Park Extreme: Zabava ob bazenu

Baco in Tomasso (poleg preveč-sem-zaposlen- da-bi-se-še-z-vami-ukvarjal Peterlina) sta legendi ParkXtrema. Prisotna že od začetka, tja kakšnih 11 let nazaj! Res. Prvega je firbec prinesel mimo Tomassa, kmalu za njim, ko on ni imel časa, pa je kot trenutna zamenjava prišel še Baco in je potem tudi on kar ostal. Ga sploh nisem poznal in sem najprej sploh dvomil, če zna takšen mladenič sploh kakšno fotko narediti, pa še v prvem PX z njim sem ga preimenoval v Packota in je bila majhna užaljenost …

A kakor koli, z njima sem naredil nekaj res dobrih neumnosti. Tomaž Grdin je k ParkXtremu pristopil leta 1999 in je bil leto kasneje že suveren član ekipe, njegov prvi »normalen« predlog pa je bilo rolanje. Sprejeli smo ga zato, ker nismo imeli boljše ideje, kaj bi sploh še počeli (ja, že zelo kmalu se je začelo kazati pomanjkanje idej!), videti je bilo pa takole: OK, edini termin pred odhodom Parka k stričku oblikovalcu, v petek ob treh v Ljubljani. Kdaj se dobimo? Ob enih v Gogi! Vsi so skočili pokonci. Kakor prezgodaj. Če ob pol dveh spijemo kofe, mamo še plenty of time! Ampak res. OK. Ob tričetr na dve mi Brigita našteje še za dve uri dela v Novem mestu, Boris pa ob petnajst minut čez dve še čisto počasi žigosa pisma. Ob pol treh, ko poberemo Uroša, Boris predlaga še kavo pri njem. Ampak mrtvo resno. Človek s 46 nogo se ne zajebava. Z Urošem vsak s svoje strani Skendiju porineva prst v uho, da para ne sika ven. Boris tega ne opazi, užaljen je zaradi kave. OK, brzimo proti Lajbahu, z nelagodnim občutkom, kakor vedno, ko se vaščani odpravljamo v Big City. Zazvoni telefon. Grdin. Je pač že v LJ, je še študent. Enkrat za spremembo ne zamudi on. Zamudimo pa mi, prav svinjsko. Kaj bi tajil. Grdin godrnja, da bo itak spet on kriv in da bo enkrat on ParkXtreme napisal. Jaz bom pa fotkal, prašiči bodo pa leteli …

Tukaj naj povem, da je bil tokrat glavni car Grdin. Ker obvlada. Mi pa ne. Nihče ni želel obleči ščitnikov, dokler se Boris ni vehementno samozavestno odlepil od vozila in … Sicer še nikoli v življenju nisem videl epileptičnega napada, a si ga tako nekako predstavljam. Ga je treslo, kot bi bil na elektriko priklopljen, kaj bi olepševal stvari. Takoj smo si nadevi vsa možna in mogoča varovala in smo se potem tresli in rolali kot … Mi pravzaprav manjka besed, s katerimi bi najbolj plastično opisal dogajanje. Se mi zdi, da če bi zadevo snemali, bi nam na Kanalu A pri smešni kameri lahko posvetili celo oddajo. Ampak res. Ljudje, ki jih je bilo v Tivoliju polno in od katerih jih je rolanje obvladala manj kot polovica, so se vsi zaustavili in nas občudovali. So si mislili, da gre za skrito kamero ali kaj. Ali pa da snemajo burlesko. Ne vem. Skendi je naprimer nažigal proti Urošu, Uroš proti Skendiju, odviti nista znala, bremzanja še nismo vzeli pa sta razširila roke in se ujela v strasten objem, da ju je kar nekajkrat obrnilo okoli osi, ljudje pa so spontano zaploskali … Saj bi jaz tudi ploskal, a se nisem znal pobrati. Boris se je tresel še naprej in poskušal tistemu, mene je najbolj spominjalo na črnski brejkdens, kar je počel, dati pridih elegance in sproščenosti, a so ga trdno stisnjene ustnice in švic na čelu izdajali. Grdin je zavil na rampo in poskušal v zraku izvesti 360-stopinjski obrat, po pločevini je zaropotalo, kot bi užgal tank. Golobi z magistrata pet kilometrov stran so se splašili. A ni obupal, petič mu je uspelo. Uroš je na rampo zapeljal po nesreči, a se ropot pločevine ni slišal, je preglasno vpil. Jaz vpiti niti nisem mogel, so mi padci na hrbet iztisnili vso sapo iz pljuč. Skendi je bil skuliran, se je prisisal na neko ograjo, kakor da obvlada, a noče, Boris je neumorno brejkal dalje, Luka pa se tudi smejati več ni mogel. Zares mi je kmalu postalo jasno njegovo vztrajanje, da potrebujemo najprej nekaj uvajalnih ur. Lahko uganete, kateri idiot mu je odgovoril, da smo pač PXtremovci, da bomo šli kar na rampo!?! Vožnja domov je minila v tihem stokanju. Ipak smo mi možaki, ki ne cvilimo. Če ni nujno treba … Stavek dneva? Pripada seveda Urošu. »Pa #$#%&”@! fantje, jaz sem vse pozabu, kar sem se prej nauču!« Njegove ustnice je zapustil kmalu potem, ko je z veliko brzino zdrvel proti travniku, se zvrnil in smo ga vprašali, zakaj ni zaviral …

Boštjan Pucelj je v ekipo prišel povsem slučajno leto kasneje, ker Tomaž ni imel časa (si morete misliti!?) in ga je poslal kot zamenjavo. Mi smo mislili, da gre za slabo šalo, a se je z leti izkazalo, da je naš Baco kar kul. Preveč stoka in benti nad slabimi idejami, a prvič, ko smo šli na pohod na Gorjance (do Gospodične na golaž), si še ni upal oglašati. Leta 2000 je bila prva reportaža z njim torej naporna pot v visokogorje: Odpeljemo se. Mimogrede poberemo še Brigito. Oblečena je v najlepšo trenirko. Tako, s tremi črtami. Vozim prvi, ker kao vem, kam moramo iti. Na križišču pred Gabrjem hočem naravnost, ko Baco začne vpiti, naj zavijem levo. Ker nikoli nisem povsem prepričan, ali se nisem spet zgubil, seveda sunkovito zavijem, da bi se skoraj prevrnili. Baco seveda ve, on je prosti plezalec, Gorjance ima v malem prstu. Karavana potegne za mano. Na levo. In vozimo in vozimo, ko se mi le nekaj zazdi, da ni prav. Izkaže se, da Baco le ni tako suveren. Eh, fotograf. Grdinov prijatelj. Vsi za mano imajo mobitele, pa nihče ni poklical, se niso hoteli dati v material piscu teh vrstic. Na, pa ste se vseeno dali. Obrnemo in pičimo proti Gabrju. Saj v bistvu ne moreš zgrešiti, samo po Portoroški ulici do konca pelješ. Zakaj Portoroška ulica, se vprašate? Jaz sem se tudi in Bacov odgovor me je še najbolj zadovoljil. Zato da tudi Gabrčani lahko rečejo, da so še sprehajal po Portoroži … Torej, pelješ do konca. In parkiraš. In pot pod noge v hudo, s snegom rahlo pobeljeno strmino … … V dolino gre teže. Ne vem, zakaj. So nas polni vampki vlekli proti materi zemlji?? Z Maksom in Brigito smo malce zaostali, ko zazvoni telefon. Skendijevo zgodovinsko vprašanje: »Šini, po kateri poti moramo?« Saj vsi veste, da je videofonija v lepi naši šele v povojih in se mi niti sanjalo ni, kje sploh so? A sem mu vseeno predlagal, naj pičijo desno in so pičili. Pozor! Mi trije smo že prišli do avtomobilov, ko spet zazvoni telefon: »Šini, tam so eni vojaki. A gremo prov?«

»Greste, greste, sam roke prej dvignte in vpijte, da prihajate in peace!« Začel sem trobiti, da bodo vsaj trobljo slišali, pa je niso. Slišal jo je samo Skendi, ampak prek mobitela. Debelo so zašli. Ko smo kasneje rekonstruirali dogodke, smo prišli do sledečih zaključkov: Marijanu se je zdelo, da zavijajo preveč na levo in je zadevo premaknil proti desnici, Baco, ki bi kakor moral vedeti, kje so in kam gredo, si je mislil, da je samo fotograf in da jim pač ne bo solil pameti, da se ne bom v članku norca iz njega delal, zdaj ko ni Grdina, Skendi je pa razmišljal le o tem, kako se mu hrana premetava po želodcu. Tinca mi je potem zaupno povedala, da so že delali spisek vse hrane, ki so jo imeli skupaj, če jih morebiti več dni ne bi našli, in da je njen soprog Marijan poskusil zatajiti 100 gramsko milko. Ampak da naj tega ne objavim. OK, ne bom.

Zakaj se sentimentalno podajam v naše začetke? Je kdo umrl ali pa je koga od urednikov končno srečala pamet in je ukinil tole nepotrebno rubriko, ki jo pravkar berete? Ne, bog ne daj, le Baco in Tomasso sta imela prejšnji teden po 30 let in sta povabila na žur. Ob bazenu, jasno. In ker sta posebna, drugače ne bi bila že toliko časa prisotna v tej rubriki, sta žur organizirala v Klevevžu. Februarja. Mrzlo za popizdit, a za piti dovolj, kuhano vino se prileže na snegu, ko si v kopalkah, ogenj je pa bolj švoh. Vzdušje skoraj božično, saj je snežilo ko za stavo. Če bi kdor koli drug praznoval, bi rekel, da je šlo za smolo, ker sta praznovala onadva, bi skoraj stavil, da sta nekaj takšnega zanalašč načrtovala! Aja, jedli pa smo – NIKOLI ne uganete – halo alo pico! Res. Sta na stara leta postala komot in sta hrano kar naročila. Carsko!

Fotografije Boštjan Pucelj.