Bolonjski sistem: Diploma, magisterij, doktorat … brezposelnost?

»46 ministrov za šolstvo različnih evropskih držav bo enajstega in dvanajstega marca na Dunaju in v Budimpešti praznovalo deseto obletnico začetka bolonjskega procesa. Če upoštevamo trenutno situacijo na številnih evropskih univerzah, je ta dogodek v posmeh nam vsem.« (Sporočilo na letakih, ki so jih v Ljubljano prinesli organizatorji Alternativnega vrha Bolognaburns (vzporedno s praznovanjem funkcionarjev bo potekal na Dunaju).)

»A to izpostavljate kot najbolj negativno posledico bolonjskega procesa?«(Cinično-posmehljiva udeleženka javne tribune z naslovom Kdor se visoko šola, nizko pade (Filozofska fakulteta, 4. marec 2010).)

Protesti študentov

Avstrijski študentje pripravljajo nove proteste. Študentsko telo, katerega akcijska sposobnost in organiziranost sta se gradili in pokazali v lanskoletnem gibanju (Unibrennt), katerega vrhunec je bila večtedenska zasedba številnih fakultet, bo vzpostavljene mreže izkoristila za širšo mobilizacijo. Dunajčani so poslali povabilo vsem soudeležencem bolonjskega procesa, da se jim pridružijo pod geslom: »Celebrating bologna? We don’t think so!« Gibanje Bolognaburns je zato zajelo tudi Slovenijo. Delovna skupina proti delu, ki je nastala znotraj gibanja Študentski plenum, je v sodelovanju z društvi Polituss in Socioapatija ter s podporo Socialnega centra Rog začela lastno mobilizacijsko akcijo pred Alternativnim vrhom na Dunaju. Čeprav je cikel javnih tribun, plenumov in delavnic, ki naj bi spodbudil razpravo in prisotne zagrel za akcijo, pozitivna vibracija v smislu odpiranja miselnega prostora, pa mu ni uspelo izraziti jasne opozicije reformam v visokem šolstvu, ki jih je sprožil podpis bolonjske deklaracije. Prej je razkril izmuzljivost razlogov za nezadovoljstvo.

Ne vedo, kaj jih moti?

Moderatorka javne tribune na filozofski fakulteti je kakih 120 udeležencev večkrat pozvala,  naj delijo slabe izkušnje z novo obliko študija. Kljub temu je najbolj zaskrbljujoča zgodba, ki smo jo slišali, govorila o tem, da ima skupina študentov na Univerzi na Primorskem težave, ker se z novimi diplomami ne morejo prijaviti na zavod za zaposlovanje (češ da nove diplome ni na spisku stopenj izobrazbe). To sicer je velika težava za posameznike, vendar le težko rečemo, da je večna, nepopravljiva ali še huje – zgrešena na idejni ravni. Glede na to, da se od letos naprej vse nove generacije izobražujejo po tem postopku, bo zavod za zaposlovanje prej ali slej moral popraviti obrazec in nanj uvrstiti nove nazive. Zgodba govori o birokratskem problemu (napaki?), ki je drugačen kot pomanjkljivosti, ki jih reformi šolstva očita gibanje Bolognaburns.

»Bolonjskemu procesu nikakor ni uspelo doseči načrtovanih ciljev. Nova trostopenjska struktura (diploma – magisterij – doktorat) ni pripeljala le do formalnih omejitev znotraj poteka študija, pač pa k večji družbeni selekciji in konstrukciji individualnosti nasploh. Dejstvo, da celoten proces temelji na razumevanju izobraževanja kot mehanizma za proizvodnjo delovne sile, ki jo narekuje trg, se odseva v očitnih simptomih, kot so družbena selekcija, uvedba šolnin ter menedžerski koncepti in de-demokratizacija znotraj univerzitetnega sistema (bolognaburns.org).«

O takih težavah na konkretni ravni nismo slišali nič. Nič o družbeni selekciji. Nihče ni znal na osebni ravni izraziti, kaj je slabega na tem, da smo delovna sila v proizvajanju. Tudi primerov de-demokratizacije in menedžerskega vodenja fakultet ni nihče predstavil. Mar to pomeni, da se te stvari ne dogajajo? Tisti, ki so govorili, so govorili o strukturah, o nevarnostih podrejanja trgu, o nepravičnosti zapiranja univerz za socialno šibkejše. Debata je bila veliko širša od Bolonjske deklaracije in veliko manj materializirana. Na neki točki je postala skoraj ontološka. Mar  to pomeni, da težav ni? Vsekakor bi bila pričevanja glasnejša in jasnejša, če bi trpeli zaradi študijskih preobremenitev. Če bi bili nezadovoljni z vsakdanjimi razmerami, če bi oblast uvedla šolnine, ukinila subvencije. Toda takih materialnih težav še nimamo. Imamo pa predstave o njih, predstave o vzrokih.

Nedoločljivo nelagodje

Takó dogajanje na neki javni tribuni ne odslikava konkretnih tegob, pač pa kaže na nekaj drugega. Ljudje so prišli. In prišli so bolj ali manj poslušat, prišli so iskat dejansko stanje, upali so, da jim ga bo nekdo povedal. Vse, kar so prinesli s seboj, je bilo nedoločljivo nelagodje. Toda na neki način so se ušteli. Tisti, ki so jih povabili, so pričakovali, da bodo udeleženci s seboj prinesli svoje izkušnje, da bodo potožili svoje tegobe, da se bo na enem mestu zbrala mobilizacijska moč sto nesrečnih zgodb. Toda kaj se je iz tega izcimilo?

Mladenič v prvi vrsti je vstal in nagovoril predavalnico: »Zdravo, moje ime je Andrej. Nisem študent, ampak se mi vseeno zdi, da imam pravico sodelovati v tej debati. Jaz bi vas vse vprašal: Zakaj sploh študirate, kaj je tisto, česar ne bi mogli pridobiti nikjer drugje razen na univerzi?« Neki drugi udeleženec je podobno izzivalno vprašal: »Če se vam zdi, da se s tem, ko se pehate za diplomo, podrejate trgu in ste zgolj izdelek po meri delodajalcev, zakaj hodite na faks? Če želite biti razgledani in sposobni, se vse najde na internetu, kjer lahko poiščete, kar želite.«

Za preživetje, vendar tudi za samostojnost

To vsekakor niso zgodbe. To sploh niso stvari, zaradi katerih bi študentje trpeli. Da bi razmišljali, zakaj so šli študirat? Kdo se kaj takega sploh vpraša? Če imaš po osnovni šoli dovolj dobre ocene, končaš na gimnaziji in od tam naprej skoraj ni poti drugam kot na faks. In starši so veseli, ker to pomeni, da boš imel službo, denar, družino in psa. Morda celo splezaš po družbeni lestvici. Morda, kajti diploma je čedalje slabše zagotovilo za delovno mesto. Zadnje čase smo bili priča hitri rasti brezposelnosti med mladimi diplomanti. V časopisih se že piše o t. i. preizobraženosti. Ali to pomeni, da je treba vpis oklestiti? Ali vprašanje »Zakaj sploh študiram?« implicira, da naj raje ne, češ da s tem tako ali tako ne bom veliko pridobil?

Nedvomno. In ravno ta negotovost je povod, da se vprašamo, zakaj študiramo in najdemo boljši, manj pragmatičen odgovor kot »dobra služba«. Samo če razglasimo, da iščemo znanje, ne službe, in če univerza sporoči, da omogoča prvo, ne pa delovnih mest, lahko upamo, da smo se osvobodili primeža trga. Kajti takoj ko univerza obljubi, da bo študentu zagotovila delo, se mora podrediti delodajalcem in njihovim specifičnim potrebam. Prav tako se podredi študentu, kupcu, ki zahteva dobrino v obliki sposobnosti in akreditacije, ki mu bo omogočila zaposlitev. Univerza se ukloni načelom uporabnosti in izgubi funkcijo ustanove, ki zagotavlja razgledanost in poznavanje področja za vsako ceno. Študent ni več samostojen posameznik, pač pa uporaben izdelek. Vsaj na deklarativni ravni. Toda ali te besede koreninijo v vsakdanjiku? Ali imajo realne posledice?

Zakaj je slabo, če na človeka gledamo kot na delovno silo? To nenazadnje je. Študentje bodo  po koncu šolanja delali, četudi univerza razglasi, da jih v prvi vrsti ne izobražuje s tem namenom, pač pa zaradi znanja. Podobno lahko gledamo na mobilnost, ki jo bolonjski proces poudarja od samega začetka. Gre za mobilnost človeka ali za mobilnost delovne sile? In v čem je razlika?

Ko rečemo človek, mislimo na avtonomnega posameznika, ki se odloča sam, misli široko, je dovzeten za inovacije ipd. Ko rečemo delovna sila, govorimo o osebi, ki »žrtvuje« širše znanje in kritično distanco za dobro opravljanje vse bolj specialnih funkcij. Človek ima voljo in prostor, ki si ju je izboril, delovna sila je »finished product« (končni izdelek), ki dela, zato ker je za to ustvarjena. Avtonomni posameznik vsebuje neko presežno znanje, lahko misli alternative obstoječega, medtem ko delovna sila zgolj pozna in izkorišča že obstoječe mehanizme (glej Aldous Huxley, Krasni novi svet).

Vprašajmo se torej, zakaj (v prvi vrsti) študiramo. Nedvomno nam je preživetje na prvem mestu in je tudi predpostavka za samostojnost, toda to ne pomeni, da bi si morali želeti, da nas univerze prikrojijo po meri bodočih delodajalcev. Če bomo želeli delati, se bomo že podredili, ne bomo pa se podredili vnaprej. Nočemo, da nas sistem šolanja serijsko naredi za stroje, pač pa da nam da izbiro.

»Vendar to je zgolj premik specializacije na kasnejše obdobje,« bi lahko kdo rekel. »Od po maturi do po diplomi. Cincanje. Odlašanje.« In ravno to je to.  – Ljudje so negotovi. Želijo si varnosti, vendar za to ne želijo žrtvovati svoje svobode (kar je prva misel ekonomistov). Ne vedo, kaj bi. Grožnja ne prihaja le od standardizacije evropskega visokega šolstva, ki pri nas nima otipljivih negativnih posledic. Mračne govorice o nevarnostih tržnega kapitalizma, ki jih je sprožila velika gospodarska kriza, so se razširile prek vseh področij našega življenja. Kjer so ljudje našli realne posledice, so se stvari premaknile, kjer jih niso, so negotovi.

Bolonjska deklaracija je za študente postala simbol neoliberalizacije. Postala je tarča protitržnih kritik, ki iz dneva v dan razkrivajo nesrečo ljudi. Bolonjska deklaracija (vsega štiri strani teksta) je, prej kot da je zgrešena sama po sebi, simbol zgrešenih stvari v tem sistemu. Študentje se nočejo spustiti po drsečem pobočju, ki bi jih znalo pripeljati tja, kjer so delavke Mure ali delavci migrantje. Nenazadnje tja, kjer so ameriški vrstniki (visoke šolnine). S tega vidika so za slovenske študente protesti proti »bolonji« prej preventiva kot konkretna kritika. So klic vrednot in ne toliko klic razmer. So svarilo in poziv k premisleku. Zakaj študiramo? Kdo je študent? Kaj je znanje?