Biti Podgurc med vaško gostilno in twitterjem

Lik vodje uspešnega mednarodnega podjetja, ki svoj prosti čas (namesto v gledališču, na golf igrišču ali v kakšnem drugem pričakovanem okolju) najraje preživlja v vaških gostilnah in zidanicah, je morda najbolj posrečena poosebitev dolenjske dvojnosti.

Kdor se je kdaj gibal v večkulturnem okolju, se bo verjetno strinjal, da so situacije, v katerih se človek srečuje z drugačnostjo, lahko vznemirljive in navdihujoče, vendar obenem tudi naporne. Soočenje z drugačnostjo zahteva strpnost in empatijo do drugega, terja pa tudi jasno poznavanje sebe in lastne kulturne identitete. Brez te lahko človek hitro izgubi kompas. Žal Slovenci svoje kulturne identitete še nismo uspeli zadovoljivo oblikovati. Najbrž prav zaradi pomanjkljivega védenja o sebi tako radi prisluhnemo mnenjem, ki jih o nas izražajo drugi. Mnogi radovedno spremljajo ankete, v katerih tujci odgovarjajo, kako se pri nas počutijo, kaj jim je tu všeč ali kaj jih moti. Prav tako so priljubljeni članki in knjige, v katerih popisujejo svoje izkušnje s slovensko kulturo. Razmišljanja Američanke Erice Johnson Debeljak, ki je pred leti v svoji knjigi simpatično opisovala slovenski strah pred prepihom, navado preobuvanja v copate in strast do vrtičkarstva, so prerasla celo v nacionalne klišeje. Ker se vsaka identiteta oblikuje v odnosu do drugega, mnenja drugih niso nezanemarljiva, vendar zunanji glas ne more nadomestiti odgovorov, ki bi se morali roditi znotraj nas. Odgovoriti si na vprašanje, kdo smo, ima v globaliziranem svetu izreden pomen. Ne le za dobrobit nacije, temveč tudi posameznika. Jasnejša in bolj izdelana ko je namreč identiteta skupine, krepkejša je osebna identiteta njenih pripadnikov, ugotavljajo psihologi. Posameznik, ki goji slabo podobo o skupini, ki ga je kulturno oblikovala, bo le težko oblikoval zdravo osebno samozavest. Svojo izvorno kulturno identiteto lahko sicer v neskončnost širi in jo nadgrajuje z novimi tujimi elementi, ne more pa je zanikati ali preprosto izvreči – razen za ceno nevrotičnega potiskanja v nezavedno.

Stari filozofi so bili prepričani, da ima vse, kar biva, dušo. Tudi svet. Imenovali so jo anima mundi, duša sveta. Kot danes še vedno menijo pesniki in literati, duša ne pripada le svetu, temveč jo imajo tudi narodi, mesta ter celo celine. Ti pisci znajo tenkočutno opisati dušo Evrope, slovansko, mediteransko, latinskoameriško ali kakšno drugo dušo. Kot se zdi, je narode mogoče primerjati z velikimi bitji, ki v skupni prostor prinašajo določene kakovosti. Kultura vsakega ima enkratno poslanstvo, brez katerega bi bila slika človeštva okrnjena, paleta človeških čustev manj pisana ter mera človekove ustvarjalnosti skromnejša. Veliki narodi se svojega poslanstva precej dobro zavedajo, in če bi jih prosili, da jo v nekaj besedah povzamejo, ne bi bili v preveliki zadregi. Italijani bi verjetno poudarili, da nas opozarjajo na radoživost in veselje do življenja, Angleži bi se predstavili kot zagovorniki treznosti, Španci zanosa, Nemci reda, Francozi dobrega okusa … Na svoje prispevke niso le ponosni, ampak jih tudi uspešno tržijo. Francoski film, italijanska kuhinja, nemška tehnologija itd. so tako postali uspešne blagovne znamke. Kaže, da je ena najpomembnejših razsežnosti nacionalne identitete prav zavest o tem, kako lahko s svojo samobitnostjo obogati druge. Pred Slovenci, ki smo mlada nacija in relativno mlad narod, je gotovo še nekaj let temeljitega izpraševanja, preden se bo oblikoval konsenz o tem, kakšna je naša vloga, kaj lahko prispevamo svetu in kaj se lahko od nas naučijo drugi.

Pravzaprav globalna doba utrjevanju nacionalnih identitet ni posebej naklonjena. Te ob vsesplošnem pritisku po raztopitvi meja izgubljajo svoj pomen, na njihov račun pa se vse bolj krepijo druge. Med njimi so tudi pokrajinske in lokalne. Nekoč, preden so se utopile v širokih mejah nacionalnih držav, so pokrajine bolj jasno izražale svoj značaj, sodobni čas pa jim ponuja možnost, da se znova uveljavijo kot bitja z lastno prepoznavno dušo. Svojo priložnost lahko tu najde tudi Dolenjska. Dolenjska je ena tistih slovenskih pokrajin, ki je bila pozno industrializirana. Ko se je konec devetnajstega stoletja pisatelj Trdina preselil v Novo mesto, se mu je potovanje skozi podgorske kraje zdelo kot potovanje v preteklost. Presenetilo ga je, kako živo je tu še bilo ljudsko izročilo, in navdušeno je popisoval njegove polpoganske pripovedke, običaje in praznovanja, ki jih je v razvitejših slovenskih pokrajinah že precej načela erozija. Ne tako dolgo za tem, v času nekaj povojnih desetletij, je Dolenjska postala eno najmočnejših industrijskih središč pri nas. Prehod je bil skokovit, zato ni puščal časa, da bi stare navade počasi izzvenele oz. da bi se postopoma zlile z novo rojevajočo se identiteto prostora. Tako je dolenjska duša še danes razdeljena na dva ekstrema, ki vlečeta vsak v svojo smer. Eden je arhaičen in teži k naravi, poganskemu, cikličnemu, samozadostnemu, k brezciljnemu ponavljanju istega, drugi pa je moderen, racionalen, ciljno naravnan, želi si uspeti, se dokazati pred svetom in slediti brzečemu toku razvoja.

Videti je, da svoje dvojnosti do danes ni uspela preseči. Lik vodje uspešnega mednarodnega podjetja, ki svoj prosti čas (namesto v gledališču, na golf igrišču ali v kakšnem drugem pričakovanem okolju) najraje preživlja v vaških gostilnah in zidanicah, je morda najbolj posrečena poosebitev dolenjske dvojnosti. Tudi dejstvo, da se urbana novomeška mladina v svojem (sicer malce napihnjenemu) sloganu Biti Podgurc je luksuz, sklicuje na svoje podeželske korenine, kaže, da se pri oblikovanju svoje identitete ni pripravljena odreči arhaičnemu delu svoje duše. Tudi na njenih plečih leži naloga gradnje mostu, ki bo v prihodnosti mehko povezal oba bregova.

fotografija Boštjan Pucelj