Družinski zakonik: Zadihajmo!

Kje je potem delitev dela? Kdo bo kosil travo in kdo bo brisal prah? Čeprav se zagovorniki tradicionalne družine tega največkrat ne zavedajo, je njihov največji strah sesutje mehanizmov njihovega delovanja v lastni nuklearni družini. Istospolne partnerske zveze so dokaz, da je vse za kar mislimo, da je naravno – naučeno.


To pisanje je spodbudilo kar nekaj nedavnih dogodkov. V prvi vrsti še enkrat spoznanje, da našo politiko v večji meri poganja populizem najslabše vrste. Tak, ki spodbuja nestrpnost ali v res najboljšem primeru ohranja status quo. Drugo mesto zaseda posledica tovrstnega sovražnega govora v parlamentu – nestrpnost doma, nestrpnost prijateljev, staršev.

Vse skupaj je sprožil predlog za nov družinski zakonik, ki največ prahu dviga s členom, ki dovoljuje istospolnim partnerjem posvojitev otrok. Najprej nisem verjela, da je kdorkoli lahko proti temu očitnemu izboljšanju definicije družine, ki tako ali tako že nekaj časa obstaja v vseh mogočih oblikah; le naša ustava tega včasih ne opazi.

Sicer pa ni minilo preveč časa, preden sem spoznala, da moje mnenje ni ravno mnenje večine – če povem zelo milo. Že v prvih pogovorih na to temo mi je bilo jasno, kaj bo glavni argument vseh nasprotnikov tega zakona. To je slavni »argument o naravnem«. Torej, če imata otroka dve osebi istega spola, zadeva ni naravna; kakor so za protinaravne oklicane tovrstne partnerske zveze. Je nenaravna zato, ker se v njej ne morejo zaploditi otroci? Kaj potem sporočamo neplodnim heteroseksualnim parom in tistim, ki so otroka dobili s pomočjo umetne oploditve?

Ozadje naravnega seveda nima kaj dosti skupnega s prvinskimi nagoni človeka. Je predvsem institucionalno naravnano. Kajti tega, kaj je naravno, se preprosto naučimo. Naučimo se od staršev, naučimo se v šoli, konec koncev pa nam to ves čas trobi politika, začinjena z izjavami predstavnikov RKC. Oni vedo o naravnem. Le vprašajmo duhovnike, ki živijo v celibatu.

Jasno, da vemo, kakšna oblika družine je najbolj cenjena in povzdignjena nad vse ostale. To so ati, sine, hči, mami, pes. V tem vrstnem redu, da ne bo pomote! Kajti k pravi naravi družine sodi tudi mami, ki pomiva posodo in tla, ki opere perilo, ga obesi, zlika, ki briše prah, pometa, pospravlja umazane gate za možem. Zato ker on včasih skuha, si mislimo, da smo enakopravni. Ampak to je pač ženska narava, delo v hiši. Moška narava je ležanje na kavču in košenje trave dvakrat na mesec. Zastareli koncepti? Niti ne (še), ampak dejstvo je, da vse, kar se zdi nekoč naravno, s časom postane zastarelo.

Tradicionalna družina figurira le v ideološkem polju (Lešnik 1995, 12) in je kot taka zgolj področje političnega. Je najprej institucija. Potem šele ljubeče okolje za otroka – če ima to srečo. Vemo pa, da je največkrat nima. Je že tako, da ne potrebujemo kakšnih posebnih kvalifikacij za spočetje otroka. Še najmanj je pomembno ali je malček zaželjen in ljubljen.

Čedalje bolj se mi dozdeva, da razširjanje definicije družine ni v interesu države zaradi simbolnega pomena, ki se kakor klop drži opevane institucije. Ko spustimo vanjo istospolna partnerstva, razdremo patriarhalne vzorce, ki so sestavni del družinskega življenja, kakršnega poznamo. Kje je potem delitev dela? Kdo bo kosil travo in kdo bo brisal prah? Čeprav se zagovorniki tradicionalne družine tega največkrat ne zavedajo, je njihov največji strah sesutje mehanizmov njihovega delovanja v lastni nuklearni družini. Istospolne partnerske zveze so dokaz, da je vse za kar mislimo, da je naravno – naučeno. Da sploh ni tako samoumevno, na podlagi spola določati, kdo bo opravil kakšno opravilo.

Pogosto se v teh dneh poudarja tudi skrb za otrokovo dobro počutje; za njegovo duševno zdravje, ki bi lahko bilo ogroženo med odraščanjem v istospolni družini. Izraža se strah pred izpostavljenostjo otrok v šoli; vemo, vrstniki znajo biti kruti. Ampak resnica je, da so šole kruto okolje za skoraj vse otroke. Redki ubežijo vsakodnevnemu rušenju samozavesti, ki se tako rado dogaja v učilnicah. Pa mimogrede, če bi v šolah namenili malo več časa izobraževanju otrok o homoseksualnosti, razbijanju stereotipov in predsodkov, takega gojišča nestrpnosti v naši družbi sedaj ne bi imeli.

Sicer pa je dokazano, da so ti otroci do adolescence varni pred zbadanjem vrstnikov (Golombok, 2000), v puberteti pa … Dvigne naj roko tisti, ki ga niso prav nič zafrkavali. In če ga niso, je prav gotovo on druge.

Na koncu dneva je za naraščaj važno le to, da mu starši dajejo dovolj ljubezni, podpore in samozavesti, s čimer ustvarijo dobro popotnico za življenje.

Takih in drugačnih strahov je veliko. Ob nekaterih bi se lahko celo pošteno nasmejali (istospolni partnerji želijo vzgojiti homoseksualne otroke??), če ne bi bilo vse skupaj pravzaprav žalostno. Poglejmo vase; ali si res želimo živeti v taki družbi? V družbi, v kateri se na referendumu odloča o osnovnih človekovih pravicah? Pa ne govorim samo o istospolnih družinah, spomnimo se samo na referendum o umetni oploditvi, ko je bilo odločeno, da lahko dobijo otroka s pomočjo umetne oploditve samo ženske, ki so poročene ali v zunajzakonski skupnosti (!). Kamor koli se ozremo, tu je norma heteroseksualnega para, ki ustvarja zadušljivo ozračje za vse, ki življenja ne živijo po njej. Pustimo jim dihati! Pustimo dihati sebi! Konec koncev gre laže, če ti na pljučih ne sedi tona predsodkov.

Fotografija Jaka Šuln

  • but

    Evropsko sodišče je odločilo, kaj je v Evropi osnovna človekova pravica, in istospolne poroke, tako pravijo, to niso. – “European Courts Rule Gay Marriage Isn’t A Human Right http://bit.ly/bvfkC9 ”

    Če se že opiramo na raziskave, še ta: Otroci, ki so imeli očeta, bolj verjetno uspejo v življenju. –
    “Children … are much more likely to thrive when they have their own father in their lives”. http://bit.ly/bv4A9u ”

    In o naravnem: celibat ni manifest nenaravnega, ampak zavedanje naravnega. Pot za doseganje višje stopnje razumevanja človeške biti preko odrekanja. Oseba v celibatu nima izbire, kot da se posveča naravnemu, ker je v njej neprestani boj zatiranja naravnega in krepitev duhovnega in duševnega. Posledica je boljše in ne slabše poznavanje naravnega. Tako razmišljanje ne izhaja iz krščanstva, pač pa iz starodavne mistike (Azijski filozofi). Krščanstvo je celibat prevzelo iz potrebe po duhovnem preporodu.

    Sam podpiram, da vse otroke z ulice posvojijo istospolni, neporočeni, samski, ostareli, samohranilci … Bolje, da imajo nekoga, kot da otroštvo preberačijo. Dve tretjini je takih, toliko sveta živi v revščini.

    Vprašanje ni da ali ne pravicam, ampak kdo ima več pravic. Tako kot ima hetero par prednosti pred samohranilko (tudi pri posvojitvah), jih ima tudi pred vsemi ostalimi oblikami starševstva. Pravica je eno, prednosti pa drugo.

    Ob upoštevanju kdo ima prednost, in ob pomanjkanju otrok za posvojitev, istospolni in samohranilke pri nas niti ne bi prišli do otrok. Če bi bilo otrok dovolj za vse, pa tudi prav. Prednosti torej. Pravica otroka bi bila tako na prvem mestu. Pravica da ima starše namreč. Ne pravica, da imajo straši otroke. Te pravice nimajo niti heterospolni pari.

    Pri čemer pridemo do realnega problema, ki je ideološko debato samo bežno oplazil. Da je posvojitev zakompliciran proces. Stroka pravi, da je preveč.

    Razlike vedarle so, zato tudi vloge. Da niso idealno razporejene, ni argument da bi lahko razlike relativizirali in trdili da ne vemo kaj je naravno. Prizadevanja feminističnih gibanj v prejšnjem stoletju vendarle niso bila zaman!

    Tako kot obstaja razlika med relativizmom in svobodomislenostjo. Da v naši družbi marskiaj ne štima, ne more biti razlog, da lahko ne štima še vse kar štima. Patriarhat se lahko zanika solidanostjo, ne s kaosom.

  • but

    Evropsko sodišče je odločilo, kaj je v Evropi osnovna človekova pravica, in istospolne poroke, tako pravijo, to niso. – “European Courts Rule Gay Marriage Isn’t A Human Right http://bit.ly/bvfkC9 ”

    Če se že opiramo na raziskave, še ta: Otroci, ki so imeli očeta, bolj verjetno uspejo v življenju. –
    “Children … are much more likely to thrive when they have their own father in their lives”. http://bit.ly/bv4A9u ”

    In o naravnem: celibat ni manifest nenaravnega, ampak zavedanje naravnega. Pot za doseganje višje stopnje razumevanja človeške biti preko odrekanja. Oseba v celibatu nima izbire, kot da se posveča naravnemu, ker je v njej neprestani boj zatiranja naravnega in krepitev duhovnega in duševnega. Posledica je boljše in ne slabše poznavanje naravnega. Tako razmišljanje ne izhaja iz krščanstva, pač pa iz starodavne mistike (Azijski filozofi). Krščanstvo je celibat prevzelo iz potrebe po duhovnem preporodu.

    Sam podpiram, da vse otroke z ulice posvojijo istospolni, neporočeni, samski, ostareli, samohranilci … Bolje, da imajo nekoga, kot da otroštvo preberačijo. Dve tretjini je takih, toliko sveta živi v revščini.

    Vprašanje ni da ali ne pravicam, ampak kdo ima več pravic. Tako kot ima hetero par prednosti pred samohranilko (tudi pri posvojitvah), jih ima tudi pred vsemi ostalimi oblikami starševstva. Pravica je eno, prednosti pa drugo.

    Ob upoštevanju kdo ima prednost, in ob pomanjkanju otrok za posvojitev, istospolni in samohranilke pri nas niti ne bi prišli do otrok. Če bi bilo otrok dovolj za vse, pa tudi prav. Prednosti torej. Pravica otroka bi bila tako na prvem mestu. Pravica da ima starše namreč. Ne pravica, da imajo straši otroke. Te pravice nimajo niti heterospolni pari.

    Pri čemer pridemo do realnega problema, ki je ideološko debato samo bežno oplazil. Da je posvojitev zakompliciran proces. Stroka pravi, da je preveč.

    Razlike vedarle so, zato tudi vloge. Da niso idealno razporejene, ni argument da bi lahko razlike relativizirali in trdili da ne vemo kaj je naravno. Prizadevanja feminističnih gibanj v prejšnjem stoletju vendarle niso bila zaman!

    Tako kot obstaja razlika med relativizmom in svobodomislenostjo. Da v naši družbi marskiaj ne štima, ne more biti razlog, da lahko ne štima še vse kar štima. Patriarhat se lahko zanika solidanostjo, ne s kaosom.

  • Miha

    administrativna družina je sestavljena po navodilu države.Če zakonska zveza ni zveza moža in žene,potem tudi število žensk ali moških v takšni zvezi nebi smelo igrati kakšne posebne zveze

  • Miha

    administrativna družina je sestavljena po navodilu države.Če zakonska zveza ni zveza moža in žene,potem tudi število žensk ali moških v takšni zvezi nebi smelo igrati kakšne posebne zveze

  • rossoblu

    Poistovetiti homoseksulanost s heteroseksualnostjo je absurd. Še večji absurd je, ko se na skupni imenovalec “spolnost” natakne posvajanje ali pridobivanje otrok na nenaravne načine, za otroke brez staršev so poskrbeli še v avsroogrski z raznimi sirotišnicami, danes pa bi to bili lahko vzgojno namestitveni zavodi, itd.

  • rossoblu

    Poistovetiti homoseksulanost s heteroseksualnostjo je absurd. Še večji absurd je, ko se na skupni imenovalec “spolnost” natakne posvajanje ali pridobivanje otrok na nenaravne načine, za otroke brez staršev so poskrbeli še v avsroogrski z raznimi sirotišnicami, danes pa bi to bili lahko vzgojno namestitveni zavodi, itd.

blog comments powered by Disqus
Preberite še
  1. Prvi družinski tabor

    Zakonski in družinski inštitut Novo mesto je v sodelovanju s Centrom za socialno delo Novo mesto pripravil prvi družinski tabor...