Na temni strani sonca

V obdobju njegovega počasnega odhajanja sva se močno zbližala in ne bom pozabila njegovega slovesa. Ko sem ga dvignila s postelje nekaj dni pred njegovo smrtjo, me je plesno objel in se nežno zazibal z mano v tišini.

Tako kot v gledališču obstaja uročena drama Macbeth, katere naslova se med gledališčniki ne sme omenjati, tudi v življenju obstaja bolezen, ki se je ne omenja, namreč – rak. Ta ne pozna starosti, rase ali spola. Podira in ruši vse pred seboj in pušča hude brazgotine med svojci obolelega. Težko je namreč razumeti, kako da je ravno tvojega bližnjega gospa Matilda oplazila s koso.

Le redki se mu bolj ali manj uspešno postavijo nasproti. Pravijo, da je vse v glavi. Pravzaprav verjamem, da je z močjo volje moč kljubovati domala vsemu. Kako si lahko sicer razlagamo preživetje taboriščnikov v nemških lagerjih, ki so smrti zrli v oči iz dneva v dan ne vedoč, kdaj jih bodo njihovi rablji eliminirali. Si lahko danes sploh še zamislimo njihove občutke, ko je posijalo sonce svobode in zavel duh odrešitve ob koncu vojne?

Ker je vse v glavi, najdem paralele med rakom in psihičnim obolenjem. Oba se pretkano pritihotapita v človekovo telo in nažirata človeka od znotraj. A raka, ker je fizičen pojav v telesu, laže razumemo, medtem ko je nerazumljiva in nerazumljena psiha teže dojemljiva. Brez slabe vesti obračamo pogled proč od psihično »šibkih« ljudi in zviška gledamo nanje. Ne zavedamo pa se, da se ti pogosto sprehajajo po neprehojenih miselnih poteh, za kar je včasih potreben tudi pogum, da sploh še vztrajajo.

Oba moja starša sem spremljala pri njuni bitki z rakom. Odlikovala ju je neizmerna ljubezen do življenja, čeprav jima ni bilo vedno naklonjeno. Pokojna mama je celo premagala medicinsko znanost. Diagnosticirali so ji zgolj pol leta življenja po prvi operaciji na možganih, obsevanjih in kemoterapiji. A je z močjo volje vztrajala še skoraj štiri leta. Ko je proti koncu svojega življenja prizadeta od kapi komajda še govorila, me je trepljala po roki in komajda izjecljala, da bo vse še dobro in da naj bom njena junakinja. Oče pa je pripadal generaciji, ki ni poznala zdravnikov oziroma jim ni zaupal. Zato je prikrival bolezen, ki se je razbohotila tako daleč, da ko je poiskal zdravniško pomoč, je bilo zanj že skorajda prepozno. V obdobju njegovega počasnega odhajanja sva se močno zbližala in ne bom pozabila njegovega slovesa. Ko sem ga dvignila s postelje nekaj dni pred njegovo smrtjo, me je plesno objel in se nežno zazibal z mano v tišini. To je bil nezemeljski ples z živim truplom.

Ne bojim se smrti, prepogosto sem ji že zrla v oči. Pa ne mislim zgolj dnevna soočenja v poročilih o žrtvah s teh in onih vojnih žarišč, o prometnih nesrečah itn. V svojem relativno kratkem življenju sem v prometni nesreči »letela« skozi vetrobransko steklo in jo odnesla »zgolj« s pretresom možganov, ošvrknila me je rakasta tvorba, padla pa sem tudi v komo pod vplivom predoziranja leponexa v psihiatrični bolnišnici. Magična injekcija ogljika je naredila trik, da sem se vrnila, sicer bi lahko sledila tudi smrt. Tako sem vedela, kako ravnati, ko je mama na koncu padla v komo. Kljub modrovanju sorodnika zdravnika, da ker je imela mlado srce, bi lahko bila v tem stanju mesece, in navkljub burnemu odzivu moje starejše sestre, sem ji z roko zaprla oči, misleč, da si lahko končno odpočije. Umrla je čez dobrih 24 ur. Slovo od očeta je bilo bolj melodramatično. Mlajša sestra je sicer histerično cepetala poleg, češ da ga bom zastrupila, a sem po njegovem odzivu čutila, da mu srebanje vina v primežu umiranja prija. Sok se mu je namreč zaletaval v grlu, njegovo vino pa je blagodejno vplivalo nanj.

Samo če poznamo vzroke za neko stanje, se jim lahko postavimo nasproti. Če jih ne poznamo, lahko le nemo spremljamo razvoj dogodkov. V človeški osnovni naravi je, da teži k ležernosti in takšnim ali drugačnim užitkom in slabim razvadam. Kar tretjino svojega življenja prespimo, pa ne samo zato, ker je to zastonj luksuz. »Noč pa vpraša, kaj si počel podnevi,« gre star pregovor. In ravno tu si bolezen ustvarja nišo, kjer se pritihotapi v organizem. Od skrbi prečute noči zagotovo niso v prid zdravju. Tudi psiho-fizična kondicija je močno razvrvana zaradi gospodarske recesije, zato ne preseneča, da so vrste v zdravstvenih čakalnicah vedno daljše. Kar nekaj časa bo najbrž potrebno, da ozdravimo zdravstvene učinke gospodarske krize na socialno šibko prebivalstvo.

Menim, da je bolezen kot splošen koncept neki potencial, ki je vedno prisoten v našem življenju in nenehno išče žrtev in pot za svojo uresničitev. Nikomur ni prizaneseno. Bolezni pa zaradi vsesplošnega nezdravega načina življenja in vedno slabših klimatskih razmer po svetu in doma ne zmanjka izgovorov za obstoj. Občudujem zdravnike, ki se dnevno kosajo z njenimi simptomi. A človeška narava ni vsemogočna in vsevedna, bolezen pa je prebrisana. Pritihotapi se spet tam, kjer najde v človeškem organizmu šibek člen. Tako je bilo in tudi najbrž vedno bo.