Primož Kobe, maratonec: Cilj so olimpijske igre

Primož Kobe. Novomeščan. Profesor športne vzgoje, učitelj smučanja in deskanja na snegu, osebni trener, vodnik nordijske hoje in vaditelj v lastnem vadbenem centru … Če bi ga želeli opisati na kratko – absolutni športni navdušenec. Zadnja leta čas in energijo posveča predvsem teku na dolge proge, pri čemer iz leta v leto dosega boljše rezultate. Svoj osebni rekord, ki ga je postavil leta 2008 na enem največjih maratonov na svetu, tj. v Berlinu, namerava postopoma izboljševati. Zadal si je visok cilj. Pravi, da verjame v svoje sposobnosti, ter stavi na prihodnje olimpijske igre v Londonu. Skrbi ga predvsem to, kako bo svoje delo uskladil s trening ter kako bo finančno prenesel ta projekt.

Zakaj ravno tek?

Teči sem začel že v rani mladosti, saj sem kar osem let treniral nogomet. Prav s tekom pa sem se začel ukvarjati pred petimi leti, ko sem si zadal cilj preteči maraton. Študij na fakulteti za šport je takšen, saj ti da možnost spoznati množico različnih športnih disciplin, ki jih pred tem nisem poizkusil, tako je bila tudi atletika ena izmed njih. Na fakulteti sem ugotovil, da sem zelo hiter tekač na dolge proge. Daljše, kot so bile, laže mi je bilo teči.

Za sabo imaš že kar nekaj tekaških tekmovanj ter seveda tudi medalj. Katere so tiste, ki ti pomenijo največ?

Če bi se moral odločiti, bi si izbral medalji z berlinskega maratona in državnega prvenstva v maratonu ter priznanje, ki sem ga osvojil, ko sem zmagal Dolenjski tekaški pokal. Sedaj mi več kot medalje pomenijo dobri rezultati. Ko sem tekel maraton s časom pod dvema urama in pol, sem si rekel: »Sedaj si pa res dober.«

Menda imaš doma celo omaro medalj in drugih priznanj?

Ja! Problem je, ker se jih je nabralo toliko, da jih nimam kam dajati. Za pokale imam poseben prostor na vrhu omare v moji pisarnici, ki mu pravim nebesa. Večino medalj pa imam obešenih kar na obešalniku v omari. Zdi se, da bom moral v novi hiši predvideti prostor za vsa priznanja.

Se spominjaš, kdaj in kje si prvič zmagal?

Če sem iskren, se ne spomnim, kdaj. Vem pa, da je bilo na tekmi Dolenjskega tekaškega pokala. Kar nekaj časa sem čakal na zmago, saj sta bila Boštjan Kozan in Boštjan Hrovat državna reprezentanta ter seveda moja konkurenta. Kar nekaj časa sem moral pošteno trenirati, da sem zmagal svojo prvo tekmo.

Maraton je posebna disciplina. Večina ljudi ne ve, kako ga trenirati. Večino treningov naredim kar sam ali s svojim psom Risom, ki je eden redkih, da zmore trenirati z mano. Vedno me nestrpno čaka, in če imam lažji trening, ga vzamem s sabo. Če pa grem mimo njega v tekaški opremi in ga ne vzamem s sabo, je ves jezen in piha z nosom. Večino treningov naredim v naravi, po poteh, ki jim skoraj vsak dan dodam še kakšno novo. Včasih se »zatečem«. Raziskujem kakšno novo pot, na kateri pa izgubim orientacijo in traja precej časa, da pridem nazaj do doma. Z odkrivanjem prog si popestrim treninge. Velikokrat tečem v dežju, snegu, ponoči z lučko na glavi ali zgodaj zjutraj pred vročino.

Čedalje več pa tečem na atletski stezi, saj so na stezi ponavadi najtežji treningi. Do letošnjega leta sem bil sam svoj trener. Pred kratkim pa sem začel trenirati pri najboljšemu slovenskemu maratoncu Romanu Kejžarju, ki je lansko leto prenehal s tekaško kariero in se posvetil treniranju. Skupaj z Robijem Kotnikom in Tonetom Kosmačem smo skorajda slovenska reprezentanca na dolge proge. Sedaj že tretje leto tekmujem za Fit klub, katerega predsednik sem. V klubu imamo 132 članov, od tega je 46 tekačev. Vsako leto organiziramo tudi športno rekreativno prireditev Marš na Gače, kot soorganizatorji pa pripravljamo tudi Park tek.

Vemo, da si se pred maratonom posvečal drugim tekaškim disciplinam. Kdaj si se odločil, da boš nadaljeval z maratonom?

Res je. Začel sem s cestnim tekom in krosom. Po prvem maratonu v Ljubljani, kjer sem zasedel 19. mesto, sem vedel, da sem rojen maratonec. Potem sem vsako leto napredoval ter tekel od pet do deset minut hitreje. Če mi tudi letos uspe izboljšati osebni rekord in nadaljevati ta niz, bom zelo zadovoljen, saj je iz leta v leto teže izboljševati čas, saj je treba teči hitreje in hitreje, to pa ne gre v nedogled.

Kako si financiraš treninge, opremo, priprave?

Odločiti se, da boš maratonec, je zelo velika poteza. Zahteva celega človeka, saj treniram vsak dan, velikokrat tudi po dvakrat dnevno. Trenutno sem profesionalec, ki namesto da bi počival in razmišljal o treningih dela, služi, zato da preživi in si financira treninge, opremo in priprave. Pričakujem pa, da se bo to v prihodnjem letu izboljšalo, tako da bom z dobrimi rezultati laže pridobil sponzorje.

Kot si že omenil, si bil do letošnjega leta sam svoj trener, sedaj pa vadiš pod okriljem Romana Kejžarja, do sedaj najuspešnejšega slovenskega maratonca. Kako se treningi razlikujejo od prejšnjih?

Razlika je že v tem, da treniram tudi pozimi. Letošnja zima je torej prva zimska sezona, med katero tečem. Prejšnja leta sem s tekom začenjal šele spomladi. Delam po Romanovem načrtu in moram reči, da so treningi »kenijsko naporni«. Kilometraža je ogromna, prav tako intenzivnost. Imam ekipo, s katero lahko dobro treniram. Naučil sem se veliko stvari, upam pa, da bom uspešno unovčil tudi Romanova poznanstva.

Kaj pomeni, da so treningi »kenijsko naporni«? Kolikšne so razdalje, ki jih običajno pretečeš na primer v enem tednu?

Kenijci so znani po tem, da trenirajo najteže in živijo samo za tek. Do lanskega leta sem dobre rezultate dosegal z relativno nizko kilometražo, to je od 50 do 90 km na teden. V letošnjem letu pa pretečem tudi do 160 km na teden. Upam, da se bo to obrestovalo, saj v maratonu lahko samo s trdim delom prideš do rezultatov. Pot je samo ena in ni bližnjic.

Menda prebereš tudi veliko tekaške literature?

Tekaška literatura je moj hobi. Z branjem in s prebiranjem člankov se motiviram za dober trening, hkrati pa sledim dogajanju v svetu teka in najnovejšim raziskavam.

Kakšen tek je sploh maraton? Kako se razlikuje na primer od ultramaratona, po katerem je poznan Dušan Mravlje?

Maraton je najdaljša priznana atletska disciplina in je dolga 42 km in 195 m, medtem ko ultramaraton ni priznana atletska disciplina in nima določene dolžine, naj pa bi bila dolžine nad 42 km. Hitrosti tekačev na maratonu se gibljejo okoli 20 km/h, medtem ko so na ultramaratonu med 10 in 13 km/h. Skupno obema disciplinama je razporeditev moči, saj mora biti ultramaratonec sposoben še mnogo bolj razporediti moči, da lahko preteče na primer 100 km.

Kaj se odvija v glavi maratonca med tekom? Kako pomembne so psihične priprave?

Psihična priprava na maraton je zelo pomembna. Psihično močen maratonec bo lahko tekel nad svojimi sposobnostmi, medtem ko bo psihično slabo pripravljen maratonec ob prvi krizi odstopil. Glavne misli so namenjene temu, da med tekom telo čim bolj sprostiš, ne tečeš prehitro, se držiš skupine, ohranjaš hitrost ter ne popuščaš, hkrati pa paziš na tehniko teka ipd.

V Sloveniji primanjkuje tekačev na dolge proge. Kje je vzrok?

Slovenija lahko preživi od enega do dva tekača na dolge proge. Na tem področju se bo definitivno nekaj moralo spremeniti, saj prav uspešni tekmovalci vlečejo za sabo vso tekaško industrijo in rekreacijo. Primanjkljaj tekačev na dolge proge ni težava le v Sloveniji. Evropejci enostavno nismo v življenju navajeni tako garati kot na primer Kenijci, ki so zato tudi najboljši dolgoprogaši.

Kakšno je življenje tekača v Sloveniji? Se od teka lahko živi?

Dejstvo je, da se od teka težko živi. Življenje tekača na dolge proge ni najbolj enostavno. Rezultati ne pridejo čez noč, večina ljudi pa se ni pripravljenih odreči lagodnemu načinu življenja ter se za šport mnogokrat tudi žrtvovati.

Pri katerih letih je maratonec najbolj »goden« za vrhunske rezultate?

Pri svojih 28-ih letih trenutno stopam v svoja najboljša maratonska leta, saj maratonci svoje najboljše rezultate dosegajo nekje med tridesetim in štiridesetim letom starosti.

Svoj najboljši čas oziroma osebni rekord si tekel predlansko leto v Berlinu. Kaj zate pomeni rezultat 2 ure, 29 minut in 24 sekund?

Vsak rezultat pod 2 urami in pol je zame trenutno dober. Ko sem dosegel ta čas, sem bil izjemno vesel, saj sem potolkel dolenjski rekord Borisa Bukovca. Vem pa, da sem bil lansko leto na maratonu v New Yorku sposoben ta rezultat izboljšati, vendar mi je bolezen to preprečila.

Glede na to, da je Roman Kejžar v lanski sezoni uradno zaključil svojo kariero, ali je na vidiku kakšen tekač, ki bi ga lahko nasledil in nastopal v maratonu na največjih tekmovanjih? Morda ti?

Roman pravi, da zaupa v nas in da ga lahko nasledim, samo bo treba »fajn delat« in se maksimalno posvetiti teku.

V pogovoru si omenil neko zanimivost, ki trenutno druži vse najboljše slovenske dolgoprogaše, med njimi si tudi ti …

Vsi trenutno najboljši aktivni maratonci se pišemo na črko K – Kejžar, Kosmač, Kotnik, Kosovel, Kozan in Kobe.

Kakšni so tvoji načrti za v prihodnje?

Že aprila bom nastopil na maratonu v Milanu, pred tem pa morda še na kakšnem polmaratonu. Septembra me čaka že tretji nastop v Berlinu, oktobra pa še na domačih tleh, torej na Ljubljanskem maratonu. Močno pa si želim izpolniti normo za maraton za olimpijske igre, ki bodo leta 2012 v Londonu, vendar to lahko storim šele naslednje leto, ko bom normo lahko tudi postavljal. Načrtujem, da bom letos maraton tekel s časom okrog 2 uri 20 minut, prihodnje leto pa že pod tem časom.

Obstaja torej možnost, da čez dve leti na olimpijskih igrah zastopaš barve Slovenije. Koliko napora si pripravljen vložiti, da dosežeš normo, ki znaša 2 uri 18 minut?

Verjamem, da sem sposoben normo doseči. Možnosti vsekakor so, vendar pa se zavedam, da bom moral še veliko postoriti, kajti zarečenega kruha se največ poje.

Že nekaj let vodiš lastni športni center. Kako usklajuješ delo vaditelja v vadbenem centru s tekaškimi treningi? Kaj pa sedaj, ko se s tekom ukvarjaš že profesionalno?

To je trenutno moj največji problem, saj moje delo škodi mojemu treningu. Moja prva naloga je, da usposobim čim večje število vaditeljev, ki bodo namesto mene prevzeli vadbe, jaz pa se bom posvetil le vodenju centra. Tako bom pridobil dodatni čas, ki ga bom seveda vložil v tekaške treninge.

Na tvoji spletni strani sem zasledila moto, katerega prevod iz angleščine bi se glasil, da je življenje brez športa ničvredno. Kaj tebi v življenju pomeni šport? Čemu vsemu si se na ta račun odrekel oziroma se še odrekaš?

Šport je moje življenje. In moje življenje brez športa bi bilo precej bolj sivo. S športom si ga obarvam, vsak dan po večkrat na dan in pri tem enostavno uživam. Odreči se moram zabavam, prostemu času, nezdravi hrani in zadnje čase tudi počitku.

Še za konec – kaj o tvojih športnih uspehih in zastavljenih ciljih meni žena Nina, ki je menda tudi navdušena športnica?

Nina me podpira pri odločitvi in se veseli mojih uspehov. Razume, da je in da bo včasih težko vsem trem in da bo treba tudi malo potrpeti. Mislim pa, da mi motivacije in podpore pri domačih ne bo zmanjkalo.