Intervju: Cvetka Bevc, avtorica nove knjige pri Založbi GOGA

Cvetka Bevc, rojena 1960 v Slovenj Gradcu, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaključila študij muzikologije in primerjalne književnosti ter se izpopolnjevala na University College Cork. Sprva je delovala kot urednica Glasbene mladine, nato kot asistentka na Filozofski fakulteti, kasneje v Uredništvu igranega programa, urednica pri Državni založbi, vmes poučevala klavir, delala kot vodja pisarne pri Društvu slovenskih pisateljev in nato spet samostojna kulturna ustvarjalka. Kot ustvarjalka radijskih iger (opus obsega okoli trideset izvedenih del) je sodelovala z radiji Ljubljana, Maribor, Zagreb, Trst, napisala nekaj filmskih scenarijev (Jaz sem pa muzikant, Kaj pa gospod Bach, Ta Rožina dolina) in glasbeno gledaliških predstav (Sadna opera, Mreža za metulje časa) ter številne glasbene podobe in izvirne glasbe radijskih iger, gledaliških predstav in filmov. Piše prozo (Prigode Špelce Žvekič, Soba gospe Bernarde, Zgodbe iz somraka), poezijo (Prelet žerjavov, Med ločjem. Odbleski), mladinsko literaturo (Klavirski duhec Jošti, Abecednik zaljubljene krastače, Labod Zaki najde starše, Veverica Mica, Pesem za vilo) in radijske igre. Za zbirko kratkih zgodb Zgodbe iz somraka (Goga 2007) je prejela literarno nagrado mreže mest 12. Pazinskih literarnih srečanj. Tik pred izidom je njena nova knjiga, mladinski roman Škampi v glavi.

S Koroške si prišla v Ljubljano zaradi študija, ljubezni ali lažje uresničitve svojih projektov?

Skozi okno kuhinje v domačem kraju vidim Uršljo goro, z desne strani me pozdravlja Peca, vse naokoli so hribi in kljub skoraj pol stoletja življenja me ob tem pogledu navda enak občutek, kot me je od nekdaj. Zaprtost ali ujetost v dolino, iz katere bi hotela pobegniti. Študij v Ljubljani je pomenil samo začetek uresničevanja te želje, kasneje me je pot vodila kar daleč po svetu. Vedela sem, da se ne bom vrnila, čeprav se zadnja leta rada vračam, pa naj se sliši še tako oguljeno. Mogoče zato, ker na občasnih obiskih dolina ni več utesnjujoča. Z iskanjem dela vsaj daleč nazaj najbrž ne bi bilo težav, ljubezen, ti šmentana reč, pa se najbrž na izbiro kraja ne ozira kaj dosti. Trajalo pa je kar kakšnih dvajset let, da sem Ljubljano sprejela za svoje mesto. Ali sprejela to, da sem tu pognala korenine, čeprav tole moje drevo še vedno opleta z vejami daleč naokoli.

Kdaj si se začela ukvarjati z literaturo? In kaj je bilo prej, proza ali poezija?

Ponavadi na to vprašanje odgovorim z anekdoto iz otroštva. Menda sem bila zelo, zelo klepetav otrok in stavek, ki sem ga najpogosteje slišala, je bil, da naj malo ustavim svoje klepetalo. Ampak jaz sem imela toliko za povedati. In sem začela vsaj nekaj od tega zapisovati. Saj veš, kako se temu reče: Pisateljica se je že od mladih nog zanimala za literaturo, že zgodaj je začela pisati. Ali nekaj takega. Pravzaprav sem to res že prav pošteno počela vse do pubertete, ko so svojo vlogo odigrali tudi glasba, dolge ure za klavirjem in seveda moja potepanja. Bi rekla, da sem se pravemu pisanju potem nekaj časa kar izmikala, mogoče poskušala to prekriti s pisanjem o glasbi, predvsem muzikološkimi teksti in pred kakšnimi dvajsetimi leti prav zaradi povezave z glasbo napisala prvo radijsko igro Perpetum mobile. Dejstvo, da lahko v radijski igri združim oboje, glasbo in besedo, je bil glavni razlog, da sem se skoraj deset let intenzivno posvečala samo pisanju radijskih iger, po navadi skupaj z glasbo, če hočeš, raziskovala zvočne dimenzije besede in glasbo samo poskušala funkcionalno vključiti v dramsko tkivo. Nekaj teh iger, kot so Francesco, Angelova žaga, B. B. je mrtev …, imam še danes rada prav zaradi tega, ker je ta spoj v resnici zaživel. Po svoje pa je ustvarjalnost na tem področju bila pogojena s tem, da sem nekaj časa delala kot glasbena oblikovalka. Tako je do prve knjige prišlo razmeroma pozno. Mladinski roman Prigode Špelce Žvekič je najprej v nadaljevanjih izhajal v Mentorju in ga niti nisem pisala z mislijo na knjižno izdajo. Tudi zato, ker sem kar nekaj let pisala svojo prvo pesniško zbirko Prelet žerjavov, zbirko devetdesetih sonetov. Čeprav sem imela za sabo kar nekaj revijalnih objav, v katerih sem predstavljala tudi drugačno poezijo, sem si za prvo knjigo pesmi izbrala prav sonet.

Se spomniš občutka pri prvi knjigi? Tega pri toliko knjigah verjetno ni več …

Hm. Začela bom s spominom na predvajanje prve radijske igre, ki sem jo poslušala s »kovtrom« čez glavo, da so do mene dobre pol ure prihajali oddaljeni zvoki in sem si upala pogledati na svetlo, šele ko sem v odpovedi igre zaslišala svoje ime. To je bil nekakšen ognjeni krst. Toda radijska igra je zvočni zapis, izgine v etru, ničesar otipljivega, razen magnetofonskega traku nekje v arhivu radia Slovenije, ni ostalo. Ob izidu prve knjige nisem več imela »kovtra« čez glavo, za mano je bila že obsežna bera radijskih izvedb, a ko sem tega »otroka« prejela v naročje, tudi zadrege ni bilo več. Veselje je bilo večje tudi zato, ker sem »umetniški izdelek« lahko otipala, povohala, vrgla v zrak. In se v trenutku zavedla, da knjiga ni samo moja. Na neki način je bila zdaj, ko roman ni bil več zapisana zgodba v računalniku, najmanj moja. Vsak jo je lahko vzel v roke. Materinstvo je šlo rakom žvižgat. In če sva že pri tem, rojstvo knjižnega otroka se konča tedaj, ko je zapisan zadnji stavek, popkovnica prerezana, ko odpošlješ tekst uredniku. In ta nehvaležni otročaj jo potem mahne po svoje, na dolžnosti do starša se spomni le tedaj, ko ga prikličem s tem, da svojo knjigo vzamem v roke in pobrskam po njej. Pa to storim le redko, zapisano je že postalo del preteklosti, bog ne daj, da bi se me polotila kaka ideja o prevzgoji otroka. A seveda se vsake nove knjige še vedno razveselim, pa ne z evforijo, samo kot starega tovariša jo potrepljam po ramenu in rečem: »Pa sva spet naredila to. Neko idejo, utrinek, zamisel izpeljala do konca.«

Deluješ na več področjih: romanopisje, scenaristika, režiserstvo, publicistika, glasba … Sem kaj izpustil? V čem si najuspešnejša?

Uspeh je pri vsem skupaj zelo relativna stvar. Mogoče ti na to lahko bolj odgovorijo kritika ali bralci. Namreč – če so v mojem delu našli nekaj vrednega pozornosti, pritegljivega, pa z globljim univerzalnim sporočilom ali kaj podobnega. Zame je uspeh, kadar ob tistem, kar sem ustvarila, začutim notranji odziv, notranjo potrditev, da mi je vsaj do neke mere uspelo uresničiti tisto, kar sem si zastavila. Priznam, vesela sem, kadar ali bralci ali kritika v pisanju odkrije nekaj od moje namere. To najbrž pomeni, da sem uspela. Ker svoja področja ustvarjanja pogosto menjavam (ali zaradi tematike, denarja, naročila, notranje potrebe), težko rečem, kje je glavno torišče – ne nazadnje tudi uspeha. Trenutno jadram v romanopisju, a vsake toliko časa pride kaj na dan za novo pesniško zbirko. Vmes pa je seveda tudi cela vrsta »padalskih projektov«, med katerimi je kdaj tudi ta, da otrokom odigram predstavo.

Kako vijugaš med poezijo, prozo, glasbo, dramatiko …?

Saj niti ne gre za vijuganje. To bi me spominjalo na zgodbo o poeziji kot možu, ki mu vsake toliko časa skočim čez plot s »proznim« (hm, kako blizu je beseda prozaičnim) ljubimcem ali pobegnem z muzikantom. Stvari so bolj preproste. Posamezna področja ustvarjanja se med seboj prepletajo in prežemajo. Včasih mi pesem zazveni kot začetek melodije, verz s preveč slojevitimi metaforami nosi v sebi zametek kratke zgodbe, dramatika se napaja iz obojega. Kar nekaj let nisem pisala glasbe, v nekem obdobju sem se je popolnoma zasitila, zdaj pa me spet začenja preganjati. Kot drobci šansonov, ki bodo sčasoma prerasli v nekaj otipljivega. Sicer pa je notranji tok ustvarjanja poln presenečenj. Mogoče me kdaj spet potegne v esejistiko, s katero sem se skušala v zelo mladih letih, potem dolgo časa imela do nje veliko strahospoštovanje, ki se počasi umika radovednosti. In ta je velikokrat tista, ki me požene na novo raziskovanje …

Tvoji literarni vzorniki?

Kar nekaj jih je, samo ne vem, če jih lahko imenujem vzornike. Prej gre za avtorje, pri katerih pomislim, kako je to hudičevo dobro napisano. Iz zadnjega bralnega obdobja vnovična odkritja Paula Austerja, Margaret Atwood, Dina Buzzatija, Ferija Lainščka z zadnjim romanom v verzih ali mojih večnih »prijateljev« Rilkeja in Emily Dickinson. Včasih se mi seveda zgodi, da namesto starih vzornikov stopijo novi, nekaj, nad čemer sem se navduševala pred desetimi leti, je že potonilo v pozabo. A eden izmed svetlih vzorov je ostal dobri očka Bach. Pa veš, zakaj? Imel je čez dvajset otrok, pisal glasbo po naročilu, se ukvarjal z vsemi »banalnostmi« življenja, danes pa njegovo glasbo pošiljamo v vesolje kot najvišji dosežek človeštva. Pa mi ni vzor zaradi zadnjega, čeprav je lepa egocentrična pomisel, da nekoč kakšen moj verz zasvetlika kje med zvezdami. Pri vsem skupaj gre bolj za to, da je glasbeni mojster bil – vsaj po pričevanjih – čisto normalen človek, s hordo otrok, pa brez bohemskih, ekscesnih in aferskih izstopanj, ki naj bi pridonesla k njegovemu ustvarjalnemu angažmaju. Samo svoje delo je delal. Bil je glasbenik in je pisal glasbo; če si pisatelj, potem brez kakšnega dodatnega rompompoma pišeš literaturo. In to je vse.

Koliko so te zgodbe avtobiografske, koliko tvoje izkušnje je vgrajeno vanje, koliko domišljije?

Najbrž vsakega nekaj. Posamezna izkušnja je že sama po sebi avtobiografska. Seveda pri zapisu ne gre za nekakšen dokumentarni prenos, čar literature je najbrž prav v preoblikovanju tega izhodišča. Spomnim se, kako je nastala ena izmed Zgodb iz somraka z naslovom Pogovorna oddaja. Saj veš, zgodba o dekletu, ki jo preganjajo glasovi čiščenja umrle stanovalke in se o tem sredi noči pogovarja z radijskim voditeljem. V Združenih državah sem nekaj časa živela v hiši s kakšnimi desetimi stanovalci, skoraj se nismo poznali med sabo, pozorna sem bila edinole na dekletce, ki je imela navado, da sredi noči neumorno preureja, čisti in pospravlja svojo sobo. Svojo posteljo sem imela nad središčem teh čistilnih akcij in res je bilo ob nenehnem drgnjenju težko zaspati. Neke noči sem potrkala na njena vrata in prosila za malo miru. Cela prigoda je seveda potem v zapisani zgodbi dosti bolj dramatično preoblikovana, a del realnosti, takšne, ki se je v resnici zgodila, pa je še vedno prisoten v njej. Mogoče ima potem največjo vlogo res prav domišljija.

Poleg pisanja si krepko vpeta v mnoge dejavnosti na področju kulture …

Veliko teh dejavnosti je povezanih z mojim delom vodenja pisarne Društva slovenskih pisateljev in nekajletnim programskim vodenjem Slovenskih dni knjige, od organiziranja branj, sodelovanja na literarnih prireditvah, moderiranja, obveščanja javnosti ipd. Pri tem je šlo za mojo zavestno odločitev, da neko obdobje delujem »navzven«, se angažiram pri projektih, za katere verjamem, da lahko pripomorejo k izboljšanju stanja kulture, knjige, avtorje in konec koncev sveta. Po taki intenzivni fazi pa nastopi potreba po tem, da se »zavlečem med krpe«, jo mahnem po svetu ali si preprosto privoščim nekaj odmika.

Kar nekaj zaposlitev si zamenjala, zdaj spet odhajaš med svobodnjake. Se tega kaj bojiš?

Pravzaprav ne. Svarila, da so težki časi, bi mi pri tem bolj malo zalegla. Oborožena sem z nekaj pametnimi in dobrimi naročili za pisanje, z leti izkušenj na različnih umetniških področiihj, znam pa tudi dobro kuhati in menda so tam čez lužo sprehajalci psov dobro plačani. Med svobodnjake pa odhajam predvsem zato, ker mi tako narekuje moja ustvarjalna pot. V tem trenutku ni druge.

Še nekaj besed o tvoji ne zadnji, vsekakor pa najnovejši knjigi, ki v teh dneh izide pri Gogi.

Toliko sva »škampila o vsem mogočem«, da seveda ne moreva drugače, kot končati s Škampi v glavi, kot je naslov knjige. Ideja zanjo se mi je porodila že pred nekaj leti, ko me je neka urednica spraševala, če imam kakšno zamisel o mladinskem romanu, pa je s svojim vprašanjem naletela name sredi mukotrpne migrene in tik pred odhodom v restavracijo, kamor sem bila povabljena na ribje kosilo. Škampi v glavi! Tako je kasneje kot eden izmed dogodkov v romanu (gre za mladinski roman) norčava škampovska zabava, ki se mi je tudi zapisala v prve zasnutke romana. Šele ob prvem poglavju pa se mi je razkrilo, da bo vsak izmed junakov imel opravka s škampi v svoji glavi, trganjem misli, šklepetanjem klešč, »ritensko hojo« rakov v prevetritvah lastne preteklosti. Laro, glavno junakinjo, na tem področju čaka kar pošteno delo, še zlasti, ker je po eni strani posvojenka, po drugi pa je predstavnica tiste mladeži, ki si je rezanje z britvico in samopoškodovanje izbrala za posebno komunikacijo s sabo in svetom. Želela sem se dotakniti tako te teme kot vprašanja smrti; skozi prvoosebne pripovedi junakov se med seboj prepletata in ena skozi drugo dajeta pojasnila in – vsaj upam – silita k razmišljanju. In tudi sicer mi je svet mladostnikov blizu. Ne le zaradi bolj zapletenega čustvovanja, kriznih stanj, iskanja identitete. To je čas, ko si začnemo postavljati odločilna vprašanja o sebi in drugih, odgovore pa najbrž iščemo do konca življenja. In med temi iskalci sem tudi jaz.

Fotografija Boštjan Pucelj