Intervju: Filip Robar Dorin, režiser: Ciganska duša je človeška, preveč človeška

Filip Robar Dorin je po študiju primerjalne književnosti in filozofije v ZDA doštudiral še filmsko režijo. V naslednjih desetletjih je posnel na desetine dokumentarnih in igranih filmov, za katere je prejel pomembne nagrade na domačih in mednarodnih festivalih. Med letoma 1998–2002, ko je bil direktor filmskega sklada Republike Slovenije, je s svojim prodornim delovanjem in pomembnimi dosežki vpisal slovenski film na evropski zemljevid. Med 100 različnimi filmskimi zapisi sta tudi romska filma Opre Roma (Na noge, Romi) in Aven čhavora (Pridite, otroci). Prav na njegovo pobudo je bilo v Novem mestu ustanovljeno prvo romsko društvo v Sloveniji.

Rojeni ste v Srbiji. Kaj vas je pripeljalo v Novo mesto?

Vlak, tovornjak, kolo, razna taka sredstva … Pravzaprav, oče je bil v Srbiji finančni uslužbenec, in ko se je začela vojna, je šel v partizane in mi smo ostali sami. Ni bilo lahko materi s tremi otroki. Po osvoboditvi je oče poslal telegram, da je dobil službo in stanovanje v Celju. Oba starša sta Slovenca, ampak kraljevina Jugoslavija je svoje uslužbence nameščala v različne kraje. Oče je bil v Makedoniji, južni Srbiji, v Boru … Ko je družina potovala v Celje, smo romali kakih deset dni. To je bilo moje zadnje nomadsko potovanje … Vlaki namreč niso vozili redno, tovorne vagone so »ajzenponarji« šibali sem in tja, kakor se jim zahotelo. Nekaj mesecev smo živeli v Celju, potem pa so očeta premestili v Žužemberk, kjer je ustanovil davčni urad, nazadnje pa smo končali v Novem mestu, kjer je dobil oče mesto šefa davčne uprave. Osnovno šolo in gimnazijo sem tako končal v Novem mestu.

Ste scenarist, režiser in montažer. Med drugim ste režirali dva romska filma, Opre Roma in Aven čhavora. Kako sta nastala in kakšno je sporočilo filmskega zapisa?

V začetku 80-ih let sem predlagal takratnemu direktorju Vibe Bojanu Štihu kratek film o Romih na Dolenjskem. Njim se je scenarij zdel dovolj zanimiv, sprejeli so ga in dobil sem nekaj sredstev za film. To je takrat predstavljalo približno petnajstino sredstev za celovečerni film. S pomočjo Romov, ki so brezplačno sodelovali, in mojih sodelavcev, ki so pristali na »špartanski« način produkcije, smo uspeli narediti film. Vesel sem bil, ko so Romi verjeli, da lahko en film premakne svet. Vsaj malo nam je uspelo.

Aven čhavora je nekakšno nadaljevanje pred skoraj četrt stoletja narejenim Opre Roma, ki kaže na počasnost reševanja problematike obrobnih skupin in na njihove še vedno neurejen razmere …

To je zelo kompleksna stvar. S tem se ukvarjam zadnjih 25, 30 let in še se bom. Tretji del trilogije ima delovni naslov Slike merimase ali po slovensko Slike smrti. Zakaj tako? Na žalost je še vedno tako, da v glavah mnogih ljudi pri nas še vedno odzvanja misel, kako bi Rome zbrisali s tega sveta. Tako se mi same po sebi pojavljajo tudi te strašljive slike smrti, ki pa jih v filmu skušam spreobrniti v slike življenja. Opre Roma ali Na noge, Romi, je programsko geslo, ki je imelo in ki ima še vedno namen, da bi se premnogi Romi, ki dremajo in ždijo v svojih naseljih, prebudili in nekaj naredili. Z Romi so se ukvarjale le učiteljice na šolah in socialne službe – in tu se zgodba zaključi. Rom ni našel poti v svet, svet ni bil njegov. Film smo posneli, da bi ugotovili stanje, v katerem so se znašli Romi, pa naj gre za bivanje, izobraževanje, medsebojne odnose in odnos do otrok, šolanja, zaposlovanja. Obstajali so in še vedno obstajajo razni predsodki, ki jih imajo večinske skupnosti do svojih manjšin – in seveda obratno v še veliko hujših meri –, zato smo morali te stvari vzeti pod lupo in jih natančno pregledati in po možnosti tudi nakazati kakšno rešitev. Te rešitve so nekje nakazane, bo pa treba še enkrat temeljito pogledati in analizirati, kaj se je zgodilo v skoraj treh desetletjih. Marsikaj se je v 25 letih spremenilo na bolje. Bivalne razmere so se v mnogih romskih naseljih izboljšale, prav tako higienske in zdravstvene, vse več otrok uspešno zaključi osnovno šolanje, nekateri napredujejo do srednje in celo do višje izobrazbe. V tej smeri pa se bo treba še truditi. Le izobražen Rom s primernim poklicem bo lahko zaslužil več in živel boljše življenje. Tudi romski starši več sodelujejo (čeprav še vedno premalo!) in kažejo večjo zavzetost, da bi njihov otrok nekoč nekaj postal in imel. Že nekaj let imamo na nacionalnih in lokalnih radijskih postajah redne oddaje za Rome in v romskem jeziku izhaja revija Romano them, objavljenih je nekaj pesniških zbirk, romsko-slovenski in slovensko-romski slovarček, prireditve ob svetovnem dnevu Romov so vsebinsko bolj pestre in zanimive, kvalitetnejše. Tudi število romskih društev in ljudi, ki so pripravljeni sodelovati v športnem, kulturnem in družabnem življenju Romov, je vse večje. Danes imamo v Sloveniji že 25 društev. Naj spomnim, da je bilo leta 1983 novomeško romsko društvo prvo in edino. Zakon o lokalni samoupravi je obogaten s členom o romskem svetniku, ki ga Romi sami volijo. Edini problem, ki se pojavlja, je pojem avtohtonosti. Toda kot je dejal Haris Tahirović, delegat slovenskih Romov v skupščini evropskih Romov, v nobeni nacionalni skupnosti na svetu ni avtohtonih Romov. Na enem od svetovnih romskih kongresov je bila pred leti sprejeta resolucija, da naj bi Romi v svetu dobili status indijske manjšine. Marsikaj se je v teh letih spremenilo, vendar premalo, da bi se Rom počutil kot svoboden, enakopraven, ustvarjalen in samozadosten državljan in človek. Opre Roma je lahko še naprej klic za romsko revolucijo, preobrazbo in uspešno integracijo v večinsko družbo, ne v asimilacijo, ampak integracijo, ko bo kot samozavesten in ustvarjalen človek soustvarjal dobrine za vse in bo deležen skupnih dobrin. Toda naj se Rom zazre tudi v samega sebe, kaj naj storita tudi on ali ona, oče, mati, brat, sestra, romska skupnost v nekem naselju, državi, v Evropi, svetu, da bi izboljšal ali izboljšala svoj položaj in ustvarila lepšo prihodnost za svoje otroke in vnuke.

Kje ste posneli večino materiala?

Večji del gradiva za Opre Roma sem posnel v Novem mestu in okolici, nekaj v Žužemberku, Beli krajini pa nekaj v Prekmurju. Ko sem se v začetku 80. let v Beogradu spoprijateljil z Rajkom Đuričem, ki je bil novinar Politike in sekretar svetovne romske zveze, ter s predsednikom Saitom Balićem, pravnikom Ackovićem in drugimi romskimi izobraženci ter Alešem Beblerjem, ki je v javnem pismu seznanil javnost, v kakšnem bednem položaju živijo Romi in kakšen je odnos do Romov v takratni Jugoslaviji, sem nekaj gradiva posnel tudi v Srbiji. Bebler je bil velik idealist in borec za človekove pravice ter izjemno žlahten človek. Ko sem snemal film, so Romi največkrat pozorno prisluhnili mojim pogledom na takratno situacijo. Tudi oni so vedeli, da se je treba podati na novo pot, na pot izboljšanja življenja svojih bratov in sester, na pot osamosvojitve in integracije na drugačnih temeljih. Vedeli so, da so časi životarjenja, ponekod še polnomadskih navad, priložnostnih zaslužkov, raznih deviacij in drobnega kriminala ter parazitskega življenja za vedno minili. Le redki med njimi so opravljali kakšno obrtno dejavnost in oni so preživljali cele skupnosti. Eni so nabirali zelišča in gozdne sadeže, nekateri so živeli samo od socialnih pomoči. Nekateri Romi so tolkli kamenje za ceste in železniške proge. Kjer koli sem se pogovarjal z Romi, sem naletel na uka željne in pozorne moške, ženske in mladeniče, ki pa niso vedeli, kako prebiti zid zaostalosti in zapostavljenosti. Na splošno je bilo premalo sodelovanja večinskega prebivalstva, tukaj seveda Slovencev, zato je romska manjšina pri nas desetletja in desetletja krnela in zaostajala. Kako prebiti zid? Samo s filmom najbrž ne? Zato sem npr. v Žabjaku vzporedno s snemanjem sprožil akcijo za napeljavo vodovoda, čeprav so mnogi Romi in »civili« oziroma »gadže« mislili, da gre samo za še eno filmsko dogodivščino. Vendar so kmalu zaznali moje resne namene in prizadevanje za spremembe v njihov prid. Ko so to spoznali, ni bilo več nič težko narediti, čeprav je tu in tam še prišlo do ostrih konfliktov. V Nišu me je na dvorišču neki Rom napadel s sekiro, ko je odiral zajca, ne vem, morda ga je ukradel, pa je imel slabo vest, ko je videl, da imam v roki kamero. Pri Varaždinu pa so hoteli od mene dobiti denar, če bi hotel snemati pri njih. Uporabil sem zvijačo, prosil sem, če jih lahko fotografiram, v kar so privolili, snemalec pa je med tem neopazno snemal življenje v naselju.

Glavni igralec v filmih je bil Bojan Tudija. Od tod tudi vajino prijateljstvo?

Prijateljstvo se največkrat rodi iz sodelovanja, iz skupnega napora za dobro, za pravičnost, iz nekega idealizma. V takšnih trenutkih tudi spoznaš človeka v njegovem jedru, bistvu, v njegovi duši. Včasih se vprašam, kako bi se naša prenovitvena akcija Opre Roma iztekla, če ne bi pred četrt stoletja in več, ko sem opravljal temeljne raziskave in se vse bolj seznanjal z romsko problematiko, po nekakšni notranji nuji in srečnem naključju naletel na Bojana. Seveda Bojan pa name. Le v medsebojnem vplivanju, odkrivanju, pogumu in skupnem delovanju, zorenju je mogoče govoriti tudi o prijateljstvu, mar ne?

Kako vaše ustvarjanje sprejemajo Romi?

Zelo pozitivno, in to že od začetka. Nikoli nisem želel delati filma, ki bi bil zgolj atraktiven, ki bi gradil svojo vsebino na čarobnem vzdušju, ki ga lahko Romi ustvarijo na romantični ideji, kakor so delali nekateri moji kolegi. Mene pa je zanimala resnica, ki je globlja, ki je pod kožo, tam, kjer se človek začne zavedati tudi svoje bede in tega svojega položaja v svetu, zato sem nekako šel v to smer. In ko so Romi gledali premiero, so se čudili, da to niso oni, ampak dejstvo je, da dokumentarni film ne laže. Lažejo včasih filmarji, ki z dokumentarnimi posnetki včasih manipulirajo in naredijo iz resnice polresnico ali pa laž. Verjeti ali ne verjeti Filipu Robarju Dorinu, je drugo vprašanje, mislim, da sem zdržal napad nase in v teh 28 letih mi nihče ni uspel dokazat, da Robar filma ni naredil pošteno. Film je pošteno narejen in Romi so ga pošteno sprejeli. Mislim, da prav zaradi tega tudi med njimi nekaj veljam. Ko pridem v kakšno naselje, rečejo otroci: »Aha, Filip je prišel!«

Pripravljate kakšen nov filmski projekt, povezan z življenjem Romov?

Kot sem omenil, načrtujem še tretji del trilogije, film Slike merimase. Scenarij je že pripravljen. Zaenkrat še zbiram sredstva, denar, da bomo lahko res temeljito raziskali vse tisto, kar se dogaja po tolikih letih, pogledali, kaj se je zgodilo po toliko letih. Pričakujem prostovoljno sodelovanje Romov tudi na intelektualni ravni. Hočem, da čim več sami spregovorijo in da najdejo načine, kako bi sami lahko reševali svojo situacijo. Evropska komisija se ukvarja s tem, svetovna romska organizacija, cel svet se ukvarja s tem , mi pa še vedno živimo v zakotju, kakor da je vse v redu, kot da ni bilo ne prvega ne drugega filma o tem. Samo film ne more spremeniti toliko stvari! Nisem zadovoljen, ni šlo dlje kot par korakov. Kot pravijo Romi, korako angle pa še korako angle angle … (korak naprej pa še korak naprej).

Kaj je tisto, kar vas tako vleče med Rome?

To je nemara sočutje, empatija, bojevniški etos, ki mi narekuje, da si prizadevam za pravičnost in dobroto na tem svetu. Lahko bi brskal še globlje, ko sem na primer kot otrok doživel razne grozovitosti, npr., ko so v srbskem Boru nemški vojaki zaprli v leseno barako čez 100 tamkajšnjih Judov in jih zažgali. Strahotno trpljenje ljudi na splošno me motivira za boj proti zlu tega sveta, me spodbuja k temu delu. Spomnim se tudi, da so miličniki pri nas nemilo premlatili cigana, ki je na veselici sunil steklenico piva ali pa kos kruha. V zgodnjih 70-ih letih sem v ZDA v času študija videl nasilniške metode policije nad fanti črne rase. Skratka še danes potekajo še hujše stvari marsikje po svetu. To me zgane, ne morem biti hladen do tega. Enkrat čutiš v srcu, da moraš nekaj narediti. In ko stojiš pred vprašanjem ali boš kot človek lahko storil vsaj nekaj, da bi omilil posledice krivic in človeške zlobe, da tvojemu bližnjemu ne bi krvavelo srce in drgetala trpinčena duša, da mu ne bi poteptali osnovnih človekovih pravic, je tvoja odločitev jasna – nekaj moraš storiti, da bi se zmanjšalo zlo na tem svetu.

Kakšna je ciganska duša?

Človeška, zelo človeška, nemara tudi preveč človeška … Pisana, večplastna, zgrajena iz več plasti in odtenkov, ki so včasih videti zelo robati, kosmati, a so obdani le z mrežo nezaupanja, prežeti s strahom, da bi jo drugi videli in mu jo morda začarali ali ukradli. Pogosto je ta duša tudi zelo otroška, tankovestna, pojoča, nežna, krhka, ranljiva, a ne najde besed in kretenj, da bi se pokazala na primeren način, zato se pogosto odeva v grobost in neobčutljivost. Ciganska duša je tudi tolovaj, je kradljivec, je tihotapec, je lažnivec, hinavec in sprevrženec. Gotovo že slutite, da govorim o duši vsakega človeka s katerega koli konca sveta. Ko bi hotel ločeno razpravljati le o ciganski duši, bi zabredel v protislovje, saj je ciganska duša vendarle takšna, kot je duša vsakogar, takšna, kot je svetovni duh.

O čem teče beseda, ko vam Rominje skuhajo kavo?

Spomnim se še časov, ko sem pil kavo in kadil kot turek – ali pa kot Cigan. Ko sva s snemalcem Savom po končanem snemanju ždela pri mami Tudija v Križevski vasi, puhala modrikaste kolobarje dima pod strop in srkala nepojmljivo dehtečo kavo, sem se vprašal, kako lahko romske ženske naredijo tako opojno pijačo, ko pa kupijo že praženo kavo v trgovini. In mama Tudija mi je takoj pojasnila, da ona sama praži kavo, tako da je vedno ravno prava in še malo boljša, je dodala. In potlej, kaj vse se menimo? O življenju, o vojni, miru, človeškem verovanju in navadah, o politiki zelo malo, o pravicah in krivicah zelo veliko, o duši, sanjah, plesu in glasbi. Nekoč smo pri Bojanovi mami razpravljali tudi o tem, kako spečeš ježa v glini in podobno.

Pogrešate tisto pravo cigansko življenje, ob šotoru, ognju?

Vsakdo, ki je kadar koli bil kavboj ali skavt (pri nas smo bili taborniki), včasih pogreša tako življenje ob šotoru in ognju, občasno, trajno najbrž ne, ker menim, da je ta zadimljena podoba Romov preteklost in je bolje pozabiti nanjo, razen kdaj pa kdaj, ko si za veselje otrok in odraslih lahko privoščimo. Lahko bi seveda ustanovili nekakšne romske turistične tabore, kjer bi si ljudje zakurili ognje in občutili pradavno starodavno slast, da dišijo po dimu. Tudi jaz imam to rad, tudi midva z ženo zakuriva ogenj in se pustiva nadimiti kot kakšna šunka. Mislim pa, da si večina Romov, ki si s svojim delom in prizadevanjem, pametjo in z vztrajnostjo ustvarijo določeno premoženje, najprej uredi svoje bivalne razmere. Tudi oni so spremenili svoje navade in običaje, svoj pogled na starožitno romantiko. Hočejo tekočo vodo, elektriko, avtomobil, hišo, kopalnico, redno prehrano, šolo, kulturo. Udeleževati se hočejo javnega življenja, kar se mi zdi prav. To je tudi prava smer napredka Romov, pri čemer pa morajo ohraniti žlahtno vsebino svoje starodavne kulture. Rom lahko tako – kot vsak drug človek – ohrani svojo plemenito dediščino, a kljub temu postane moderen človek, ki živi tako, kot živi vsakdo od nas. Osebno menim, da bi lahko bili Romi večji uporniki, predvsem v smislu utemeljenih zahtev po univerzalnih človeških pravicah. Lahko bi večkrat javno nastopili, ustvarili romsko iniciativo, ne civilno, ampak romsko iniciativo, da bi se nasproti postavili tipom, ki skozi svojo iniciativo delajo vraga in pol ter pod krinko, da bi radi Romom pomagali, da bi reševali romsko problematiko, zganjajo nekaj drugega, zganjajo nekakšen prikrit rasizem. Njihova teza je v bistvu to: dajte jih vsaj polovico stran od tukaj pa bomo laže preživeli in oni se bodo bolje imeli. Pred pol stoletja je neki pesnik zapisal: Nihče ni kot ti, gospod Bog. Stori veselje ubogemu Ciganu. Naj vse na tem svetu pomre, le ti, o, Bog, ostani živ. Toda pamet v roke, ko boš v drugo ustvarjal svet! Ta priložnost se postopoma odgrinja tudi za Rome, ki ne pristajajo na to, da morajo ostati večni nevedneži in bedaki, neuki in siromaki, nekje na obrobju sveta, »svetu na odmetu«, kot pravi pesnik Rajko Đurič.

Ste bili vzgojeni v pozitivnem odnosu do Romov?

Moja domača vzgoja je bila dokaj svobodna in široko človeško usmerjena. Tu in tam se je v naši soseski kdo jezil, če so v mesto prišli Cigani in razsajali, psovali in rentačili, ko jim gospodinja ni hotela ničesar dati. Torej moj odnos do Romov se je dograjeval s tem, ko sem sam odkrival tisto, kar pogosto ostane očem in ušesom skrito in prikrito: njihovo veselje, njihovo otroško dušo, njihov pisan notranji svet pa tudi njihovo grenkobno poezijo in melanholijo. Petrovičev film Zbiralci perja, ki sem ga videl v Ameriki, je imel naslov Srečal sem celo srečne cigane. To veliko pove. Ljudje mislijo, da Romi samo veseljačijo, pijejo, se smejejo, raztegujejo harmoniko, vriskajo pa lenarijo. To seveda ni res. Romi znajo biti tudi zelo pesniško in filozofsko zaneseni in kdor bo segel tudi po poeziji Rajka Šajnoviča, Rajka Đuriča, Popota in drugih, bo videl, kakšna neizmerna žalost in melanholija vejeta iz nje – kot v kakšnem Aleksandru Murnu ali Dragotinu Ketteju.

Vam je hudo, ko slišite, da Romom rečejo Cigani?

Seveda, kadar je to izrečeno v smislu zaničevanja ali škodoželjnosti. Jaz sem večkrat izrekel to besedo, vendar tega nikoli ne rečem z negativnim prizvokom. To je etnološki pojem, ki ima svojo zgodovino, ima svojo vrednost. Tudi mnogi Romi rečejo, saj mi nismo Romi, mi smo Cigani. Vendar je treba vedeti, ko to izreče neki nacionalistično nastrojen politik, populistični nasilnež, kot je na primer Zmago Jelinčič Plemeniti, izreče besedo Cigan kot žaljivko. Takšno izražanje je odraz sovražnosti, nestrpnosti. Politiki, ki javno smejijo ljudi, recimo, ko na ciničen način uporablja besedo Cigan, v bistvu smeši sebe. Jelinčič na primer s svojim političnim vedenjem in zvitostjo to počne zato, ker ve, da se v slovenskem jeziku uporablja beseda Cigan, vendar je on ne uporablja z veliko, ampak z malo začetnico, kar pa je za Rome ali Cigane z velikim C seveda žaljivo. V slovarju Slovenskega knjižnega jezika je beseda Cigan sprejemljiva in ni žaljiva za Rome. Če pa je napisana z malim C ali izgovorjena tako, da je jasno, da ima govorec v mislih negativno vrednostno opredelitev, potem je to čisto navadna politična psovka. Prav to uporablja v svojih populističnih nastopih tudi voditelj Slovenske nacionalne stranke.

Zelo pogosto se vključujete v razreševanje zapletov, v katere so vpleteni Romi. Videli smo vas v Ambrusu, ko so krajani zahtevali izselitev Strojanov, videli smo vas v Dobravi, ko krajani niso dovolili pokopa Rominje na tamkajšnjem pokopališču. Kako se znajdete na teh mestih? Kako se lotevate reševanja sporov? Kakšna je vaša vloga?

Vsi vemo, da je zelo težko narediti ali povedati kaj pametnega in pomirjujočega, kadar se zbere množica ljudi in hoče nekaj na silo doseči. Vsakič, ko sem bil priča tem dogajanjem, šel sem tja, da bi skušal vendarle pomiriti duhove, poiskati tistega ali tiste, ki vodijo množično akcijo, ljudsko manifestacijo, da se z njimi pogovorim in če je le mogoče, da jih prepričam, da najdejo primernejši način, kako rešiti problem. Vse se da rešiti z dialogom, in to so dokazali krajani v Šmihelu. Podobno bi lahko ravnali tudi v Bučni vasi, če bi imeli manj bučne pa bolj inteligentne in prilagodljive voditelje. Poskušam torej pomagati, da ljudje premislijo svoje ravnanje, da se po možnosti o medsebojnih problemih in težavah mirno pogovorijo, da povedo drug drugemu, zakaj je prišlo do konflikta, kaj zamerijo sosedu, zakaj ne uberejo poti razgovora in kompromisa. Vendar je znano, da je masa že sama po sebi moč, zato se je po navadi v takšnih situacijah zelo težko pogovarjati. A treba se je vseeno potruditi, saj bi uporaba sile prinesla še večjo nesrečo.

Romi so v veliki meri zaznamovali slovenski prostor. V čem vidite drugačno življenje Romov z vsakdanjikom običajnega Slovenca?

Romi bi lahko še v večji mero zaznamovali slovenski duhovni prostor s tem, da jim čas morda tiktaka počasneje, da so manj podvrženi vplivom stresnega življenja, ki dandanes ubija in izčrpava velik del slovenstva. Nekdo bo takoj pribil, seveda, saj nič ne delajo, časa imajo na pretek, država jim plačuje veselico na tem svetu. To so seveda obrabljeni klišeji, čeprav je v njih tudi zrno resnice. Slovenci so po podatkih svetovne organizacije med najbolj garaškimi narodi na svetu, intenzivnost njihovega dela je ubijajoča. Vse več je izgorelih ljudi. V to jih ženejo tudi slaba organizacija dela, pretirani apetiti delodajalcev in države, ki ne zna urediti delovnih razmer in etosa. Romi pa so na svojem, recimo da blaženem obrobju največkrat med tistimi, ki so trajno nezaposleni (tudi zaradi slabe izobrazbe), zato pa imajo na voljo več časa za svoje otroke, prijatelje, zabave, za popivanje in flankiranje. To pa jim, seveda, mnogi zavidajo. Menim, da bi se lahko Slovenci in Romi vzajemno obogatili tako, da bi prvi nekoliko manj garali in več uživali radosti življenja, drugim pa bi bilo treba najti možnosti za zaposlitev, redno delo in boljši zaslužek.

Kdo Romom preprečuje, da bi se lahko enakopravno in dejavno vključili v okolje?

Brez daljšega in globljega premisleka in socialnega analitičnega preverjanja podatkov na to vprašanje ni lahko odgovoriti. Od primera do primera bi lahko našli celo vrsto razlogov, zakaj se ponekod vključujejo v življenje in delo okolja, drugje pa ostajajo sami zase, na obrobju ali na prepihu. Če se izrazim malo hudomušno in utopično, vsakdo med nami bi moral posvojiti enega Roma, se z njim pogovarjati, deliti izkušnje, mu svetovati kaj življenjskega, deliti z njim življenjske dobrine in radosti, ustvariti z njim nekaj lepega, se veseliti uspehov in sočustvovati ob nesreči in porazu. To vzajemno druženje je tisto, kar bi obogatilo to življenje, in bi se ta enakopravnost lahko izrazila v vsakem okolju. Romom je treba podati roko in jim pomagati čez stoletni prepad v miselnosti, premagovanju posledic nizke izobrazbe, zlorabljene kulture in šoka sodobnega življenja. Seveda ne gre le za mobilne telefone in avtomobile, gre za prosvetljevanje v širokem smislu besede. V redkih romskih domovih najdeš knjigo in časopis, željo po branju, izobraževanju. Judje na primer so živo nasprotje – saj položijo knjigo otroku tako rekoč že v zibelko.

Kaj pravite o različnih iniciativah proti Romom?

Zgleda, da je ponekod vsaka razumna beseda kot bob ob steno. Razumem krajane, ki se zbirajo v take iniciative, ker imajo na drugi strani prav tako konfliktno nastrojene Rome. Toda iz nasilja se lahko rodi samo nasilje, to vemo, zato je treba najti način, kako razkleniti to nerazklenjeno verigo neproduktivnih in sovražnih odnosov, kjer koli se pojavijo. Menim, da je večinski narod tisti, ki mora ponuditi roko sprave in sodelovanja, vzgajati svoje pripadnike v tem duhu in rešitev se bo našla. To ni nikakršna utopična želja, to se je zgodilo med krajani Šmihela in tamkajšnjo romsko skupnostjo. Krajevna skupnost Bučna vas ima pa že dolgo tradicijo slabih odnosov s prebivalci Žabjaka, vsaj 50 let, toliko je namreč dokumentirano. Iz generacije v generacijo se ponavljajo metode neuspešne politike. Vsi vemo, da je bilo že v 50-ih letih zborovanje občanov in ti so rekli: »Pomagali jim bomo, samo naj jih preselijo v izpraznjene kočevske vasi.« Čez 20 let se krajani odločijo podobno: polovica Romov naj se preseli nekam drugam, drugim bomo pa pomagali, da se civilizirajo. Nikakor ne morejo obrniti krmila, zato njihovo barko viharni časi nosijo sem in tja. »Čudežni« Šmihelčani pa so zmagali prav s pravo politično in človeško voljo in podali roko sočloveku, da mu pomagajo v stiskah in težavah. In tudi romski sosed je rad sprejel ponujeno roko in tudi on sklenil, da bo svojemu sosedu pomagal in da bo s svojim krajani živel v miru, sožitju in skupnem veselju. Dane Badovinec, dolgoletni referent za Rome na mestni občini Novo mesto, je nekoč predlagal, da bi organizirali skupno akcijo, ki bi se končala z veselico, ljudje bi se spoznavali in naredili skupaj marsikaj dobrega. Ne z iniciativami, ki se zavedajo tega nevzdržnega stanja in zahtevajo preselitev in izvajajo neke vrste državni teror, zato ker so Romi ali cigani sami kriminalci in prekrškarji. Tako se zadeve nikoli ne bodo uredile. Krajanom Bučne vasi je treba samo pokukati čez ograjo svojega dvorišča pa bodo videli, kako so krajani Šmihela začeli reševati probleme, ki so jih tudi imeli v bližnjem naselju Romov. Mar res potrebujemo še ducat pravljic, da bomo lahko začeli verjeti v resničnost tega sveta?

Kaj mora imeti Rom, da se dvigne iz povprečja?

Najprej je treba doseči povprečje. Ni nobene udobne bližnjice bodisi za Rome, Italijane, Slovence ali Madžare, Ruse, Romune … Šele v procesu učenja in prilagajanja, pridobivanja praktičnih izkušenj v svetu se lahko dvignejo tudi posamezniki, ki so nadpovprečni. Takšni morajo potem postati voditelji in učitelji svojega naroda, plemena, vasi, naselja. Zgledi vlečejo. Tudi romski bi lahko.

Kakšna je romska logika? Kako razmišlja Rom, kaj je zanj danes najpomembnejše?

To najbolj vedo Romi. Kaj se meni zdi najpomembnejše v tem romskem odnosu, sem že povedal v svojih filmih. Tudi naredil sem že marsikaj, kar Romom ne pomaga samo preživeti, ampak tudi polnejše doživljati ta zapleteni svet in življenje. Omenil bi še novelo zakona o lokalni samoupravi, po kateri Romi volijo svojega občinskega svetnika. Na željo pesnika in razmišljujočega človeka šmihelskega Roma Rajka Šajnoviča ter na mojo pobudo jo je pripravila pravna služba na filmskem skladu RS, ko sem bil tam direktor, tega ljudje ne vedo. Moja logična pamet pa mi govori, da morajo sedaj stvari vzeti v roke mladi in izobraženi Romi, tako da se bodo te žalostne slike smrti polagoma začele spreminjati v življenja.

Kaj lahko kot posamezniki storimo za sožitje in graditev mostov med romskim in neromskim življem?

Pripadniki večinskega naroda se morajo bolj približati Romom in si prizadevati bolje razumeti romske križe in težave, Romi pa bi morali opustiti nekatere škodljive in deviantne načine preživljanja prostega časa in se bolje posvetiti pomoči svojim otrokom po šoli in tudi sami kdaj pa kdaj vzeti v roko kakšno knjigo. Tudi Slovenci so bili precej ubogi, preden je Trubar začel proces splošnega in funkcionalnega opismenjevanja. »Romskega Trubarja« danes ne potrebujemo, potrebujemo samo voljo za spremembo in pomoč soseda večinskega prebivalca.

8. aprila 1982 je bilo na vašo pobudo v Novem mestu prvo praznovanje dolenjskih Romov ob svetovnem dnevu Romov. Kako se spominjate tega dogodka?

Čista radost spomina. Prijetno plahutanje možganskih celic. Svetel nalet lepih in radoživih podob. Vsi tisti mladi romski fantje in dekleta, danes možje in žene, ki so mi zaupali in se podali na tisto pot razvoja in dobre misli, ki nima vrnitve … Kakšna radost! Podrobnosti? Preveč jih je. Poglejte si Opre Roma, prvi del …

Ste bili tudi pobudnik za ustanovitev romskega društva v Novem mestu, ki je zaživelo leto kasneje. Kako ste prišli do te ideje, ki so ji sledili še v drugih »romskih« krajih po Sloveniji?

Ker sem po naravi zvedav in radoveden, sem kmalu našel informacije o gibanju Romov po svetu. Zdelo se mi je popolnoma samoumevno, da to gibanje ne sme in ne more obiti naših domačih Romov. Poznal sem mnoge, pogovoril sem se z njimi. Najprej smo spravili skupaj nogometno moštvo, ki je nastopalo v občinski ligi. Pripravili smo nogometno tekmo, ko je romsko moštvo premagalo policiste! Kakšna veselje in ponos! Povezali smo se z Romi s Hrvaške in iz Srbije. Razen socialnih in prosvetnih delavcev sta se v Sloveniji z Romi ukvarjala le Vanek Šifter in Pavla Štrukelj. Nekaj je bilo treba narediti! Društvo je bila takrat prava in konstruktivna civilna pobuda, pozitivna iniciativa za reševanje romske problematike. Toda zdaj je treba naprej, čeprav se mi včasih zdi, da zmanjkuje moči in volje. Mladi in izobraženi Romi morajo prevzeti na svoja ramena zgodovinsko odgovornost za nadaljnji razvoj svojega ljudstva. To sta njihova dolžnost in odgovornost!

Fotografije Boštjan Pucelj