Komentar: Revolucija pred mestnimi vrati

Da je Novo mesto zrelo za revolucijo, je jasno. In sicer v najširšem pomenu pojma, kot ga izpisuje Slovar slovenskega knjižnega jezika: novomeška revolucija kot radikalna sprememba družbenih, ekonomskih, političnih odnosov, ki jo izvedejo napredne družbene sile.

Župan Muhič in prijatelji nas na vsak način poskušajo prepričati, da so oni tisto najboljše – v političnem in vseh drugih smislih –, kar lahko ponudi Novo mesto. Razumete. Po njihovem ne obstaja alternativa. Nak. Oblast, ki jo trenutno trpimo, je čisti presežek. Zgodovinski presežek. Naprej ne gre, više tudi ne. Zgodovina se je v najboljši obliki skoncentrirala v eni osebi in eni stranki. In se ustavila. Za vedno. Zato nas prepričujejo, da jih je treba še enkrat voliti. Fantje in še posebno župan radi poudarijo, da še niso končali posla. Štiri leta je premalo. Potrebujejo še štiri. Ali pa osem. Zakaj ne raje šestnajst?

Ob tem prikrivajo, da je župan Muhič na oblasti že tretji mandat. In še kdo iz Zveze za Dolenjsko. Dva mandata je »prevegetiral« kot vidni funkcionar v LDS. Predzadnji mandat celo kot podžupan. Ah, in seveda, v tem času ni mogel storiti kaj dosti. Zato je postal župan. Kot župan pa spet ni mogel narediti dosti, natančneje: toliko, kot je obljubljal. In obljubljal je veliko, saj še pomnite, volivke in volivci? In to kljub svojim izrednim sposobnostim in izkušnjami iz gospodarstva, politike, širokemu srcu in trdni volji. Kljub temu da je umirjen človek reda, discipline in predvsem človek velike delovne vneme in mogoče malce premehkega srca, če povzamem povzetek obeh opisov našega župana iz obeh uvodnikov v intervjuju »s samim seboj«, ki sta bila objavljena v Novomeškem glasniku 2008 in Županovem glasilu 2009, ki ju je uspela sproducirati njegova propagandna mašinerija. Naš župan širokega, a premehkega srca, torej ni kriv. Kriva sta katastrofalna zapuščina predhodnikov in pa še ducat drugih dejavnikov, za katere nima smisla, da jih spet naštevam, ker jih znamo na pamet. Ker so postali del kolektivne novomeške fantazme, tolikokrat nam jih je aktualna oblast ob vseh možnih priložnostih nesebično in velikodušno posredovala. Ne, naš župan za neizpolnjene obljube ni kriv, pa četudi je bil, kot rečeno zgoraj, del svojih predhodnikov. Tako rekoč je predhodil samemu sebi. Če bi bil ciničen, bi lahko k tem racionalnim dejstvom dodal samo še: Zgodovina se v Novem mestu ponavlja, prvič kot tragedija, drugič kot farsa in tretjič kot župan Muhič. Ampak nisem.

V nasprotju z zgoraj omenjenimi zgodovinskimi akterji jaz menim drugače. Tisto, kar predstavljata župan Muhič in Zveza za Dolenjsko, je najslabše, kar je lahko dalo od sebe to mesto. Je najslabše iz obeh sistemov, ki smo jih bili deležni: samoupravnega socializma in ldsovskega samoupravljanja. Je skupek vsesplošne nesposobnosti in podpovprečnosti, političnega in občečloveškega primitivizma, jamranja, vrtičkarstva, domačijskosti, balkanizma, samopašnosti, objestnosti, krdelnega nagona, revizionizma, alkoholizma, kvazi elitizma, revanšizma, narcizma, patološke želje po oblasti, anarhije, zavračanja pravnega reda in legalizma, je preostanek fevdalizma in posledično kronično pomanjkanje samokritike in kronična preobčutljivost na kritike, še posebno na strokovne in argumentirane. V tem smislu Muhič in prijatelji dejansko delujejo kot konec novomeške zgodovine in konec novomeške demokracije. Naprej v tej zasedbi res ne gre. Zato je sintagmo, ki smo jo lahko razbrali v Županovem glasniku: »Jaz, župan Muhič, sem Novo mesto«, treba postaviti v oklepaj in ji pribiti negacijo. Če rečem preprosteje: sedanjega župana in njegovo stranko je treba vreči čez edina vrata, ki so jih še pustili priprta. Vreči v tem kontekstu pomeni: jih ne voliti.

In v tem kontekstu je vsaka resna alternativa tudi že revolucionarna. Lahko se bere tudi že kot radikalna sprememba družbenih, ekonomskih, političnih odnosov, ki jo izvajajo napredne družbene sile, pa če tudi se to sliši še tako utopično in naivno. Pa ne zato, ker ne more biti še slabše, ampak zato, ker je v resnici lahko še veliko slabše. In v tem smislu jo morajo razumeti tudi vsi občani, ki še niso v celoti zapadli v diskurz Ivo – Lojze cvičkastega dvoumja. Tudi vsi intelektualci, umetniki, amaterski umetniki, športniki, rekreativci, kolesarji, zaposleni v Agenciji za šport, vinogradniki, Romi in turistični delavci. Tudi nosilci novomeškega političnega polja v mestu. Tudi SD, recimo, dolgoleten in zvest podpornik novomeškega župana. Tudi stranka Zares, od katere nove politike sta v mestu ostala samo še politika in Rock Otočec. Tudi LDS, ki je ustvaril in vzgojil politike Muhičevega kova in miselnega obzorja in se za to svojim volivcem ni nikoli eksplicitno opravičila. Tudi Desus, nepogrešljivo pogrešljivi »koritnik« vsake koalicije. Tudi različni večni kandidati za župana s svojimi večnimi potencialnimi volivci vred, katerih največja politična spretnost je sedenje na dveh stolčkih, medtem ko domnevno kandidirajo za tretjega. Vraga, v tem kontekstu bi jo morali razumeti celo člani Zveze za Dolenjsko. Če hočejo dobro Novemu mestu, potem ne bodo volili Muhiča, še svoje lastne stranke ne.

In v tem kontekstu res ne razumem, da bi se kdo lahko bal župana Muhiča in prijateljev. Verjemite, tisti, ki so v Novem mestu prestrašeni, so ravno oni. Strah jih je že samo sence kakšnega resnega protikandidata. Na volitvah lahko prav oni največ izgubijo. Lahko se jim podre njihov zgoraj omenjeni gnili sistem, ki so ga desetletje in več – in to jim je treba priznati – vztrajno gradili in ga v zadnjih treh letih »sfiniširali« do svoje skrajno bizarne podobe. In ko se bo kak resen kandidat tudi dejansko utelesil, recimo, govorim na pamet: v obliki Milene Kramar Zupan, zna biti njihove zgodbe hitro konec. Prav lahko se zgodi, da bodo člani vladajoče ekipe množično začeli zapuščati kanu, v katerem so še včeraj skupaj veselo pili in malo veslali. Ne, županov kanujček ni sistem, ki bi ob kakršni koli resni politični alternativi držal vodo.

In v tem kontekstu bo morda vaš volilni NE županskemu kandidatu Muhiču v zgodovini prepoznan kot DA Novemu mestu in kot žlahtno revolucionarno dejanje, za kar vam bodo vaši vnuki vsekakor hvaležni.

Fotografija Boštjan Pucelj.

• [+]na vrh
• Natisni članek