Študij čez mejo

Moja ukaželjnost in nemir v smislu, da moram, preden obrnem list tretjega desetletja svojega življenja, izkusiti še nekaj sveta, sta me sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja vodila na podiplomski študij v Veliko Britanijo. Moja želja je bila toliko večja, ko sem na svojem enotedenskem študijskem obisku Laban Centra v Londonu prebrala njihovo interno publikacijo iz sedemdesetih let, v kateri je avtor utemeljeval razlog za potrebo po sociologiji plesa. Namreč vsebinsko je bilo precej podobno moji sociološki diplomski nalogi na filozofski fakulteti, ki sem jo napisala, ne da bi vedela za svetovna akademska stremljenja 30 let prej. Priti na omenjeni kolidž je tako čez noč postal moj življenjski imperativ.

Vendar je trajalo kar leto in pol, da sem pritegnila pozornost potencialnih sponzorjev. Še teden dni pred mojim odhodom nisem imela odobrenih vseh donacij. Trimesečno povratno letalsko vozovnico, ki je takrat stala polovico učiteljske plače, sem kupila z bančnim limitom, ker sem zaslužila še plačo ob koncu septembra, šolnino za prvo leto pa sem imela plačano kar iz treh virov. V London sem odšla s 400 funti v žepu.

Usoden za mojo dokončno odločitev je bil Sekretariat za mladino, šport in kulturo na Mestni občini Novo mesto, ki mi je za šolnino prvi prispeval znesek v vrednosti moje učiteljske plače. Tudi ljubljanski Mundov sklad je prispeval tolikšen znesek. Razliko pa je plačal Rotary klub Ljubljana, prek katerega je tudi potekala transakcija denarja na bančni račun kolidža. Na Ministrstvu za znanost in Ministrstvu za kulturo so potekala najtrša pogajanja. Kulturniki so menili, da gre za znanstveni magistrski študij, medtem ko so znanstveniki trdili, da gre za študij umetnosti. Najteže je bilo tako prepričati Ministrstvo za kulturo, da je ples vendarle umetnost. Končno so me resno obravnavali, ko sem oktobra v svoji prošnji zapisala, da že študiram ples in ne da bi ga rada študirala. Pogodbo je nato novembra podpisala moja pooblaščenka.

Dan mojega odhoda je bil nepozaben. Ne samo da sem se selila iz garsonjere v Ljubljani. Ob 13. uri sem še podpisala pogodbo z Ministrstvom za šolstvo, ob 18.00 sem imela polet z letalom in okoli polnoči sem prenočila v kvekerskem centru v Londonu. Prenočitev je bila v znesku skorajda tedenske najemnine pa še večerjo sem zamudila. A sem imela srečo pri iskanju stanovanja naslednji dan, ko je potekal vpis na kolidžu. Oglasi so bili v preddverju in že moj drugi telefonski klic je bil uspešen. Štirinajst dni mi celo ni bilo treba plačati najemnine, saj se je moja predhodnica, ki je bila premlada za izbrani študij, morala vrniti v domovino, a je plačala vnaprej in ni hotela vračila. Lastnik vrstne hiške, ki je v njej tudi živel, je bil John Ford (ime in priimek, ki sta tudi najpogostejša v Veliki Britaniji). Bil je angleško prijazen, a ni dopuščal zasebnosti. Prijavljal me je celo na polmaratone, zato sem morala vsako jutro trenirati tek po londonskem predmestju. Na tekmovanjih je vsak udeleženec prejel medaljo in nekaj se mi jih je tako tudi nabralo.

Žal pa nisem zmogla tega napornega načina življenja. Ker sem veliko časa preživela tudi v knjižnici, me je neka knjižničarka priporočila v študentski dom kolidža, ki pa ga nisem obiskovala in kjer sem lahko bivala dve leti in pol, ker ni bilo nobenih težav z menoj. Ker sem prišla zadnja v januarju, sem dobila najslabšo sobo tik nad glavno cesto proti kontinentu, kasneje pa sem napredovala v vedno boljše sobe. Predvsem cenim to, da me nikoli ni zeblo, saj so kurili še julija. Dvajset študentov je imelo na voljo dve večji kuhinji in 3 kopalnice. Študentskih bonov ni bilo, zato smo si pridno kuhali vsak dan. Perilo pa smo prali v javnih pralnicah. Cenovno je bila najemnina enaka kot pri zasebnikih, a prednosti sta bila druženje in spletanje novih prijateljstev z vrstniki iz celega sveta. S sostanovalcem iz Grčije sva denimo imela dogovor, da mi je plačal (kino) predstavo, jaz pa sem nato pripravila vegetarijansko kosilo ali večerjo. Zadnje leto so bili moji sostanovalci bistveno mlajši študentje in ob njihovem nočnem popivanju in posledični lakoti ob koncu dneva so bile najbolj zaželene dobrine v hladilniku mleko in paradižniki, ki so jih pekli. Skrivala sem jih kar na okenski polici v svoji sobi.

Dobršen del denarja sem prihranila pri potnih stroških. Ne le da je bi kolidž tik čez cesto, marveč sem prek uporabniškega gibanja, pri katerem sem bila prostovoljka, dobila zastonj letno vozovnico za podzemno, avtobus in vlak v vseh conah. Moji mentorji so namreč nekaj podatkov priredili. Iz tega naslova so me tudi zastonj računalniško opismenili, kar mi je nenazadnje omogočilo natančno evidenco tedenske porabe. Ko je bila najemnina plačana, mi je ostalo le še 50 funtov za prehrano. Bančnega limita namreč nisem imela, ker nisem študirala s polno obveznostjo, marveč zgolj »part-time«. Poznavanje excela pa mi je omogočilo tudi, da sem nekaj časa delala kot poslovna sekretarka v odseku okrajnega šolstva 5 ur na teden, kar mi je tedensko doprineslo še dodatnih 35 funtov prihodka.

Zanimivo pri mojem triletnem bivanju v Londonu je bilo, da je bilo vračanje ob božičnih, velikonočnih in poletnih počitnicah v domovino cenovno celo bolj ugodno, kot pa če bi jih preživela v tujini. Najbrž sem se carinikom ob mojem tihotapljenju cigaret, kave in sira zasmilila, saj mi jih nikoli niso zaplenili. Tujina mi je bila naklonjena akademsko in tudi drugače, vendar pa sem imela domotožje. Na banalnem primeru, ko je hudo zbolela naša danes že šestnajst let in pol stara mačka, me je zvilo, saj sem začutila, da gre življenje v domovini mimo mene. Drži pa, da je bilo v tujini laže prenašati časovno in prostorsko oddaljenost, v kateri sem spoznala, kdo pravzaprav sem, kot pa sedaj biti doma obdana z ožjim sorodstvom, s katerim sem zaradi že pozabljenega razloga postala popolna tujka.

Fotografija Boštjan Pucelj.