Kriza starih mestnih jeder: Kakšna je prihodnost novomeške trgovine?

Najkrajša definicija trgovine je posredovanje blaga s kraja proizvodnje do trga in potrošnika s kupoprodajo. Najstarejša oblika trgovine je blagovna menjava, s prihodom Keltov, zlasti pa s širitvijo rimskega imperija, pa je tudi na naših tleh nastopilo obdobje denarništva, torej oblika trgovine, ki jo poznamo še danes. Eden od glavnih razlogov za ustanovitev Novega mesta 1365 je bila ravno trgovina. Vojvoda Rudolf IV. Habsburški je namreč želel zmanjšati vpliv goriških grofov na Dolenjskem in je z novimi potmi povezal dedne habsburške dežele z morjem. Novo mesto je tako postalo pomembno mesto na trgovski poti med hrvaškimi in ogrskimi deželami ter primorskimi mesti in je zaradi mitnine, skladiščnih pravic in sejmov imelo nemalo koristi.

Poudarjena trgovska dejavnost v mestu je vplivala tudi na velikost in obliko osrednjega mestnega trga in zasnovo meščanskih hiš ob njem. Prvotne srednjeveške hiše so bile lesene ali pa so bile zgrajene iz lesene predalčne konstrukcije z opečnatimi polnili, v pritličju pa so imele odprte lesene lope za potrebe trgovanja. V drugi polovici 16. stoletja so trgovsko-obrtniške hiše v zgornjem delu trga prezidali in jim na čelni strani po zgledu italijanskih in nekaterih nemških mest zgradili trgovanju namenjene arkadne hodnike. Kljub temu da je trgovina zatem v Novem mestu samo še nazadovala, je vseeno ostala ena najpomembnejših gospodarskih panog v mestu, kar se je odrazilo tudi v sistematičnem zazidavanju arkadnih hodnikov na Glavnem trgu v drugi polovici 19. stoletja za potrebe razširitve trgovskih lokalov in njihovem nadomeščanju z lesenimi izložbenimi okni. Tedaj so v trgovine prezidali tudi pritličja hiš v spodnjem delu trga, tako da je postal Glavni trg izrazit trgovski center. Žarek upanja za mestne trgovce je posvetil v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, žal pa je to svetlo obdobju grobo prekinila svetovna gospodarska kriza, ki je na naših tleh prizadela zlasti kmeta. Ti svojih pridelkov niso več prodajali trgovcem, temveč so jih pripeljali v mesto in jih prodajali neposredno potrošnikom. Druga svetovna vojna je mesto zelo prizadela, zaradi letalskih bombardiranj je bilo tudi zelo poškodovano. Gospodarska situacija je bila slaba, nova država pa je po vojni začela z ukinjanjem zasebne proizvodnje, obrti in trgovine, kar je pomenilo tudi nacionalizacijo trgovskih lokalov. Zlasti v prvih letih po vojni je vsega primanjkovalo, zaradi česar so trgovino preskrbovali po veljavnih predpisih in načrtih razdelitve racionaliziranega in kontingentiranega blaga. To je bil čas ustanavljanja nabavno-prodajnih zadrug različnih tipov, ki so bile centralizirane in so imele mrežo poslovalnic tudi v novomeškem okraju, kot tudi raznih trgovskih podjetij, ki so nadomestila zasebno trgovino. Stanje se je izboljšalo šele po 1952 z obdobjem gospodarskega razvoja, ki se je odražal v povečani industrijski proizvodnji in uvozu blaga za široko potrošnjo, večji ponudbi pa je bil vzrok tudi sprostitev blagovnega prometa.

V sedemdesetih letih 20. stoletja se je v razvitem delu sveta začela pojavljati nova oblika trgovske ponudbe, ki je ustrezala množični proizvodnji, posledično pa tudi množični ponudbi in potrošnji, visoki stopnji mobilnosti prebivalstva, spremenjenim nakupovalnim navadam ter zasičenosti mest s prometom in z oskrbnimi dejavnostmi. Kot gobe po dežju so začela na robu mest rasti nakupovalna središča, sicer »izum« Združenih držav Amerike. V Sloveniji so se nakupovalna središča začela pojavljati kmalu v začetku devetdesetih letih prejšnjega stoletja, in sicer kot posledica uveljavitve tržnega gospodarstva in razmaha trgovske dejavnosti, razvoja podjetništva, porasta blagostanja in širjenja potrošništva, tedaj še s priokusom pomanjkljive oskrbe v času socializma in množičnih nakupovalnih romanj čez mejo.

Sočasno z opisanim procesom izgradnje novih trgovskih centrov na obrobju mesta pa so se začeli v zahodnoevropskih mestnih jedrih, zlasti v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, pospešeno odvijati suburbanizacijski procesi, ki so se kazali predvsem v zapiranju trgovin, upadanju prebivalstva, njihovem staranju, prometni neurejenosti, nevzdrževanju javnih površin in zlasti zasebnega stavbnega fonda.

Če so se razmere v Zahodni Evropi v zadnjih dvajsetih letih bistveno izboljšale, pa smo se v Sloveniji s to problematiko šele začeli resno ukvarjati. Mestno jedro Novega mesta, ki je brez dvoma vzorčen primer tovrstnih procesov, je prvo večjo krizo v spremenjenih družbenih, političnih in gospodarskih razmerah doživljalo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je začel opazen proces praznjenja mesta, tudi kot posledica neurejenih lastniških in najemnih razmerij ter denacionalizacijskih procesov. Mesto tudi ni bilo imuno na nove trende v trgovini in tako je proti koncu devetdesetih pridobilo dva nakupovalna centra: na Cikavi in v Bršljinu. S tem se je tudi v našem mestu sprožil proces selitve trgovine na obrobje mesta, sočasno pa je potekala tudi organizacijska in lastniška preobrazba slovenskih trgovskih podjetij. Tako se je leta 2000 trgovska družba Dolenjka pripojila trgovskemu podjetju Mercator, kmalu zatem pa je podobno usodo doletelo tudi Novotehno, ki jo je pod svoje okrilje prevzelo drugo hitro rastoče trgovsko podjetje Merkur. Iz mestnega jedra so kar naenkrat začele izginjati trgovine na drobno, ki so do tedaj zagotavljale celovito in raznoliko oskrbo prebivalstva. Kdo se še spomni Dolenjkinih trgovin Delikatesa, Okras, Usnje in Drogerija pa Novotehnine trgovine Avtodeli, Elektrotehne, da ne omenjam Mercatorjeve blagovnice? Nič več ni mesnic na Glavnem trgu in Rozmanovi ulici, imamo pa po drugi strani na teh dveh mestnih prostorih zbrane skoraj vse posredniške hiše, banke in posojilnice, ki poslujejo v Sloveniji. Preostale trgovine v mestnem jedru ponujajo predvsem oblačila, trgovine z obutvijo so le še tri, vztrajata tudi dve samopostrežni trgovini, od katerih pa tisto na Novem trgu ob vsaki prenovi zmanjšajo na račun sosednjega poslovnega lokala. Poleg vseh naštetih sprememb pa imamo v mestnem jedru tudi stalnico, in sicer neurejeno tržnico. Če prištejemo še slabe prometne razmere v mestu, težave s parkirnimi prostori, nezadostno vzdrževan javni odprti prostor, se ni čuditi, da mestno jedro ni najbolj vabljivo za bivanje. To se odraža tudi v množici praznih stanovanj, ki jih vse bolj zasedajo razne odvetniške pisarne ali pa se v njih naseljujejo sezonski delavci. V vsakem primeru smo priča socialni degradaciji mestnega jedra, ki pa očitno v tem pogledu sploh še ni doseglo dno. Izgradnja novih trgovskih centrov na obrobju mesta, zlasti v Mačkovcu, svoj prihod pa najavljata tudi za mnoge težko pričakovani E.Leclerc na že opuščeni prostor podjetja CGP, d. d., ob Ljubljanski cesti in diskontna trgovina Hofer, ki želi v Novem mestu zgraditi dve trgovini, in sicer v Žabji vasi nasproti Revoza in ob krožišču v Bučni vasi, najavlja še bolj težke čase za trgovce, ki še vztrajajo v mestnem jedru. Ne morem si predstavljati, da bi tudi ti obupali in začeli seliti svojo dejavnost na obrobje mesta ali da bi to storila tudi edina blagovnica v mestnem jedru, tj. trgovina Müller. Res je, da bo v novih trgovskih centrih dobilo novo zaposlitev toliko in toliko ljudi, po drugi strani pa ga bo iz tega naslova določeno število tudi izgubilo v mestnem jedru. Tudi je res, da bo Mestna občina Novo mesto minus v proračunu ob izgradnji novih trgovskih centrov vsaj nekoliko omilila s komunalnim prispevkom, ki se ga nadeja s tega naslova, toda po drugi strani se očitno nihče ne sprašuje, kdo bo skrbel in vzdrževal vse bolj zapuščene hiše v mestnem jedru, zlasti na Glavnem trgu in na Rozmanovi ulici, ki bodo tako postale še manj ekonomsko zanimive, posledično pa se bo to odrazilo tudi na podobi in kakovosti odprtega urbanega prostora.

Zakaj so nam, sodobnim potrošnikom, trgovski centri tako zanimivi?

Dejstvo je, da nakupovalna središča vse bolj prevzemajo vlogo mestnih jeder in s tem nase prevzemajo poleg oskrbne tudi socialno in simbolno funkcijo. Postajajo območja socialnih stikov med ljudmi, oskrbovanje pa prerašča v posebno obliko doživetja, zaradi česar se v nakupovalnih centrih množijo zabavne prireditve, celo priložnostne razstave, v njih deluje veliko storitvenih dejavnosti, kot so turistične agencije, servisi, poskrbljeno je tudi za najmlajše z igrali ipd. Vse to pritegne ljudi, ki tam iščejo zabave, družbe, način preživljanja prostega časa. Poleg tega je obiskovalcem – za razliko od mestnih jeder – na voljo dovolj brezplačnih parkirnih mest, poleg tega pa vse dobijo na enem mestu in to pod isto streho. V novejšem času pa se blagovno potrošnjo združuje tudi s kulturno, kot je to primer trgovskega centra Tuš planet z multikinom pa tudi s športno-rekreacijsko vsebino, kot smo priča v ljubljanskem BTC in kot bo to primer ljubljanskih Stožic. Po drugi strani pa s svojo velikostjo in vse bolj ambicioznimi arhitekturnimi zasnovami postajajo razpoznavni elementi mesta. Minili so pionirski časi nakupovalnih centrov, ko so jih predvsem zaradi pomanjkanja zazidljivih površin umeščali v propadle zgradbe industrijskih podjetij, kot je v Novem mestu primer Mercatorjevega centra na Cikavi, ali v območja skladiščnih con, npr. območje BTC ob Ljubljanski cesti.

Mali trgovci v mestnem jedru seveda ne morejo konkurirati profesionalni, marketinško naravnani ponudbi velikih trgovin in nižjim cenam, kakršne dosegajo velike trgovske organizacije. Zavedati se morajo, da je njihova ponudba skromna, verjetno tudi neustrezna, lokali pa premajhni. Anketa, ki je bila marca 2004 po naročilu Mestne občine Novo mesto izvedena med lastniki in najemniki poslovnih prostorov v mestnem jedru, je vsaj po mojem mnenju pokazala, da se ti ne zavedajo najbolj vse bolj spreminjajočih se družbeno ekonomskih in socialno demografskih procesov v mestnem jedru. Večina se jih je namreč izrekla proti zaprtju Glavnega trga za motorni promet, nasprotovali pa so tudi ukinitvi tranzitnega prometa skozi mestno jedro. Če bi bil njihov poslovni uspeh res odvisen od dostopnosti mestnega jedra z avtomobilom, bi morala trgovina v mestnem jedru naravnost cveteti. Tudi plačljiva parkirna mesta očitno niso večji problem, saj so ves čas zasedena. Še bolj zaskrbljujoč je njihov negativni odnos do potrebe po poslovnem združevanju, brez katerega so prav gotovo obsojeni na životarjenje ali celo propad. So pa po drugi strani pravilno ugotovili, da je treba v mestnem jedru izboljšati trgovsko ponudbo, zgraditi nove parkirne hiše ter v mestu izboljšati ponudbo prireditev.

Kje so rešitve?

Glede na dejstvo, da je mnogim zahodnoevropskim mestom v zadnjem obdobju uspelo revitalizirati mestna jedra, lahko seveda pri njih poiščemo primere dobre prakse. Da bi zaustavili ekonomski, fizični in socialni propad mestnega jedra in obrnili trend razvoja mestnega središča spet v pozitivno smer, bi bilo treba sprejeti vrsto med seboj prepletenih kompleksnih rešitev. O urejanju tekočega, mirujočega prometa in peščevih površin kot tudi o obravnavi mestnega odprtega prostora ter prepoznavnosti in trženju mesta kot blagovne znamke sem pisal že v prejšnjih številkah Parka, zato se bom tokrat s predlaganimi ukrepi omejil zgolj na problematiko trgovskih in gostinskih lokalov ter obrtnih in servisnih delavnic v mestnem jedru. Mesto mora vnovič postati privlačen prostor tako za bivanje kot tudi za druženje in nakupovanje. Mali trgovci in drugi ponudniki storitev se morajo na vsak način povezati med seboj, se dogovoriti za enoten delovni čas, podaljšani odpiralni čas kdaj tudi v večer in ob koncu tedna. Zlasti ob nedeljah pa tudi v določenih prazničnih dneh bi bilo zelo primerno, da bi bile ob gostinskih lokalih odprta tudi katera od živilskih trgovin, zlasti pa cvetličarne, knjigarna, Založba Goga in druge, ki želijo prispevati svoj prispevek k oživljanju mestnega središča. Trgovci se morajo povezovati tudi z gostinci in kulturniki ter izvajati skupno promocijo. Ker so v mestnem jedru manjše trgovine, bi morale biti te specializirane, ponujati boljše blagovne znamke, kar bi bilo tudi v skladu s kulturnovarstvenim pomenom prostora. Predvsem pa se morajo prizadevati za mnogo boljšo urejenost svojih lokalov in izložb, katerih podoba je danes, s kakšno svetlo izjemo, zares žalostna. Za razliko od brezosebnih trgovskih centrov bi morali trgovci v mestu gojiti osebnejši stik s svojimi kupci ter tako spoznavati njihove nakupovalne navade in želje. Ob vsem naštetem pa je treba težiti tudi k rekonstrukciji socialne strukture v mestnem jedru, ki se je vsa stoletja trgovanja v mestu izkazala za uspešno, danes pa naenkrat ni več aktualna. Ta temelji na funkcionalni razdelitvi hiše na stanovanje v nadstropju ter na poslovni lokal v pritličju. Trgovec ali obrtnik je tako lastnik hiše in je s svojim bivanjem ter z dejavnostjo, s katero morda res ne bo obogatel, mu bo pa zagotavljala solidno preživetje, vpet v mestno dogajanje, do katerega, tudi zaradi osebnih koristi, goji ustrezen odnos. Tu se lahko zgledujemo po praksi v italijanskih mestih, ki ni nikoli zamrla, spet pa se pospešeno vrača tudi v druga evropska mesta.

Kljub vsemu se moramo zavedati, da so nakupovalna središča na obrobju mesta sposobna hitre širitve ponudbe in so v tem pogledu dosti uspešnejša v primerjavi s počasnim prilagajanjem mestnega središča sodobnim potrebam potrošnikov. Zato je pomembno, da občinska uprava pozorno spremlja, analizira in ustrezno regulira stanja na tem področju ter pri tem vodi uravnoteženo načrtovalsko politiko. Pri tem pa bo učinkovita šele, ko bo na področju prenove mesta preusmerila vodenje mesta od strankarske, v večini primerov le na en mandat vezane politike, k bolj strateško naravnani in projektno vodeni politiki. To pa je že druga zgodba.

Literatura:

Trgovina, Enciklopedija Slovenije 13, Ljubljana 1999, str. 328.

Novomeška trgovina in trgovci, Razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto, Ljubljana 2005.

Vladimir Drozg, Nakupovalna središča v Sloveniji, Geografski vestnik 73-1, 2001, str. 9–21.