Izginjajoča identiteta nekih prostorov ali urbani vandalizem

Priznam, Julij Cezar je bila res grozno slaba predstava, ampak ko enkrat začne smrdeti po salami poli in mastnem siru, postane popolnoma vseeno, kaj se dogaja na odru.

Prostor je beseda mnogih pomenov. Najširši je zagotovo v smislu vseobsegajoče entitete stvarnega, to pa ponavadi prikrojimo po svoje, jo stlačimo v tri ali štiri dimenzije in potem delimo na posamezne particije »praznega« in »polnega«. Ker nam prazno ni všeč, je naprodaj, ker se praznine bojimo, se trudimo prostor (in čas) vedno znova zapolniti. Zato popišemo vse bele liste, na stene obesimo slike in privijemo zvočnike do konca. Da ne bi šlo kaj fizičnega prostora v nič. Kaj se medtem (in zaradi tega) dogaja s psihičnim, ni važno. Končno se v te na novo pridobljene in ustvarjene prostore naselimo oziroma jih uporabljamo, damo jim imena, kot na primer domača hiša, mrliška vežica, javne sanitarije ali koncertna dvorana, ter jim pripišemo raznorazne funkcije in pomene. Zgradimo jim identiteto.

Do nedavnega sem zato še naivno verjela, da imajo določeni prostori svoje posebne lastnosti in namene, določene hkrati z njihovim nastankom, ki se jih ljudje po svetu zavedajo in v skladu z njimi tudi ravnajo. Recimo – sakralne stavbe služijo kontemplaciji in razmisleku v tišini, živalski vrt in cirkus zabavi, vrišču, blišču, domovi intimi in sproščenosti. Tako sem mislila. No … Potem sem šla v knjižnico. Prve pol ure, ko sem šele stikala med policami in iskala knjige, je bilo v redu. Naslednji dve uri, ko sem poskušala brati, pa me je predvsem začela boleti glava od nenehne zmešnjave zvokov, ki so polnili prostor, kot napolnijo odplake greznico. Že prav, nikjer ne piše, da se v knjižnici nasploh ne sme pogovarjati, ampak enourni dvogovori z vmesnimi telefonskimi interferencami in s salvami histeričnega smeha za posladek v prostoru, ki je namenjen branju in koncentraciji, to pač ne gre. Zato pa hodim v knjižnico sama, ne s petimi prijatelji, piknik košaro in gajbo pira.

Nekaj dni pozneje sem šla, naivno dekle, v kino. Izbrani film že sam po sebi ni bil kakšen presežek, tako ali tako pa ga pol sploh nisem videla, ker je tri vrste pred mano skupina mladičev igrala svoj film. Ves čas so bili lačni in žejni (kar je sicer po pričakovanjih), poleg tega pa tudi zelo radodarni, zato so si hrano in pijačo vestno podajali levo in desno. Ker so veliko spili, so morali tudi dostikrat na stranišče, brez izjeme so se javljali na telefonske klice in bili nasploh vesela družba. Za piko na i je na moji desni obtičalo še nekaj podobnih, samo malo starejših veseljakov, ki pa so že tako ali tako zamudili in s tem poskrbeli za bučen in opazen prihod v dvorano. Omejenih komentarjev v stilu »dej pejd hitr, baba, da te nou zaštihau«, s katerimi so zagreto spodbujali igralce na filmskem platnu, proti koncu nisem več štela.

Po tej kratki praznični šok terapiji v domačih krajih sem se spet znašla v Ljubljani. Še vedno neizučena sem si naredila nespameten načrt, kako bom dve uri luknje v urniku porabila za delo in pri tem spila kavo v kavarni NUK. Visoki in debeli zidovi znamenite knjižnice so obljubljali spokojno polglasnost, a kot kaže, je bila ta le deportirana nekam daleč, namesto nje pa se je naselila, tudi v ta prostor, objestna in vsiljiva govoranca samozadostnikov, ki so že v ponedeljek ob dveh popoldne nazdravljali sami sebi.

In ko bi človek mislil, da slabše sploh ne more biti, si tudi gledalci v Drami sredi predstave začno odvijati sendviče in odpirati sokove v pločevinkah. Priznam, Julij Cezar je bila res grozno slaba predstava, ampak ko enkrat začne smrdeti po salami poli in mastnem siru, postane popolnoma vseeno, kaj se dogaja na odru.

Očitno se ljudje več ne zavedajo prostorov, v katerih so, prednost ima blazno popularni svobodni Posameznik, ki počne, kar se mu zljubi, kjer se mu zljubi, in je za to po možnosti še nagrajen s spodbudo iz okolice. Spoštovanje do prostorov, ki naj bi predstavljali nekakšne markantne družbene ustanove, se izgublja v obupanem iskanju zabave in distrakcije te iste družbe. Diši po kapitalizmu, po človeku, ki se mu ne zdi vredno stopiti iz lastne votline brez poroštva, da ga zunaj čaka animacija, kamor koli že gre, na poroko ali pogreb. Da si pri tem pljuvamo v lastno skledo, je škoda poudarjati, žal pa sem vse bolj mnenja, da se bližamo dnevu, ko bodo vsi prostori, prezasičeni in oskrunjeni, spominjali na nočni bar. Mogoče bo kdo ugasnil sonce, zato da bodo lahko neonski napisi goreli tudi podnevi. To ni začaran krog, prej slepa ulica. Lahko da sem sitna in pretiravam, lahko da me ubija dejstvo, da komajda še slišim lastne misli. In ne, nisem še zrela za askezo in mizantropijo.

Foto Boštjan Pucelj