Občina zapravljenih priložnosti

Opraviti imamo z vodenjem novomeške občine, ki odraža strah pred razvojem. Na žalost pa odlaganje in tiho zavračanje razvojnih projektov nista več samo posamezni naključji. Še dobro, da volitve vsake štiri leta prinesejo vsaj upanje v boljše čase.

Ko se Novomeščani peljemo skozi Celje ter v zadnjih letih po Kopru, Ljubljani in ne nazadnje skozi Šentjernej, lahko ugotovimo predvsem to, da se ta mesta oz. kraji intenzivno spreminjajo oz. pozitivno razvijajo. Glavni vir razvoja lokalnih skupnosti niso in ne morejo biti samo lastna sredstva občinskega proračuna. Zato se dinamične občine naslanjajo na sredstva EU skladov, ki v obdobju 2007–2013 najbolj dejavno pospešujejo razvoj javnega sektorja, ter na zasebni kapital, ki v zadnjih letih išče poti pri sodelovanju z javnim sektorjem. Obdobje zadnjih dveh mandatov lahko v Novem mestu označimo kot obdobje zamujenih priložnosti. Svetla izjema v zadnjem obdobju je uspešna prijava na razpis za razvojne investicije v javno kulturno infrastrukturo. Gre za projekt rekonstrukcije stavbe, v kateri deluje Anton Podbevšek Teater (APT) oz. nekdanjega Doma kulture, za kar naj bi novomeška občina iz kohezijskih sredstev prejela 2 mio EUR. Zakaj naj bi oz. zakaj uspešna prijava še ni razlog za veselje, bo razvidno iz primerov, navedenih v nadaljevanju.

Poleg uspešne prijave prenove zgradbe APT je večji del zadnjega mandata zaznamovala priprava na rekonstrukcijo Centralne čistilne naprave (CČN) v Ločni. Gre za nujno prenovo čiščenja komunalnih odplak v skladu z novimi evropskimi normami. Čeprav so ta nova evropska pravila znana že vrsto let, pa pred dokončno uveljavitvijo v Novem mestu lovimo zadnji vlak. Tako je bila odločitev za rekonstrukcijo obstoječe mestne čistilne naprave sprejeta oz. skoraj izsiljena zadnji trenutek in je postalo jasno, da ne bo nič z izgradnjo nove regionalne čistilne naprave. Vseskozi je bilo namreč na dlani, da nas »čaka« evropsko in državno sofinanciranje projekta zagotovitve čiščenja komunalnih odplak v skladu z novimi pravili v možnem deležu celo do 90 % vrednosti investicije. Občina sama ali skupaj z ostalimi občinami v regiji bi morala v obdobju od leta 2002 do 2006 samo določiti najustreznejše mesto nove regionalne čistilne naprave ter to odločitev potrditi s sprejemom ustreznih prostorskih aktov. Tako pa je novomeška občina reševala podarjeno sofinanciranje z odločitvijo o rekonstrukciji obstoječe čistilne naprave. Težav pa s tem še ni konec. Prvi razpis za izvajalca rekonstrukcije je bil objavljen aprila leta 2009. Domači izvajalec CGP je bil najcenejši oz. najugodnejši, vendar sta se konkurenčna ponudnika, SCT in avstrijski Strabag AG, pritožila ter uspela z revizijo, tako da je bil postopek izbire izvajalca razveljavljen. Konec leta 2009 je mestna občina vnovič objavila javni razpis za izvajalca, vendar smo bili par dni pred iztekom roka za oddajo prijav seznanjeni s preklicem javnega razpisa. Neuradno je bil preklic posledica drobnjakarskih zahtev ministrstva za okolje in prostor. Včasih se je res težko sprijazniti s številnimi akti, pravili in preprekami, ki si jih na pot koriščenja evropskih sredstev postavimo Slovenci. Vendar nas kot Novomeščane zanima predvsem in samo, zakaj imamo že kar nekaj let realizacijo občinskih proračunov z zelo nizkimi zneski investicij za razliko od načrtov, ki obljubljajo lepo zveneče investicijske projekte z visokimi zneski.

Zanimiv je tudi primer prijave s projektom Športna dvorana velodrom Češča vas na kohezijska sredstva na področju športno-rekreativne infrastrukture v letu 2008. Seznanitev s potekom prijave je vodstvo mestne občine poslalo tudi svetnikom novomeškega občinskega sveta, ki so morali dopolniti takrat veljavni občinski proračun. Prijava je bila uspešna z 2 mio EUR odobrenimi sredstvi. Po vsaj meni dosegljivih podatkih ni bilo nikoli uradno pojasnjeno, zakaj novomeški župan pogodbe o koriščenju teh sredstev ni podpisal. Morda res niso bila odobrena vsa zaprošena sredstva, vendar vedno obstajajo poti za revizijo projekta oz. razmislek, kako vseeno izkoristiti priložnost pridobitve 2 mio zunanjih sredstev. Tako pa se zdi, da je prijavo za evropska sredstva vodstvo novomeške občine pospremilo s figo v žepu ter na neki način izigralo posameznike, ki iskreno hočejo premakniti nadgradnjo velodroma v Češči vasi za kakšen korak naprej,

Zelo podoben je primer izgradnje študentskega doma v Drgančevju, ki bi bil po načelu modularnosti lahko prvi objekt tako želenega, a hkrati tudi ambiciozno zastavljenega univerzitetnega kampusa. Leta 2006 je župan Muhič s tedanjo ministrico za visoko šolstvo podpisal pismo o nameri izgradnje študentskega doma, pri čemer je bilo državno sofinanciranje predvideno v višini 3 mio EUR, lokalna skupnost pa bi morala zagotoviti komunalno opremljenost. Kako brez težav se podpiše pismo o nameri ter kako težko je uresničiti lastne obveze, se je izkazalo v naslednjih letih, ko je brez pravega pojasnila projekt zastal. Da ne bi kdo kadar koli želel projekt na hitro spraviti v življenje, so se po neuradnih vesteh odgovorni na Mestni občini odločili prekiniti izvedbo naročene izdelave projektne dokumentacije za gradbeno dovoljenje (PGD) za študentski dom. Sredstva so bila vsa ta leta med nacionalnimi namenskimi sredstvi za investicije v študentske domove sicer rezervirana za Novo mesto, vendar je sedaj od predstavnikov ministrstva neuradno slišati, da obljub in pobud novomeške občine ne jemljejo več resno.

Ker se ob finančno izčrpani občinski blagajni občinsko vodstvo ne upa in verjetno tudi ne zna lotiti pravih razvojnih projektov ter si župan Muhič tega v volilnem letu ne upa javno priznati, so se v letu 2010 na Mestni občini lotili več projektov na način javno-zasebnih partnerstev. Gre za projekte izgradnje parkirne hiše pri Zdravstvenem domu, pokritja velodroma v Češči vasi ter izgradnje sončnih elektrarn na strehah novomeških osnovnih šol. Pristop javno-zasebnega partnerstva je pravilen, vendar se postavlja vprašanje, ali bo znala mestna občina pravilno opredeliti javni in zasebni interes, s tem povezana tveganja in tudi finančne vložke. Trenutno je videti, da gre za relativno slabo zastavljene projekte. Če pogledamo samo primer garažne hiše pri zdravstvenem domu. Vsaj dve leti so namreč znani vsi parametri načrtovane novogradnje, mestna občina pa se je zganila šele jeseni 2009, ko je postalo jasno, da je izgradnja sosednje Šmihelske ceste že realnost in da bo zelo težko ujeti sočasno izgradnjo, ki je najbolj optimalna tako v stroškovnem kot časovnem smislu. Pripravljeno gradivo iz septembra 2009 je bilo tako neprepričljivo, da ga občinski svet ni hotel obravnavati. Vnovič je bilo gradivo predloženo v obravnavo na občinski svet šele januarja leta 2010, potem ko je bil konec leta 2009 javni razpis za javno-zasebno partnerstvo že objavljen v Uradnem listu, vendar v zadnjih dneh prejšnjega leta tudi preklican.

Vse navedeno kaže, da imamo opraviti z vodenjem novomeške občine, ki odraža strah pred razvojem. Ker razvoj seveda tudi stane in zahteva strateško koordiniranje in vodenje. Denarja pa že sedaj ni zadosti za vse. Kaj vse »potrebuje« in srka novomeški javni denar, tako da je situacija vse slabša, mi je sicer še vedno neznanka. Na žalost pa odlaganje in tiho zavračanje razvojnih projektov ni več samo posamezno naključje. Zanimivo bo opazovati novomeške prijave na trenutno aktualni razpis regionalnih razvojnih prioritet in najavljeni razpis za gospodarska središča. Morda pa bosta ta dva zelo bogato sofinancirana razpisa s sredstvi EU skladov priložnost za volilno javno promocijo, saj je verjetno Novo mesto ena redkih občin, kjer nihče župana ne povpraša zakaj ne podpiše pogodb za pridobljena državna in evropska sredstva. Še dobro da volitve vsake štiri leta prinesejo vsaj upanje v boljše čase.

Fotografija Boštjan Pucelj

• [+]na vrh
• Natisni članek