Za kaj potrebujemo dejavno študentsko populacijo

Posebna vrednost, ki jo študentje imajo, je potemtakem mešanica potrebe po aktivnosti, prevpraševanju sveta in sebe ter potencialne radikalnosti in znanja. Ravno ti pogoji so idealni za invencijo, kritiko, generiranje napredka. Teoretično imajo študentje vse možnosti, da so ena od najdejavnejših družbenih skupin. (foto Jaka Šuln)

Utemeljiti potrebo po aktivni študentski populaciji pomeni določiti, kaj je potreba, kaj je aktivnost in kaj je študentsko. Potreba lahko po logičnem sklepu izvira iz dveh motivirajočih argumentov. Prvi je, da se bo v primeru odsotnosti aktivnosti zgodilo nekaj slabega, drugi pa, da nam bo akttivnost prinesla nekaj dobrega. Pozitivni in negativni potencial, torej. Aktivnost pomeni družbenopolitično participacijo, predvsem nekonvencionalnega značaja, ki je temelj demokratične družbe. Študentsko je tisto, kar v polju družbenopolitičnega to socialno skupino ločuje od drugih in ji daje posebno vrednost. Ravno ta posebna vrednost pa je ključna, saj na njej temelji pričakovanje, da so študentje »nekakšna politična mladinska elita, ki s svojimi protestnimi gibanji prebijajo zavore, ki stojijo na poti k družbenim spremembam (Ule, 1996)«.

Kljub temu da je to pričakovanje nekoliko »romantično«, kar v tekstu zapiše tudi avtorica, ni brez vrednosti. Aktivnost je potrebna v močnejši ali šibkejši obliki, kajti nizka politična participacija je neugodna že sama po sebi. V razpravi, osredotočeni na volilno udeležbo, Lutz (2006) izrazi dva pogoja, ki definirata, kdaj nizka volilna udeležba in slaba informiranost vplivata na demokratičnost volitev. Prvi je, da državljani oz. socialne skupine ne participirajo, vendar to ni njihova svobodna odločitev. Drugi pa, da bi bil politični izid v primeru, ko bi bilo vsem državljanom omogočeno, da se enako dobro informirajo ter se nato udeležijo volitev, drugačen kot sicer. Lutz se sicer osredotoči na volitve, toda predpostavke za razmislek so lahko tudi pri drugih oblikah participacije enake. Volitve naj bi bile le formalnost, ki zaključi cikel življenja v politični družbi, njihov rezultat pa posledica vse dotedanje participacije. Glede te Uletova pravi: »Socialni cinizem in socialna anomija študentov in študentk sta politična učinka. Po svojih negativnih posledicah sta nedvomno bolj nevarna kot povečana študentska političnost in uporništvo. Usmeritev k socialni anomiji je namreč idealna podlaga za vznik avtoritarnih populističnih gibanj v družbi (Ule, 1996).« Pojasnjuje, da dokler takšna gibanja ostajajo domena mlajših mladih, ni razloga za skrb, saj lahko pričakujemo, da bodo ti prerasli zmes pubertetniškega nastopaštva in agresivnosti. Povsem drugače je s študenti, saj po njenem pojav takih gibanj med študenti vodi v »resno družbeno krizo in globalno socialno regresijo (prav tam).« Te krize ne opiše kot množičnega udeleževanja rasističnih in homofobnih izgredov, pač pa meri na veliko »subtilnejše in artikulirane oblike netolerance, socialnega in nacionalnega izključevanja, religioznega fundamentalizma in avtoritarnega populizma«.

Podobno stanje se je pokazalo na predsedniških volitvah leta 2007, ko je Zmaga Jelinčiča, ki v svojih nastopih uporablja do različnih manjšin izključujočo govorico, podprlo 19,3 odstotka volivcev. Med temi je bilo po vzporednih volitvah Valicona največ prav mladih pod tridesetim letom. Predstavljali so 44,7 odstotka vseh njegovih volivcev.

Na drugi strani lahko od študentske aktivnosti pričakujemo inventivnost, prebijanje zavor. Pozitivni potencial argumentira zgodovina. Maj ’68, zasedba filozofske fakultete leta ’71, gibanja okrog Nove revije, Mladine in Tribune v osemdesetih – vse to je aktivizem, v senci katerega živi današnja generacija. Ravno zaradi teže teh primerov ni bistveno vprašanje, če potrebujemo družbenopolitično aktivne študente, pač pa kako, kakšne jih potrebujemo.

Kakšna je torej politična aktivnost, ki jo lahko študentje ponudijo? V politični teoriji je participacija opredeljena kot »vključenost posameznika v politični sistem na različnih ravneh dejavnosti, segajočih od popolnega nezanimanja, do zasedanja politične funkcije« (Rush v Dellaporta, 2004). Na katerih ravneh bo zaradi svoje specifične študentskosti torej sodeloval študent? Ule (1996) pravi, da ima študentska populacija tri osnovne socialno-psihološke značilnosti. Prva je podaljšana mladost, ki »jo zaznamuje čedalje daljši študij ter življenje v lastni režiji«. Druga je že omenjeni zgodovinski spomin na študente »kot nosilce/-ke radikalnih družbenih gibanj in družbene kritike«, tretja pa postindustrijskost družbe, v kateri imajo vodilno vlogo »izobraževanje, znanje, informacije in ideje«.

Glavna lastnost podaljšane mladosti je, da ima v nasprotju z adolescenco v tej fazi odraščanja »postadolescentje/-ke relativno urejeno samopodobo in zato razpoznavajo neskladje med svojo samopodobo in družbenim redom« (Ule v Keniston, 1996). Posledično je »postadolescenca obdobje, ko mladi samokritično opazujejo dosedanji potek socializacije in kulturacije in ga skušajo preseči (prav tam)«. Gre torej za poskus umeščanja v družbo ob zavedanju pomembnosti ohranitve samopodobe. Del postadolescentov zato zavrne družbeni red, del pa, izoblikovanosti navkljub, samopodobo. Ti konfliktni procesi, ki sicer le redko potekajo zavestno, posameznika vodijo v intenzivno aktivnost: »Postadolescenco označuje potreba po dinamiki, spremembah, gibanju, razvoju in zavračanju zastoja, statike« (Ule, 1996). Iz tega lahko sklepamo, da bo ravno oseba s takimi lastnosti sodelovala v najaktivnejših družbenopolitičnih procesih.

Tudi zgodovinski spomin potrjuje ta sklep. Tudi postindustrijska družba mu ustreza, kajti kot sistem, v katerem je vloga tradicionalnih avtoritet zmanjšana, od vladajočih zahteva, da ustvarjajo konsenz. Za to dejavnost pa so ključni informacije in znanje, katerega zbiralci in oblikovalci so po definiciji študentje. S tega vidika študentje niso nujno radikalni aktivisti, imajo pa brez dvoma dostop do znanja, potencial za kritičnost.

Posebna vrednost, ki jo študentje imajo, je potemtakem mešanica potrebe po aktivnosti, prevpraševanju sveta in sebe ter potencialne radikalnosti in znanja. Ravno ti pogoji so idealni za invencijo, kritiko, generiranje napredka. Teoretično imajo študentje vse možnosti, da so ena od najaktivnejših družbenih skupin – da delujejo v medijih, na ulicah, na voliščih, predvsem pa na univerzah, njihovemu avtonomnemu zatočišču. Aktivnost pomeni vpetost v družbenopolitične procese, ta pa vsaj motivira, če že ne ustvarja, dobre informiranosti in možnosti predvidevanja. Kljub temu je študentski aktivizem v zadnjih letih omejen na t. i. refleksne proteste. Črna sreda, shod, ki se ga je nekaj let nazaj udeležilo 10 000 študentov in dijakov, je bil eksistencialne narave. Počutili so se socialno ogrožene in so šli na ceste. Podobno je bilo 15. oktobra letos na fakulteti za socialno delo, ko je prišlo do protestov, ker naj bi država slabo skrbela za zaposlovanje diplomiranih socialnih delavcev.

Apatičnost do kritične točke, ki ji sledi radikalizem, ni odgovor na vprašanje, kakšno študentsko populacijo potrebujemo. Največ, kar se lahko zahteva od široko razgledanih ljudi, nosilcev socialnega kapitala, ne more biti boj zgolj za lastne pravice. Občasne glasne zahteve po »vsem« niso odgovorne do drugih socialnih skupin. Niso višek tega, kar premore mlada družba znanja, ki naj bi prevpraševala sebe in svet. Skupina s socialno-psihološkim izhodiščem, ki po naklonjenosti kritičnosti, invenciji in napredku presega vse ostale, nosi širšo odgovornost.

jurij.smrke@gmail.com

Ule, Mirjana. Idr. 1996. Predah za študentsko mladino. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo.

Lutz, Georg. 2006. Participation, Cognitive Involvement and Democracy:

When do low turnout and low cognitive involvement

make a difference, and why?

Hamburg: Lit Verlag.

Della Porta, Donatella. 2003. Temelji politične znanosti. Ljubljana: Sophia.