Pojedina na britofu

Sicer je že precej mimo, pa kljub temu nekako ne morem preboleti letošnjega prvega novembra. Saj ne, da bi se pretirano razlikoval od vseh minulih, samo dosti bolj močno se je pokazal resnični značaj tega »praznika«. Oprostite, značaj, ki si ga ta dan očitno pridobiva z leti uspešnega trženja in promocije.

Prvi november imam od nekdaj v spominu kot obdobje, ko vsak pri sebi premišljuje o preteklosti, o ljudeh, ki so sicer preminili, a so zaznamovali naše življenje na tak ali drugačen način. Ne gre za objokovanje in obup, temveč za tih in spoštljiv poklon nekemu času, ki se je iztekel. Vse to predvsem na osebni ravni, ne v sklopu organiziranih množičnih proslav, ki so bile sicer tako pogost pojav v devetdesetih. Dobro se še spomnim, da sem kot otrok komaj čakala, da se začnejo novembrske ceremonije. Vedno sem se počutila, kakor da prisostvujem posebni svečanosti, ko je beli pesek hreščal pod podplati in ko sem smela prižgati belo svečko na grobu, čeprav vžigalice niso za otroke. Dišalo je po vročem vosku in svežem cvetju, obrazi so bili trpki, a umirjeni, obrnjeni vase. Skratka, prvi november je bil poklon, bil je nekaj svetega in nedotakljivega. Morda celo zato, ker se je za trenutek vsak izmed nas zavedel tudi lastne minljivosti.

Zdaj pa iz rahlega stoicizma, zadržanosti in poglobljenega razmisleka pospešeno prehajamo dobesedno v srce cirkuške predstave. Pokopališča so postala tržnice, peče se koruza, kostanj, prodaja rožnat puh sladkorne pene in helijeve balone med paketi sveč pa zraven še šope rdečih nageljnov in ocufanih nagnitih gerber. Vonji po nagrobnem pesku in umetnih ikebanah se prepletajo s sladkastimi vonjavami in z bleskom drobnarij, ki naj bi razvajene mulce zamotile, medtem ko se njihove mame in očetje ogovarjajo na pokopališču. Kdo ima plašč iz lepšega krzna in čigava glava je lepše počesana, kdo s kom spi in čigavi otroci so nezakonski.

Gradijo se nova pokopališča – lepa, velika, pregledna in urejena, pravi arhitekturni dosežki. Večje pokopališče ima mesto, bolj je pomembno. Celo tako urejena so že, da so ponekod pred vrati smerokazi. Puščica levo za pokopališče, naravnost za stranišče in puščica desno za »Osvežilne pijače in sokove«. Ker na pokopališča se po novem očitno hodi na pijačo in zabavno debato o tem in onem. Tako kot v živalskem vrtu si lahko kupiš prigrizek in pijačo, ko si utrujen od ogledov. In potem se ljudje pritožujejo nad ameriško nočjo čarovnic, ki je prav tako uspešno pognala korenine pri nas, češ kako lahko nekaj tako skomercializiranega sploh dopustimo, ne zavedajo pa se lastnega početja naslednjega jutra. Če ne bi kostanja in sladkorne pene pred pokopališčem nihče kupoval, jih verjetno tudi nihče ne bi prodajal. Ne bi rada spet o vrednotah, ki jih ni, ker je menda normalno, da se takšne reči s časom spreminjajo. Nekako razumljivo je tudi to, da prodajalci tega in onega izkoristijo vsako priložnost za zaslužek. Ni pa normalno, da je ljudem vseeno, da se predajajo situaciji, kakršna koli že ta je. Če nekaj pravijo, bomo vzeli za resnico, če nekaj prodajajo, bomo kupili. Če pa je kaj slučajno zastonj …

Ne, ne, pri nas v Novem mestu ni tako hudo, ne še. Ampak trendi se prenašajo hitreje od gripe, kar je bilo včeraj tam, je danes tu. Saj tudi po novoletnem okraševanju ni nikakršne potrebe že sredi novembra, a se vseeno zdi, da se datum, ko se navesijo lučkaste zvezdice in ostala krama, vsako leto prestavi za nekaj dni bliže oktobru. Morda bomo čez nekaj let že med trgatvijo krasili božično jelko, kdo ve. Samo da se blešči, žari, lesketa, da se proda. In spet, če nihče ne bi kupoval, temu ne bi bilo tako. Tudi pri nas. Vsakršen »pomemben« datum, ki se pojavi na koledarju je uspešno podvržen enakemu procesu, vključno z nečim tako drugačnim, kot je dan mrtvih. Naši otroci nam verjetno sploh ne bodo več prižigali sveč, če ne bodo mogli sproti nakupiti špecerije, spiti kave in peljati mladine v lunapark.

Letošnji prvi november je bil po svoje bolj žalosten kot vsi prejšnji. Bil je dan spomina na mrtva verjetja in mrtve vrednote, počastili in zakopali smo še nekaj človeškega dostojanstva in prižgali sveče spodobnosti. Dan mrtvih se postopoma spreminja v dan živih mrtvecev, pokopališča pa v dnevne bare. Kdaj bodo prinesli še mize, stole in harmonike ter obesili zvočnike na najvišje drevo?