Študentsko delo: Temelj civilne družbe ali nepravilnost na trgu dela

Študentsko delo je po mojem prepričanju edina prava in delujoča fleksibilna oblika zaposlovanja mladih. Čeprav ministrstvo za delo ob vsaki priložnosti poudarja, da študentsko delo odžira delovna mesta mladim, pa sem trdno prepričan, da je to zelo uradniški in akademski pogled na realno dogajanje v podjetjih.

Decembra 2009 je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) objavilo podlage in izhodišča zakona o malem delu. Tako se je spet sprožila obširna debata o stanju in posledicah morebitnih sprememb na področju študentskega dela. Večino stališč MDDSZ in večjega dela javnosti bi lahko povzeli v smislu, da gre za nelojalno konkurenco pravemu zaposlovanju in da se na ta način omogoča izogibanje davkom in prispevkom. Ob ponovitvi mnogih že slišanih argumentov obeh strani je bilo še najbolj zanimivo jasno stališče novega rektorja ljubljanske univerze, ki ga je podal ob izvolitvi. Brez kančka dvoma je povedal, da se bo zavzemal, da študentsko delo, kot ga poznamo sedaj, ostane, ker rešuje številne socialne zagate študirajočih oziroma mladih. Vendar se zdi, da je študentska moč, ki se lahko vedno znova pokaže v nekoliko bolj radikalni obliki kot nasprotovanje drugih družbenih skupin, tokrat na resni preizkušnji. V razpravo o vprašanjih okoli študentskega dela je vključenih veliko različnih javnosti, kar dokazuje, da ne gre za enostavno problematiko, ki bi jo lahko stlačili zgolj v okvir delovnopravne zakonodaje, kot si to želi MDDSZ.

Najpomembnejši vidik, ki spremlja študentsko delo, je avtonomija skupnosti študentov. Bistvo je v vprašanju, v kolikšni meri si v Sloveniji sploh želimo prave civilne družbe. Zelo malo sodelujočih v javni razpravi o spremembah študentskega dela namreč ve, da je bila provizija, ki jo t. i. študentski servisi (agencije za posredovanje začasnih in občasnih del) zaračunavajo delodajalcem v skladu z določili zakona o skupnosti študentov (sprejet leta 1994) in druge delovne zakonodaje, opredeljena kot finančni temelj te samoupravne študentske skupnosti. Gre za (vsaj po mojem vedenju) edini celovit primer, ko je bilo uresničeno določilo 145. člena slovenske ustave, ki pravi:

»(samouprava na področju družbenih dejavnosti)

Državljani se lahko za uveljavljanje svojih interesov samoupravno združujejo.

Državljanom se lahko z zakonom prepusti samoupravno urejanje posameznih zadev iz državne pristojnosti.«

Ustava ne pozna izraza »civilna družba«, vendar sem prepričan, da je rešitev, ko je država samoupravni skupnosti študentov prepustila notranjo avtonomijo ter ji hkrati zagotovila neodvisen vir prihodkov, s katerimi lahko avtonomno opravlja svoje naloge, najboljša oblika nevladnega združevanja oziroma civilne družbe. V tej luči je poziv podmladkov političnih strank (»Želijo si, da bi jih vlada bolj upoštevala pri odločanju, v podmladkih strank pa bi radi sodelovali tudi pri novi delitvi denarja, ki ga študentska organizacija prejema od študentskega dela.« Delo, 19. januarja 2010) lahko razumljen popolnoma drugače, kot so si verjetno zamislili akterji skupnega srečanja. Ali je v ozadju res samo želja priti do deleža denarja? Prav gotovo je za mlado slovensko demokracijo nenavadno, da bi obstajalo od vlade in političnih strank (ter podmladkov) neodvisno delovanje. Nihče si ne dela utvar, da politika želi priti do svojega vpliva v študentskih vrstah, vendar ji to doslej ni uspevalo v prav veliki meri ali na daljši rok. Mehanizmi notranjega delovanja v študentskih vrstah so tako različni od drugih, da je kateri koli zunanji struji težko pomembneje prevladati.

Študentsko delo je po mojem prepričanju edina prava in delujoča fleksibilna oblika zaposlovanja mladih. Čeprav ministrstvo za delo ob vsaki priložnosti poudarja, da študentsko delo odžira delovna mesta mladim, pa sem trdno prepričan da je to zelo uradniški in akademski pogled na realno dogajanje v podjetjih. Najboljši dinamični in fleksibilni študentje (nekateri pa tudi zaradi socialnega statusa) delajo že v času študija in proti koncu študija je takih vse več, ki delajo na področju, za katerega se izobražujejo. In na ta način je sklenjenih veliko več trdnih zaposlitvenih pogodb ob tem, da se je za kakšnega pol leta država odpovedala razliki v prispevkih iz študentskega dela in redne zaposlitve. Če pa državni predstavniki menijo, da je nezahtevno delovno mesto, ki ga neprekinjeno v polnem časovnem obsegu opravlja enoletno pavzirajoči študent, odžiranje delovnega mesta, si po mojem ne predstavljajo realne slike v podjetjih. Ne glede na dodatne stroške si noben delodajalec na ključnih delovnih mestih ne bo želel stalnih menjav in vnovičnih uvajanj. Tudi razlika v stroških ne odtehta te nestabilnosti v poslovanju. Zato si upam postaviti izziv predstavnikom države, naj najprej vzpostavijo vsaj eno enako učinkovito fleksibilno obliko zaposlovanja mladih ter šele potem rušijo obstoječi sistem študentskega dela. Težko bo namreč za nazaj popravljati napake, ki bodo lahko veliko večje od nekaj dodatnih milijonov evrov, ki bi jih dobila država z višjimi prispevki za socialno in pokojninsko zavarovanje v skladu z izhodišči, ki jih predvideva novi Zakon o malem delu.

Kot sem navedel, študentom pri obrambi njihovih interesov ne bo lahko. Poleg že navedenih podmladkov so še druge skupine, ki jih bodisi moti moč, ki izhaja iz avtonomnega študentskega organiziranja in financiranja, bodisi se vidijo kot možni soupravljalci denarja, ki se ustvarja ob študentskem delu. Tako so nekaj rektorskih mandatov nazaj na ljubljanski univerzi javno izrekali, da bi pod svoje okrilje radi dobili študentske domove, NUK in študentsko univerzitetno organizacijo s finančnimi prihodki skupaj (tudi zato je stališče sedanjega rektorja ljubljanske univerze zanimiva sprememba). Gre za oziranje po zgledih iz tujine, kjer so tudi primeri velikih in močnih univerz z vsemi pridruženimi sistemi skupaj. Iz univerzitetnih krogov (z mesta prorektorja ljubljanske univerze) je na ministrsko mesto prišel tudi sedanji minister za delo Ivan Svetlik. Njegove izjave že kmalu po nastopu mandata, ko je napovedoval spremembe na področju študentskega dela, niso bile presenetljive. Vnovič pa se je izkazalo, da ima študentsko delo veliko večjih in manjših vplivov na številne pore družbenega dogajanja, ne samo na trg dela. Spremembe na tem področju je v prvih mesecih po nastopu mandata pred sedanjim napovedovalo že kar nekaj ministrov za delo, pa se ni zgodilo veliko.

Naštel sem nekaj vidikov, pa prav gotovo še ne vseh, ki jih zajemajo morebitne spremembe na področju študentskega dela. Ob navedbi, da je študentsko delo avtonomen finančni vir študentske skupnosti, si je nepoznavalcu študentskega delovanja težko predstavljati, da to obsega tako zagotavljanje oddajanja Radia Študent, izhajanja knjig Študentske založbe in Založbe Litera, galerije Kapelica, kluba K4, nastopanja pevcev APZ Tone Tomšič in plesalcev AFS France Marolt ter še veliko drugega kulturnega, športnega, socialnega, mednarodnega in ostalega delovanja. Verjetno tudi malo Novomeščanov ve, da je študentsko delo eden pomembnejših stebrov, na katerem sloni vsa dejavnost Društva novomeških študentov skupaj z Založbo in Knjigarno Goga, s klubom Lokalpatriot, z Galerijo Simulaker, s Hostlom Situla in nenazadnje je tudi časopis, ki ga držite v rokah, zrasel iz lokalne študentske organizacije, katere glavni finančni vir je študentsko delo.