Kljub spremembam Romi še naprej diskriminirani

Za zaščito svojih interesov moraš biti dobro načitan, to pa Romom manjka. In čeprav se o taki in drugačni diskriminaciji veliko piše in govori, pogosto prizadevanja za zajezitev teh pojavov ostanejo le mrtva črka na papirju, življenje pa gre svojo pot.

Bogdan Miklič je romski novinar.

O Romih se je v zadnjem letu pisalo spet bistveno več kot običajno. Predstavniki romske skupnosti so se hote ali nehote znašli na prvih straneh najbolj branih časopisov ter v prvih prispevkih osrednjih TV oddaj. Razlog poročanja o romskih križih in težavah je največkrat povezan s policijo ali z diskriminacijo večinskega prebivalstva.

Prav gotovo posebej izstopa pokop Rominje na enem od pokopališč v občini Škocjan, ki ga zaradi nasprotovanja tamkajšnjih krajanov skorajda niso mogli opraviti. Kazalo je celo, da bo občanka iz Dobruške vasi za kraj večnega počitka dobila dodeljeno pokopališče v Prečni, kamor pokopavajo predvsem mrtve iz Žabjaka in Brezja, a so si ob posredovanju romskih funkcionarjev, predvsem podpredsednika Zveze Romov Slovenije Bojana Tudije, in filmskega ustvarjalca Filipa Robarja Dorina glavni akterji najbolj odmevnega ponovoletnega dogodka le premislili. V pripravljenosti okrepljenih policijskih enot so pogreb uro kasneje le opravili na »otoku«. Vsakemu izmed nas se zastavlja vprašanje, kdo lahko spreminja želje pokojnika in njegovih najbližjih. Res samo za Rome ni prostora na pokopališčih? Bi se kaj takega lahko zgodilo »civilom«? Odgovor je, da se z mrtvimi ne gre igrati. In iz spoštovanja do pokojnih se z njimi nihče nima pravice prerekati, kje bo njihov grob, tudi lokalni politiki in njihovi somišljeniki ne. Primer ravnanja policije, ki je posredovala, da bi omogočila nemoten potek pogrebne slovesnosti, je vzela pod drobnogled varuhinja človekovih pravic, ki je na Dolenjsko poslala svoje sodelavce, ki bodo ugotavljali, ali so bili vsi postopki policije v skladu z zakonom.

Policija je poskrbela za posebno božično presenečenje med Romi na Ruperč Vrhu, in to na sam sveti večer, ko so pisca teh vrstic za 4 noči pridržali, ker v določenem roku ni plačal globe zaradi prehitre vožnje. Razumem, da je kazen treba plačati ali odslužiti, ampak zakaj se je uklonilni zapor moral zgoditi prav na božični večer? Klinc pa tako Božičkovo darilo! Tako ravnanje mož v modrem ne bo prispevalo k zaupanju in sodelovanju med romsko skupnostjo in policijo. Sploh ima človek občutek, da se vse slabo zgrne nad Rome, da so vsega krivi Romi, pa če so bili vpleteni v neke zgodbe ali ne. Najlaže je s prstom pokazati na nemočne Rome. Za zaščito svojih interesov moraš biti dobro načitan, to pa Romom manjka. In čeprav se o taki in drugačni diskriminaciji veliko piše in govori, pogosto prizadevanja za zajezitev teh pojavov ostanejo le mrtva črka na papirju, življenje pa gre svojo pot.

V Novem mestu so se načrtnega dela z Romi, predvsem romskimi ženskami, lotili v društvu Julija. Ocenili so, da bodo v primeru, če pomagajo romski ženi in materi, posredno pomagali celotni romski družini. Le mati, ki bo vedela, kaj je dobro za njenega otroka, se bo zavedala svojega poslanstva in stremela k boljšemu učnemu uspehu svojega nadebudneža, skušala doma ustvariti pogoje za normalno učenje, poskrbela bo za zdravo hrano, za zdravje otrok in družine. Julije bodo zagotovo imele polne roke dela, saj na tem področju z izjemo nekaterih izobraževalnih ustanov za odrasle z romskimi ženskami ni delal nihče. Kako resno mislijo Julije, so pokazale z nedavno modno revijo v Kulturnem centru Janeza Trdine. Prvič smo lahko videli oblačilno kulturo Rominj od nekoč do današnjih dni. Dogodek je bil prava paša za oči, saj mnogi niso verjeli, da se Rominje lahko enakovredno sprehodijo po modni pisti, kot to velja za izkušene manekenke. Ko smo že pri modi. Tradicija romskega oblačenja izginja in se pozablja. Le tovrstni dogodki lahko marsikaj ohranijo pri življenju in morali bi dati možnost mladim in starejšim Rominjam, da še kdaj pokažejo, kako je bilo nekoč in kako je danes.

Če je nekoč veljalo, da so Roma lahko mirno pustili v čakalnici pri zdravniku tudi po več ur ali pa ga celo napodili iz ambulante, je na tem področju pričakovati resne spremembe. Verjamemo, da bo takemu ravnanju naredil konec zastopnik bolnikovih pravic, na katerega se bodo Romi lahko obračali v primerih, ko bodo ocenili, da so kršene pravice pacientov. Ko bosta obe strani vedeli, kaj je dovoljeno in kaj ne, bo morebiti tudi na tem področju manj sivih las tako za zdravnike kot romske paciente.