Ob rob sprejetju občinskega prostorskega načrta: Novi načrti in stara realnost

Pravzaprav lahko dovolj utemeljeno postavimo, da nov urbanistični dokument ne pomeni pomembnejše novosti v razvoju mesta, ne nudi kake nove razvojne paradigme, seveda pa nudi možnosti za manjše popravke nekaterih segmentov. Novost, ki jo čakamo, pa je v resnici nov, prizadevnejši pristop k vodenju mestnih projektov, saj se bo v nasprotnem skozi leta le še enkrat več pokazalo, da je mesto sposobno pisati in risati na papir, narisanega pa ni sposobno razviti naprej oziroma zgraditi.

Most za pešce v izteku Resslove do Pugljeve v mestnem jedru je le eden izmed številnih projektov, ki so že leta in leta v urbanističnih dokumentih, a v vsem tem času ni bilo skoraj niti trohice upanja, da bi iz besed in papirja prešli v gradnjo.

Prenova na lokaciji nekdanje občinske stavbe na Novem trgu v vseh ozirih postaja ena izmed največjih novomeških sramot. Nezmožnost, da se celo na tako odlični lokaciji zgodi projekt, je dovolj zgovorna sama zase.

Ob avtocesti v Mačkovcu raste novo trgovsko središče. A celo na področju trgovine Novo mesto ne gre v korak s podobnimi slovenskimi središči, pač pa stopiclja zadaj.

Nove in nove lokacije za športne površine oziroma objekte, ki jih nekateri želijo uveljavljati, se ob nezmožnosti mesta, da bi razvijali vsaj športne projekte ,na območju Portovala zdijo povsem nepotrebne, predvsem pa ob takem načinu dela povsem neuresničljive.

Novomeška avtobusna postaja, ki so jo na pol narejeno pustili že pred dvajsetimi leti, lepo govori o novomeškem razkoraku, ki zeva med možnim in narejenim.

Novo mesto želi postati univerzitetno mesto. Ob rasti kadrovskega potenciala in razvoju fakultet za ustanovitev univerze je bila gradnja univerzitetnega kampusa v Drgančevju na vzhodu mesta ena od integralnih nalog. A po letih velikih besed v Drgančevju ni sprememb, celo obeti, da bi moglo biti kaj bolje, so vse slabši.

Projekt razvoja čistilne naprave je eden redkih, za katerega se zdi, da odgovorni o njem razmišljajo. Ukrepanje je resda počasno, a vsaj nekaj izgledov, da se bo kaj zgodilo, obstaja.

Novo mesto je konec lanskega leta dobilo nov urbanistični dokument. Ta bo v naslednjih letih urejal njegov prostorski razvoj. Ker to ni prvi tovrstni dokument v zadnjih desetletjih, pač pa le naslednik dosedanjih, ki se odziva na nekaj vmes nastalih gospodarskih, socialnih, pravnih in podobnih dejstev, je pred nami le še enkrat več vprašanje, ali so sploh vzpostavljene možnosti za njegovo uresničitev v naslednjih denimo dvajsetih letih oziroma ali jih kdo vzpostavlja.

Urbanističnih aktov tega in podobnega ranga, na podlagi katerih bi Novo mesto lahko doživelo močnejšo preobrazbo, že v preteklosti sploh ni manjkalo. Pravzaprav lahko dovolj utemeljeno postavimo, da nov urbanistični dokument ne pomeni pomembnejše novosti v razvoju mesta, ne nudi kake nove razvojne paradigme, seveda pa nudi možnosti za manjše popravke nekaterih segmentov. Novost, ki jo čakamo, pa je v resnici nov, prizadevnejši pristop k vodenju mestnih projektov, saj se bo v nasprotnem skozi leta le še enkrat več pokazalo, da je mesto sposobno pisati in risati na papir, narisanega pa ni sposobno razviti naprej oziroma zgraditi.

Načrti so pač že skoraj po definiciji navdušujoči, še posebej novomeški, ki se zdijo praviloma posebej ambiciozni. Naslednji korak, zdi se, da težji, je torej njihovo uresničevanje. Pri tem pa, kakor lahko spremljamo skozi zadnja leta in desetletja, Novo mesto ni bilo nikoli prav posebej uspešno, še posebej ne, ko govorimo o uresničitvi projektov na področju prometa, kulture, športa, izobraževanja in podobnega, torej predvsem na tistih delih razvoja, katerih nosilec ali vsaj katalizator mora biti lokalna skupnost, točneje občina.

Sem ter tja slišimo, kako je ta ali druga gospodarska družba celo presegla svoje načrte v določenem letu, ali pa izvemo o športnikih, ki so z rezultati v sezoni presegli svoja pričakovanja. Z novomeško občino ni tako. Ta na koncu leta nikoli niti doseže ne, kaj šele da bi presegla načrte, ki si jih zastavi na začetku leta oziroma določenega obdobja. In z njenimi prostorskimi akti je povsem enako. V nekaterih primerih gledamo že nekaj let, v kakšnih pa celo štejemo že v desetletjih čas, v katerem ji ni uspelo uresničiti projektov, ki si jih je zastavila. Primerov je veliko in so bili tudi v Parku deloma že obelodanjeni.

Kak star primer? S področja cest dovolj dobro poznamo novomeški veleprojekt izgradnje mestnih obvoznic. Četudi se o njih govori vsaj od sedemdesetih let prejšnjega stoletja in četudi so se našli župani, ki so napovedali uresničitev, ta cestni obroč še dandanes ni sklenjen. In ob tempu, ki smo mu priča, bomo zelo verjetno lahko enako rekli tudi čez desetletje.

Da pa bi ne pozabili na pešce in kolesarje, spomnimo, da ima Novo mesto sprejete različne urbanistične akte, ki predvidevajo gradnjo številnih novih kilometrov površin za pešce in kolesarje. A v resnici je tudi tu vse skupaj bolj ali manj le na papirju. In zadnji most za pešce je bil zgrajen leta 2003 v okviru projekta gradnje trgovskega centra Tuš. Upati skoraj več ne moremo, da bi ob njegovi desetletnici lahko videli vsaj enega izmed sorodnih mostov prek reke Krke, ki so predvideni v Plavi laguni, Kandiji, Bršljinu ali pa denimo na Brodu.

Že precej let ima Novo mesto namen postati tudi univerzitetno mesto. Začelo se je z druženjem tukajšnjih akademikov, z visokimi šolami, Visokošolskim središčem in morebiti kulminiralo v Univerzitetnem in raziskovalnem središču ter v načrtu za izgradnjo univerzitetnega kampusa v Drgančevju. Četudi je bilo glede zadnjega izrečenih in zapisanih precej visokodonečih besed, je v gozdiču Drgančevje na vzhodu mesta še danes približno tako, kot je bilo pred kakim desetletjem in pol, ko so podjetniki zasedli od jugoarmije zapuščene objekte. Res skoraj nič drugače. Da bi bila reč še bolj neprijetna, so nosilci razvoja novomeške univerze svoje gradbene zamisli, ki se navezujejo na posrednješolske ambicije, raztepli širom celega mesta, s čimer se možnosti, da bi kampus v dogledni prihodnosti dejansko zrasel, še malce bolj skopnele.

Res ni treba spet izgubljati preveč besed niti v zvezi z načrti na področju športa. Smelo zastavljen projekt razvoja športnega parka Portoval, ki je že mnoga leta podprt z ureditvenim načrtom, se niti dotakne ne težjih projektov, ki so tam predvideni. Sedaj pa je očitno obtičal kar sredi gradnje za ta center sploh ne posebej vitalnega servisnega objekta ob teniških igriščih. O bazenih, stadionu, teniški dvorani, čolnarni in denimo metališčih, kaj šele o morebitni športni dvorani, se raje več ne govori, in zato je dandanes ta del mesta z nakupovalnim centrom Tuš prepoznaven predvsem kot potrošniški, ne pa kot športni raj.

No, in koliko neprofitnih stanovanj je občina uspela zgraditi ali vsaj kupiti v zadnjih letih? Seveda je tudi na področjih zelenih površin, turizma, komunale, kulture, stanovanj, sociale, celo proizvodnje z načrti odobrenih prostorskih možnosti bistveno več, kot je v planski dobi izvedenega.

Vse to nas napelje k zaključku, da bi morali sprejete prostorske akte videti ne kot uspeha, pač pa zgolj kot etapo na poti do uspeha. Tukajšnji problem ni proizvodnja načrtov, naj si bodo ti uresničljivi v zastavljenem časovnem obdobju ali pa ne, temveč je problem odsotnost kakovostnega sistema, ki bi zagotavljal nekaj večjo verjetnost njihove uresničitve. Sedaj tega nimamo in lahko le iz leta v leto znova ugotavljamo, kaj vse ni bilo uresničeno, ali pa se veselimo, ko nekdo napove, da bo čez nekaj let zgradil, kar bi sicer moralo biti zgrajeno že pred nekaj leti.

Mnoga mesta, še posebej po svetu, za izvajanje posameznih razvojnih projektov ustanavljajo posebne organizacije, podjetja ali zavode ali kaj podobnega. Če odmislimo področje komunalne infrastrukture, kjer je bolj ali manj dober nosilec aktivnosti novomeška Komunala, tedaj v tem mestu enostavno ni organizacije, ki bi dejavno skrbela za desetine oziroma stotine večjih in manjših projektov, ki so ne le v glavah tistih, ki razmišljajo o prijetnejši podobi mesta, pač pa celo že sprejeti na občinskem svetu in narisani v katerem od urbanističnih dokumentov.

Novo mesto je v tem smislu torej povsem podhranjeno – organizacijsko, kadrovsko in seveda finančno. Občinska uprava se komaj uspe spopadati z urejanjem vsakodnevnih reči ali vzdrževanjem obstoječega fonda. Investicijsko je mesto upešano, ne uresničuje niti projektov, ki mu po naravi pripadajo, naj si gre za ceste ali pa denimo kakšno družbeno infrastrukturo, vloge katalizatorja mnogih projektov, ki primarno niso v njegovi domeni, pa tudi ne uspe odigrati. Resno in kontinuirano se z razvojem prej navedenih in še mnogih drugih investicijskih projektov skratka ne ukvarja prav nihče. Še slabše, neredko se zgodi, da mesto ni sposobno servisirati niti projektov, ki jih je mesto s svojimi akti odobrilo, a jih izvaja zasebni sektor. Taki pač ne rabijo le ustrezne pravne podlage v prostorskih aktih, pač pa kdaj tudi zgrajen kak kos take ali drugačne infrastrukture.

Skratka, problem mesta je očitno v tem, da se prerado zadovolji kar s sliko svoje prihodnje podobe.