Prostorske zagate dolenjske prestolnice: Šmihel, vas na robu mesta

Jedro Šmihela s cerkvijo in samostanom v času Kraljevine Jugoslavije. Morfologija prostora se do današnjih dni v bistvu ni spremenila, večjih prenov so bile deležne le ceste. Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja.

Fotografija iz časa med obema svetovnima vojnama prikazuje pogrebni sprevod, ki se je vil po današnji Šmihelski cesti iz Šmihela na bližnje pokopališče. Knjižnica Mirana Jarca. Posebne zbirke Boga Komelja.

Pogled na Šmihel z začetka 20. stoletja iz današnje Smrečnikove ulice. Hiša Heferletove stare vrtnarije v ospredju še vedno stoji. Knjižnica Mirana Jarca. Posebne zbirke Boga Komelja.

Današnja veduta Šmihela z železniškim viaduktom, ki je grobo posegel v silhueto naselja. Foto: Tomaž Golob.

Novo mesto se zlasti od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pospešeno širi izven svojih zgodovinskih meja proti okoliškim obmestnim vasem, ki so sčasoma vedno bolj postajale del mesta in pri tem ohranile svoja stara naselbinska imena, s katerimi danes označujemo določen mestni predel oziroma predmestje. Pa so ta res postala enakovreden del mesta ali pa gre le za nekdanje vasi s še vedno delno ohranjenim vaškim videzom, predvsem pa z izgubljeno identiteto kot posledico očitno škodljivih suburbanizacijskih procesov, ki se kažejo v slabi kakovosti urbanega okolja in življenja ter njihovi nekakovostni zraščenosti z urbano celoto mesta? S tega vidika bi bilo mogoče obravnavati katero koli predmestje Novega mesta, kot so Bršljin, Gotna vas, Žabja vas, Bučna vas, Mačkovec, Cegelnica …, vendar se bom tokrat omejil na Šmihel kot nekoč enega najpomembnejših vaških središč na širšem območju današnjega Novega mesta.

Pogled v zgodovino

Šmihel je značilen primer v osnovi srednjeveške gručaste vasi, ki se je razvila okoli cerkve. Župnija Šmihel je ena najstarejših župnij na Dolenjskem in se v virih s tem imenom prvič omenja 1296. Je pa prav gotovo starejša, saj umetnostni zgodovinar Janez Höfler v osnovi romansko cerkev datira že v 12. stoletje in naj bi bila lastniška cerkev graščakov iz Mehovega. Kmetije so se brez pravega reda oblikovale na parcelah nepravilnih grudastih oblik okoli osrednjega vaškega prostora s cerkvijo. Poleg cerkve pomembno sooblikuje podobo naselja tudi mogočna stavba nekdanjega samostana sester de Notre Dame, ki so v Šmihelu ustanovile svoj prvi samostan v Sloveniji. V trinadstropnem objektu so med letoma 1886 in 1946 vodile zasebno dekliško šolo, med 1886 in 1904 prvo šolo za gluhoneme deklice na Kranjskem, med letoma 1907 in 1945 je bila tu dekliška meščanska šola, med 1910 in 1945 kmetijsko-gospodinjska šola, tu se je med letoma 1909 in 1919 odvijal tudi trgovski tečaj, kasneje pa je bil del stavbe namenjen dijaškemu internatu. Po vojni so stavbo nacionalizirali in sestre so se preselile v grad Struga, od tam v novo samostansko poslopje pod kapiteljsko cerkev, v katerem je danes župnišče, danes pa so nastanjene na Cankarjevi ulici. Samostansko poslopje je v lasti Škofije Novo mesto, ki ga postopoma prenavlja za potrebe Zavoda Friderika Ireneja Barage, v okviru katerega delujejo Konservatorij za glasbo Jurij Slatkonja, Katehetsko pastoralna šola in Duhovni center de Notre Dame.

Že v Rimskem obdobju je tu potekala cesta proti Regrči vasi in naprej v Belo krajino. Iz tega obdobja so tudi najdeni kovanci na prostoru med cerkvijo in kaplanijo, ki so bili kovani leta 350 za časa cesarja Konstancija II. V srednjem veku, zlasti po ustanovitvi Novega mesta 1365, je postala pomembna tudi cesta, ki je potekala od Trebnjega skozi mestno jedro proti Šmihelu in od tam dalje proti Jugorju in Metliki, kasneje pa so to povezavo prenesli na novo zgrajeno cesto skozi Gotno vas. Stanje je sodeč po franciscejskem katastru ostalo nespremenjeno še 1825 kot tudi v drugi polovici 19. stoletja, kot lahko razberemo iz reambulančnega katastra za Kranjsko, ki so ga dopolnjevali med letoma 1867 in 1882. Iz naselja se žarkasto vijejo ceste proti Brodu, Regrči vasi, v smeri Škrjanč in proti Kandiji. Tu je treba opozoriti, da so vse tedanje trase cest ohranjene do današnjih dni, le da se je sčasoma spreminjal njihov pomen. Tedaj najpomembnejša (današnja Smrečnikova), ki je vodila proti Kandiji, je sčasoma na račun Kandijske ceste postala le lokalna, bolj kot ne obvozna cesta med Kandijo in Šmihelom, na pomenu pa je vse bolj dobivala današnja Šmihelska cesta, ki ima status ene izmed pomembnejših mestnih vpadnic in ki je bila edina deležna manjše prilagoditve trase ob izgradnji belokranjske proge 1914. Najstarejša cestna povezava (današnja ulica Ob Težki vodi) od Šmihela mimo Regrče vasi do Jedinščice pa je postala le napajalna cesta za tukajšnje stanovanjske soseske.

Če v Krajevnem leksikonu Dravske banovine iz leta 1937 beremo, da je bila glavna dejavnost v Šmihelu kmetijstvo s prodajo mleka, prašičev, kokoši in jajc v Novo mesto ter da sta bila sadje in vino namenjena za dom, se situacija v dobrih štiridesetih letih precej spremeni, saj je v Krajevnem leksikonu Slovenije iz leta 1971 navedeno, da so vaščani povečini delavci in uslužbenci, zaposleni v Novem mestu, ter upokojenci. Vas je tedaj premogla le še tri prave kmete, so pa se okoli hiš oziroma kmetij razprostirali vrtovi, sadovnjaki in njivice. Če je bilo 1937 navedeno, da je v vasi več gostiln s prenočišči in trgovin, pa ta 1971 premore le še eno trgovino in gostišče. Krajevna skupnost Šmihel je bila ustanovljena 1977, dve leti kasneje je bilo naselje priključeno Novemu mestu. Kot lahko beremo v članku s pomenljivim naslovom Uredništvo v gosteh: Šmihel, vaščani sredi mesta, ki je bil objavljen v Dolenjskem listu (letnik 31, št. 23, 5. junij 1980, str. 7), so se tudi v tem delu mesta začele razvijati določene mestotvorne vsebine, zlasti šolstvo in izobraževanje. Poleg osnovne šole, ki so jo ustanovili 1945 z združitvijo deške in dekliške šole in od tedaj domuje na obstoječi lokaciji, je tedaj v nekdanjem samostanskem poslopju deloval tudi center tehniških šol (današnji Šolski center Novo mesto), za potrebe katerega so oktobra 1979 začeli graditi nov stavbni kompleks na današnji Šegovi ulici. Če omenim še odprtje Doma starejših občanov decembra istega leta kot tudi sočasno izgradnjo industrijskega tira do tedanjega IMV, ki je sicer grobo posegel v silhueto Šmihela, lahko ugotovim, da je bil to čas, ko je Šmihel dejansko postajal del mestnega prostora in je zato prav tragično, da se od tistih, danes že daljnih časov v kraju pravzaprav ni več veliko spremenilo.

Razvojne možnosti

V pred kratkim sprejetem Občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto (OPN) je za jedro Šmihela predvideno, »da se ga ureja celovito in usklajeno, pri čemer je dovoljeno umeščanje novih stavb na mestu obstoječih, predvidena pa je tudi prenova dotrajanih objektov. Novogradnje in prenove stanovanjskih objektov ob Šmihelski cesti morajo smiselno upoštevati trško tipologijo obstoječih kakovostnih objektov, pri čemer višinski gabariti ne smejo presegati najvišjih obstoječih objektov na tem območju«. Ker verjamem, da kot vzor za tovrstno merilo ni bil mišljen nekdanji večnadstropni samostanski objekt, temveč še redki preostali trški objekti v jedru Šmihela, se moramo vprašati, ali je tovrstno vrednotenje prostora povsem pravilno. Za Šmihel so namreč (bile) značilne pritlične ali vrhkletne hiše, ki so v kompoziciji z gospodarskimi poslopji, vrtovi in s sadovnjaki tvorile posamezne kmetije. Ker OPN predvideva postopno nadomeščanje kmetijskih objektov s stanovanjskimi, kar pa bo nujno zahtevalo tudi novo parcelacijo in posledično spremenjeno morfologijo prostora, menim, da vztrajanje na obstoječih, v dobršni meri degradiranih trških značilnostih prostora ne bi bilo več smiselno. Torej si je kvečjemu treba prizadevati, da Šmihel postane sestavni del širšega urbanega prostora mesta s čimbolj mestotvorno oblikovano in strnjeno pozidavo ob Šmihelski cesti, jedro pa ob že tradicionalni izobraževalni in verski namembnosti nameniti predvsem centralnim dejavnostim. Jedro Šmihela mora skratka postati središče dogajanja v tem delu mesta s sedežem krajevne skupnosti, ki sedaj domuje v gasilskem domu, pošto, z banko, s trgovinami in z drugimi servisnimi dejavnostmi in s tem nase vezati vsa okoliška stanovanjska naselja, tudi tista, ki so na območju v tem pogledu povsem podhranjene Krajevne skupnosti Regrča vas. Morda bi ob tem veljalo celo razmisliti o združitvi obeh krajevnih skupnosti, s čimer bi tako prostorsko zaokrožena krajevna skupnost prav gotovo imela večji vpliv na nadaljnji celostni razvoj tega dela mesta ob vedenju, da OPN ravno v južnem delu mesta, torej na območju Šmihela in Regrče vasi, predvideva znatno širitev obstoječih stanovanjskih površin. Šmihel bi tako s svojim naravnim zaledjem ubral proti ostalemu mestu lastno razvojno pot in ohranil samobitnost, ki jo je že od nekdaj imel: nekoč kot vas, danes pa kot sestavni del širšega urbanega prostora Novega mesta.

Prometnice in odprti javni prostor

Na nadaljnji razvoj Šmihela in njegovega zaledja bo prav gotovo vplivala tudi v OPN načrtovana izgradnja novih prometnic, posledično pa tudi prevrednotenje obstoječih. Do industrijske dobe v 19. stoletju so bile prometnice enakovreden del naselbinske zasnove, po tem obdobju pa je promet postajal vse pomembnejši in so ga začeli reševati vse bolj avtonomno v primerjavi z drugimi naselbinskimi vsebinami. Za razvoj Šmihela, kot za celoten desni breg reke Krke, je bila zlasti pomembna izgradnja Kandijskega mostu, s čimer so bili ustvarjeni pogoji za širitev mesta v smeri Kandije, Grma, Žabje vasi, Gotne vasi in Šmihela. S pospešeno izgradnjo individualnih stanovanjskih hiš na nekdanjih kmetijskih površinah v ožjem zaledju vasi in na območju Regrških košenic je pridobival vse bolj značaj spalnega naselja, ki je raslo brez pravega urbanističnega načrta. Zanj je značilna tlorisna zasnova šahovnice, ki jo definirajo parcele kvadratnega tlorisa, sredi katerih stojijo stanovanjske hiše podobnega tlorisa (npr. Šukljetova ulica). Nove stanovanjske soseske so rasle ob starih, v osnovi še srednjeveških cestah, teh pa niso posodabljali. Tako smo priča pravemu anahronizmu, ki pa še kako izkazuje (ne)razvitost določenega mestnega predela ali kar celotnega mesta kot takega in se kaže v dejstvu, da je Mestna občina Novo mesto začela šele leta 2009 z bolj resnimi dejavnostmi glede rekonstrukcije Smrečnikove ulice mimo vrtnarije ter izgradnje pločnika za pešce, javne razsvetljave in avtobusnih postajališč od Šmihelskega križišča pri cerkvi v smeri Škrjanč. To pomeni, da obstoječa cestna infrastruktura ne samo da ne zadovoljuje osnovnih potreb krajanov, kot so varnost za pešce, možnosti za kolesarski promet itd., temveč da glede na status regionalne ceste tudi ne ustreza sodobnim prometnim zahtevam, saj je na nekaterih mestih tako ozka, da komajda omogoča varno srečevanje vozil.

Pri prenovi, ki je sicer šele v fazi izdelave projektne dokumentacije in odkupa potrebnih zemljišč, pa je tudi kar nekaj pasti. Najprej bo potrebno na novo ovrednotiti nekdanji osrednji vaški prostor ob cerkvi ter poiskati ustrezne rešitve tako za pešca kot tudi mirujoči in tekoči promet. Vse tri prometne aktivnosti namreč potekajo na zelo majhnem in omejenem prostoru, zaradi česar je varnost udeležencev v prometu izredno vprašljiva. Na eni strani bo tako treba poskrbeti za izgradnjo pešcem namenjene ploščadi pred glavnim vhodom v samostansko poslopje na Smrečnikovi ulici kot tudi za ustrezen in obenem varen dostop do cerkve in župnišča. V ta namen bo verjetno treba nekoliko premakniti cestišče na današnja parkirišča ob cerkvenem opornem zidu, ta pa nadomestiti z novimi, ki naj bi bila začasna in seveda s soglasjem Škofije Novo mesto urejena na lokaciji manjše zgradbe, ki stoji ob glavnem samostanskem poslopju ob Smrečnikovi ulici in za katero je predvidena rušitev. Ob tem pa si je treba prizadevati, da bo odprti javni prostor dobil kakovostno urbano podobo, ki mora poleg rekonstrukcije cestišč in izgradnje pločnikov vsebovati predvsem značaju prostora ustrezno parterno ureditev prostora tako okoli cerkve kot v stičišču obeh cest in izbrane elemente mestnega pohištva, kot so klopi, smetnjaki, stojala za kolesa, cestne svetilke ipd.

Prenovo odprtega prostora v središču Šmihela bo mogoče v celosti uresničiti šele, ko bodo skladno z OPN zgrajene nove prometnice, zlasti obvozna regionalna cesta, ki bo pri pokopališču zapustila obstoječo traso Šmihelske ceste in nato potekala ob zahodni strani osnovne šole ob železniški progi do stičišča Šmihelske ceste in ulice K Roku. Na to cesto se bo navezala tudi nova lokalna cesta iz križišča ob cerkvi, ki se bo nadaljevala pod železniško progo do šolskega centra s ciljem navezave na načrtovano zahodno mestno obvoznico. V tem predelu mesta bo prav gotovo treba zgraditi tudi dodatna parkirišča, tako za potrebe šolskega centra kot tudi javna vrste »park and ride« (parkiranje za plačilo, ki pokrije tudi strošek javnega prevoza do izbranega cilja v mestu in nazaj). Po drugi strani pa obstaja velika nevarnost, da bi do uresničitve vseh načrtovanih novih prometnic v južnem in zahodnem delu mesta rekonstruirana cesta na Smrečnikovi ulici prevzela del prometa s Kandijske ceste, kar bi za Šmihel pomenilo nemalo težav. Tu se spet odpira stara rana zamujenih priložnosti izgradnje nove regionalne ceste pred pozidavo Smrečnikove ulice, ki bi povezovala vzhodni in zahodni del mesta na desnem bregu reke Krke in ki bi se navezovala na današnjo Šmihelsko cesto bodisi v območju bolnišničnega kompleksa bodisi v okolici šmihelskega pokopališča. Bojim se, da so v hudi zmoti tisti, ki menijo, da bosta južna in zahodna obvoznica, katerih izgradnja se vse bolj prestavlja daleč v prihodnost, razbremenili Kandijsko cesto, ki tudi po napovedani prenovi ne bo povsem ustrezala sodobnim prometnim standardom. Morda bo res razbremenjena tovornega prometa, avtomobilski jo bo pa še vedno dušil, kot duši še preostale stanovalce in dejavnosti, ki vztrajajo ob njej.