Kaj človek vidi, ko se zazre v debel rezbarsko obdelan bukov okvir, ki nosi jesensko olje na platnu. Otroci začnejo z naštevanjem prepoznanih oblik v podobi, srednješolci že iščejo svoje čustvene pretrese, študentje modrost mojstra, glavnini zaposlenih je to potrata časa, upokojenci pa govorijo o minulosti njihovega vladanja. Kaj nam umetnik sporoča? Sporoča nam odgovore, na katera si sami postavljamo vprašanja ali obratno. Kdo sploh je umetnik? Umetnik je človek, ki za svoje početje ne potrebuje razumnega razloga. Kateri je dober? Sicer zelo neumno vprašanje, pa vendar … Zame je najboljši tisti, ki je iskren do svojega srca. Umetnike poznamo samo z vidika razstav, kritičnih objav, ekscesov ali dvomljivih anekdot. Da bi jih tolerirali, morda povabili na čaj ali jim kdaj odstopili parkirno mesto, moramo vstopiti v njihov svet. V svet, kjer je bistvo očem nevidno. V prispevkih bodo natisnjeni (v več epizodah) tisti ustvarjalci, ki so fizično ali čustveno tesno povezani z jugovzhodnim delom naše republike.
Nataša Mirtič ustvarja v grafiki. Grafika, narejena na papir, predstavlja odtis matrice oziroma plošče, ki jo ustvarjalec izdela v negativu. Matrica je večinoma narejena v kovini, lahko pa je izdelana tudi v lesu, kamnu ali je iz plastične snovi. Nanjo se nanese barvo in položi na papir ter vse skupaj spusti skozi stiskalnico, prek katere nato dobimo končno malenkost – reliefno podobo. Novo mesto, prostor z bogato grafično tradicijo (Jakac, Lamut, Suhy), ima nedvomno sodobno silo, ki nadaljuje prepoznavnost tega medija v širšem prostoru našega časa. Nataša je osebno zelo skromna, v ideji zelo premišljena, v izvedbi dokaj igriva. Z znaki in s simboli pili odsev vsakdanjika, mu generira nove pomenske ravni ter vklaplja subtilne vsebinske poudarke. Nedavno je Nataša imela razstavo v galeriji Simulaker v Novem mestu in galeriji Inštituta Jožefa Štefana z naslovom RE:PRODUKT.