Savna

Ostrina tega reza postane toliko bolj očitna, ko pomislimo, da sodobne družbe brez izjeme oblačenje še vedno razmeroma strogo regulirajo – kazensko preganjanje ekscesov v zvezi z javnim razgaljanjem ima dolg rep. In kot vidimo pri muslimanskih burkah, predmet razprav postaja celo pretirana oblečenost.

Savna. Prva asociacija: prostrani, zasneženi iglasti gozdovi in jezera Finske. V mrzlih, pustih in neskončno razvlečenih zimskih dneh na daljnem severu se je rojeval ritual, ki je osvojil svet. Seveda zgodba ni tako preprosta. Prakse, podobne finskemu modelu, so bile znane in razširjene že davno, v starejših in mlajših kulturah na različnih koncih sveta: najdemo jih od srednje Azije do daljnega Vzhoda, od Mediterana do Afrike, pri starodavnih srednje- in južnoameriških ljudstvih ter pri severnoameriških Indijancih. Rimska antika je poznala thermae in balnea, velika javna kopališča, ki so vključevala tudi nekakšne savne z več sobami – caldarium je bila tista najbolj vroča. Rimljani so model množičnega in razmeroma poceni javnega kopanja/savnanja, ki ga je šele cesar Hadrijan ločil po spolu, razširili po vsem prostranem imperiju. Turški hamam, vlažna parna kopel, ki je nekakšen mokri sorodnik baltske savne, pa se je iz srednje Azije zmagovito razširil po otomanskem imperiju in v 19. stoletju osvojil tudi Anglijo in druge dele Evrope. Oblikovala sta se torej dva tipa savne, ki ju še danes razločno prepoznavamo v praksi: vroči in nekoliko bolj suhi finski tip s temperaturo od 70 °C pa do prek 100 °C, kjer se vroči kamni občasno prelivajo z vodo, ter vlažni turški tip, kjer so temperature nižje, zrak pa je do skrajnosti nasičen z vlago.

Ni mogoče spregledati, da izvor savne v mnogih kulturah ni povezan le s higienskimi ali z zdravstvenimi razlogi, temveč ima tudi ritualne značilnosti. Tako je bila na primer finska savna, ki je v resnici nastajala na širšem območju – vanj sodijo tudi tri baltske državice in del Rusije –, razumljena ne le kot čiščenje telesa, temveč tudi kot oblika duhovne prenove in obrednega očiščenja; savna je kljub poudarjeni družinski in družabni funkciji predstavljala nekakšen sveti prostor, ženske pa so v njej celo rojevale. Podobno je bila tudi turška savna prvotno namenjena obrednemu očiščevanju. Seveda so se temu pridruževale tudi tiste bolj profane vloge – od masaže do najrazličnejših spolnih uslug, kakršne so na vrhuncu otomanskega imperija v hamamih nudili postavni maserji, mladeniški telaki.

V zadnjih desetletjih je savna osvojila Evropo in tudi Slovenijo. Razmah različnih term, spajev, velnesov, balnej, oaz, lagun, orhidelij in podobnega priča o tem, da gre za pravo storitveno uspešnico. Seveda jo je tudi danes mogoče opazovati kot neke vrste ritual. Obisk sodobnega kompleksa savn – če odštejemo dobro počutje, ki je njegova zanesljiva posledica – je mogoče povezovati s tipičnim porabniškim razumevanjem telesa, z aktualnimi slogani »zase si je treba vzeti čas« ali »treba je delati na sebi«; sodi torej v obrednik modernega kulta mladosti in lepote, katerega del je tudi obsesija s kozmetiko in z lepotilnimi storitvami. Predvsem je v tem smislu treba razumeti razmah kompleksov, ki so zasnovani kot prestižne oaze miru, počitka, tišine, skorajda kontemplacije – seveda pod pogojem, da ste jo zmožni povezati s poslušanjem glasbe za »Relaxing«, »Meditation«, »Entspannung« in podobno newageovsko navlako. Obisk takšnega centra praviloma nudi mnogo več kot le smrekove deske in vroč zrak, tudi mnogo več kot eno finsko in eno turško, kar smo poznali na primer v starih Šmarjeških in še kje. Kljub temu da v smislu savnanja čudežne inovacije niso možne, se je spremni kontekst, v katerem se telo izpostavi blagodatim izmeničnega ogrevanja in ohlajanja – posebni vroči in hladni bazeni, jacuzziji, dodane vonjave, notranja oprema, osvetljava, posebni ležalniki –, razmahnil do neslutenih razsežnosti.

S tem novim kontekstom se savna na neki način vrača v izvorno ritualno območje. Pritajena svetloba, diskretni zvoki in implicirana tihotnost obiskovalcev vzbujajo pridih posvečenosti, celo sakralnosti. V modernem obredu savnanja se druži skupnost posameznikov, ki med seboj minimalno komunicirajo in ostajajo tipični individualisti poznega kapitalizma. Tisto, kar jim je kljub temu skupno, ni le omenjeni kult lepote/zdravja, temveč tudi neka razlika, ki jih loči od množice, amorfne raje, ki se preriva na hruma polnih bazenskih območjih. Obisk luksuzne savne skuša zbujati pridih neke statusno privzdignjene geste. Ta učinek na operativni ravni zaznamujejo vrata, ki ločujejo vhod v prostor, za katerega je potrebna posebna prepustnica. Za vrati, ki zamejujejo to zarezo, se odpira nov, povsem drugačen svet, svet intenzivne čutnosti. Kaj vse utegnemo v njem doživeti, je odvisno od domišljije njegovih snovalcev, ki se lahko res kreativno razmahne – kot na primer v zadnjem kriku spajevske mode, kompleksu Orhidelia, ki so ga zasnovali v termah Olimia. Toda ne bi nam smelo uiti, da se za vrati skriva neki še ostrejši in morda še zanimivejši rez, ki prelamlja z doslej težko dotakljivimi vedênjskimi kodi. Nov svet, v katerega vstopimo, je namreč svet kodificirane golote, svet, v katerem se tako rekoč ni mogoče izogniti razgaljenju in srečevanju drugih razgaljenih teles, s katerimi stopamo v prostorsko intimne odnose. Če je pred temi vrati – v bazenih, tuših, slačilnicah – golota prepovedana, je tu tako rekoč zapovedana. Vrata torej označujejo vstop na območje, kjer je – če izvzamemo nudistične kampe in gledališke deske ali performanse – edino dopuščena praksa javnega druženja golih moških in ženskih teles.

Ostrina tega reza postane toliko bolj očitna, ko pomislimo, da sodobne družbe brez izjeme oblačenje še vedno razmeroma strogo regulirajo – kazensko preganjanje ekscesov v zvezi z javnim razgaljanjem ima dolg rep. In kot vidimo pri muslimanskih burkah, predmet razprav postaja celo pretirana oblečenost. Tudi prakse savnanja v tem pogledu niso enotne. Ni treba poudarjati, da so bile v pozni antiki in pozneje – na primer v muslimanskem svetu – skupne gole savne skoraj nepredstavljive. In če vas ne bo presenetilo, da se boste na primer v Siriji še danes savnali in kopali le v družbi istega spola in v spodnjicah, vas utegne presenetiti, da tudi marsikje na Zahodu ni veliko drugače. V domovini severne savne, na Finskem in v baltiških državah, najdemo poleg mešanih savn tudi tiste z ločevanjem po spolu; taka praksa je strogo uveljavljena na primer v Rusiji. Tudi v Franciji, Veliki Britaniji, ZDA, Avstraliji in velikem delu južne Evrope so savne za moške in ženske običajno ločene, kjer pa so izjemoma skupne, je golota prepovedana.

Pri nas se je v zadnjih desetletjih bliskovito razširil drugačen tip javne savne, prevzet pretežno po nemško-avstrijskem modelu – tam je golota ponekod izrecno zahtevana –, ki se je uveljavil tudi v Beneluksu, Severni Italiji in na Hrvaškem. Nekako skozi zadnja vrata se je v Slovenijo – brez večjih ekscesov, moraliziranja ali zgražanja – pritihotapil najbolj liberalen izmed kodov: požvižga se na staro načelo katoliške sramežljivosti, ki druženje golih moških in ženskih teles dopušča kvečjemu na zakonski postelji. To nikakor ni samoumevno. Utegne se zdeti celo presenetljivo v deželi, ki jo je še v začetku 20. stoletja – kljub impozantni tradiciji golih kipov tja od grških kourosov naprej – pretresala afera zaradi slečene muze, ki se na osrednjem slovenskem trgu sklanja nad bronastega Prešerna. Spomnimo se: 13. septembra 1905, le tri dni po odprtju kipa, je škof Jeglič v pismu ljubljanskemu županu Hribarju pisal, da spomenik vsebuje »pohujšljivo, nesramno odgaljeno žensko podobo«, ki jo kot »poklican varih krščanske nravnosti z gnjusom obsojam«, še posebej pa ga je motilo, da je kip postavljen »ravno pred cerkev, posvečeno prečisti Devici in Materi Božji Mariji v pohujšanje pobožnih vernikov obojega spola«.

Nesrečna muza je kljub pohujšanju in mestoma zabavni polemiki ostala na svojem mestu. Očitno bo nekaj takega tudi s savnami. Toliko bolj, ker so jih ljudje očitno vzeli za svoje. Obisk kompleksa savn v katerih izmed Novemu mestu bližnjih toplic je zanimiva kulturološka ekskurzija: v njem nikakor ne boste našli le zdraviliških gostov, premožnih tujcev in lokalnih elit, temveč tudi okoliške prebivalce – vseh profilov, slojev in starosti. In morda vam v nos poleg finih eteričnih olj in soli udari tudi vonj po klobasi in cvičku, ki ju je kakemu nadebudnežu uspelo pretihotapiti mimo vhodnih vrat.

Fotografija Boštjan Pucelj