Študentskost za Novo mesto

Ko razmišljam o družbeni aktivnosti študentske populacije, se mi ta kaže na dveh medsebojno tesno povezanih ravneh. Prva je tista raven, na kateri bi lahko študentsko dejavnost lahko poimenovali participacija, tudi študentsko gibanje in ko hoče to gibanje spremeniti svet zunaj sebe, vplivati na procese na univerzi in širše v družbi, imeti vlogo v političnem in socialnem dogajanju. Ta vrsta dejavnosti se porodi iz dveh uvidov. Prvič, da so problemi študentske populacije del in odraz širših družbenih problemov in da je zgolj neposredna angažiranost v globalni družbeni problematiki tista, ki lahko ustvarja pogoje za učinkovito reševanje problemov ožje, študentske populacije, ter drugič, da je za družbo kot celoto vitalnega pomena, da študentska populacija prav zaradi svojega specifičnega statusa znotraj družbe in dejavnosti znotraj nje prispeva k družbi. Druga temeljna raven študentske dejavnosti je usmerjen v drugo smer, deluje tam, kjer se dejavnost utemeljuje (zavestno ali nezavestno) v sami sebi, kjer je sama sebi zadostna in sama sebi namen, to je raven medsebojnih človeških odnosov med študenti, zadovoljstva, ki ga aktivnost prinaša, kar je povezano z mešanjem znanja, informacij, izkušenj in umetnosti, ki izrazito vrejo prav med študentsko populacijo.

Spustimo se iz splošnega na bolj specifično raven in se osredotočimo na razmerje med Novim mestom in študentom Novomeščanom. Če imamo pred očmi obe ravni študentskega delovanja in s tem njihove tri osnovne smotre, ki jih lahko v njiju razpoznamo (reševanje lastnih težav, prispevek k širši družbi in samoizpolnjevanje), se nam postavijo vprašanja: kako lahko študentje Novomeščani v Novem mestu rešujejo težave, ki izhajajo iz njihovega statusa? Kako jim pri tem lahko pomaga mesto? Kako lahko študentje prispevajo k izboljšanju novomeške družbe? Ali aktivnost študentske populacije v Novem mestu njej sami odpira prostor za samoizpolnjevanje?

Vprašajmo se, kaj je tisto, kar dela študente Novomeščane drugačne od drugih socialnih skupin v Novem mestu in kaj lahko njihova študentskost v novomeškem kontekstu ponuja. Najočitnejše je verjetno dejstvo, da jih velika večina študira izven Novega mesta in da se jih največ vrača domov le za vikende. To sicer pomeni, da so fizično odmaknjeni od večine dnevnega dogajanja v mestu, ne pa tudi tega, da ne morejo v njem dejavno nastopati. Prav ta fizična odsotnost in pogled od zunaj omogoča objektivno kritiko, ki je ena od dragocenih stvari, ki jih imajo ponuditi. Ker preživijo večji del tedna v drugem mestu in se tako seznanijo s tamkajšnjimi problemi in njihovimi rešitvami, so neposreden vir informacij o razmerah drugje po državi. Posebno gre poudariti njihov potencial znanja, ki pri tej populaciji sega na vsa področja. Zaradi neposrednega stika z akademskimi in raziskovalnimi krogi iz najuglednejših slovenskih ustanov so vir najnovejših znanj in informacij. Ker v času študija bivajo s kolegi študenti iz vseh razredov in socialnih slojev ter z geografsko različnih območij, tudi tujine, so vešči kulturnega dialoga in so živa vez domačega mesta z bližnjo in daljno okolico. Ustvarjajo kanale, po katerih se v mesto stekajo ne le znanje in izkušnje, ampak tudi svežina, ideje in mladostna življenjska energija. Dejstvo je, da levji delež kulturnega živeža v Novem mestu proizvedejo ravno študenti. V zavodih, kot so DNŠ, LokalPatriot in Goga, študentska populacija predstavlja vsaj pomemben, če ne vitalen element. Da ne omenjam študentskega dela in vključevanja v razne prostovoljne organizacije. In še bi lahko našteval koristi, ki jih lahko od študentov ima kraj, kot je Novo mesto.

Iz vsega naštetega se zdi očitno, da bi bilo nerazumno, če Novo mesto ne bi izkoristilo potenciala, ki ga imajo študenti, in če ne bi negovalo študentskosti kot edinstvenega dejavnega elementa pri oblikovanju zdravega, raznolikega in kulturno bogatega družbenega prostora. Kakšna pa je realnost? Zdi se, da je kulturna in zabavna produkcija precej živa, če pogledamo zgoraj naštete zavode, vendar je žal tudi res, da je podpora, ki jo novomeška občina namenja tem zavodom, iz leta v leto manjša (ali je celo ni). V Novem mestu so trije višješolski programi, tri visoke šole in dve fakulteti. Navkljub temu bi težko govorili o kakšni avtonomni skupnosti znotraj študentov teh programov, vsaj ne v smislu aktivne študentskosti, o kateri sem govoril prej, torej v smislu aktivne participacije, doprinosa k skupnosti, velika večina študentov, ki delujejo v okviru omenjenih treh zavodov, namreč študira izven Novega mesta. Kaj je lahko razlog za to? Možen odgovor bi bil, da se ti študenti niti ne čutijo v svoji študentskosti, da zaradi pomanjkanja kolektivnega duha in avtonomnega prostora niti ne morejo dejavno reševati svojih problemov, s katerimi se lahko, kot sem dejal, učinkovito spopadejo le na širši družbeni ravni. Govorim o problemih, ki so bili večkrat v ospredju denimo v Ljubljani in Mariboru: kakovost predavanj, avtonomnost študentov in univerze, eksistenčna vprašanja ipd. Dejstvo, da pleča novomeške občine niso obremenjena s problemi tiste večine študentov, ki preživijo dobršen del tedna v drugih mestih, da ne čutijo posebnega pritiska domačih študentov, nas lahko pripravi do vprašanja, ali se naši funkcionarji študentske problematike sploh zavedajo, in kar je nemara še pomembneje, ali se zavedajo pomena študentskosti za mesto in njene nesamoumevnosti.

Naj predstavim zgovoren primer. Kot beremo v Novomeškem zborniku: Mesto, vloga, pomen in razvoj Novega mesta v prihodnjem tisočletju (1996), je eden izmed pomembnih izzivov Novega mesta prihodnosti univerza. Zdi se, da je ta pobuda pritrdilen odgovor na naše zgornje vprašanje, a si jo vseeno pobliže oglejmo. Očitno je, da se pobudniki zavedajo pomena znanja, informacij in večdisciplinarnosti za razvoj regije, in četudi pustimo vse očitke, ki bi lahko na to pobudo leteli v zvezi z nemožnostjo zagotovitve dovolj kakovostnega kadra, načelno nesmiselnostjo ustanovitve univerze v premajhni Sloveniji ipd., in se držimo našega osnovnega vprašanja, ali bi bil namen ustanovitve univerze med drugim tudi negovanje študentskosti, pridemo do zanimivih ugotovitev. V svojem prispevku za zbornik Janez Usenik na vprašanje, kakšen študijski program je »atraktiven, zanimiv in oblegan«, navede zgovoren odgovor: »Te lastnosti se, gledano skozi oči večine študentov, merijo v glavnem z naslednjimi merili: (relativno) široke možnosti zaposlitve po končanem študiju, elegantna in dovolj odprta možnost nadaljnjega specialističnega ali magistrskega študija, zanimive in perspektivne možnosti napredovanja ter zlasti soliden zaslužek.« Podobno zgovoren je tudi izbor posameznih študijskih programov, ki bi jih bilo po avtorjevem mnenju smiselno ustanoviti, saj kaže na izrazito neravnotežje med naravoslovnimi in tehničnimi programi ter humanistiko, seveda v škodo zadnje. Težko v pobudi najdemo kar koli, kar bi vsaj nakazovalo na zanimanje za oblikovanje nečesa podobnega avtonomnemu univerzitetnemu študentskemu prostoru, ki ne bi bil zaznamovan z izrazito usmerjenim izobraževanjem in s cilji, ki imajo za skupni imenovalec gospodarski interes. Poudaril sem, da v dotični viziji ni dosti prostora za humanistiko. Zakaj se mi zdi pomembna? Že z vidika pluralizma je koristno za neko skupnost, da je obzorje njene vednosti čim širše, s tem je povezana tudi večdisciplinarnost (nedoraslo je prezreti pomen povezovanja naravoslovnih in tehničnih znanosti tudi z družboslovjem!). Zakaj le je spomladi leta 1968 prav filozofska fakulteta v Ljubljani predstavljala zatočišče in avtonomni prostor ljubljanskim študentom v boju za njihove pravice? Upam si trditi, da novomeška univerza v podobi, v kakršni jo vidijo pobudniki v Novomeškem zborniku, ne more roditi študentskega duha, ki bi s svojo študentskostjo (!) kakor koli doprinesel temu prostoru. Morda pa ravno tega naši vrli vodje in tisti, ki se vidijo kot olje na ogenj razvoju Novega mesta v ‘naslednjem tisočletju’, nočejo in bi radi molčeče, pridno študirajoče študente, ki ne vidijo prek svoje stroke in ki se zlasti ne ukvarjajo z družbenimi in političnimi problemi? Potrebni so le molčeči kimavci in njihovi kolegi, ki iz Ljubljane in Maribora v nedeljo pridejo na govejo juho in samo govejo juho.

Dve stvari sta nujni, če hočemo, da so vzpostavljeni dobri pogoji za dejavno študentsko sodelovanje v Novem mestu. Najprej morajo študenti, tako tisti, ki študirajo v Novem mestu, kot tisti, ki so šli znanje iskat drugam, spoznati, da sta od njihovega aktivnega sodelovanja in vključevanja v politične in družbene procese odvisna njihova dobrobit in boljši jutri Novega mesta. Aktivnost, gibanje se bo izrazilo tudi na tisti drugi ravni, ravni razvijanja medsebojnih odnosov, samoizpolnitve, zanosa in moči, ki ga lahko prinese le skupinsko prizadevanje k skupnemu smotru.

Drug nujni korak je na Novem mestu, ki se bo s ključnimi funkcionarji in visokoletečimi vizionarji v prvi vrsti moralo začeti zavedati, da ne bodo niti mestu ne študentom boljšega jutri prinesle zgolj »široke možnosti zaposlitve po končanem študiju, elegantna in dovolj odprta možnost nadaljnjega specialističnega ali magistrskega študija, zanimive in perspektivne možnosti napredovanja ter zlasti soliden zaslužek«, ampak da je tudi doprinos študentov kot študentov ključen za resnično blaginjo mesta. To spoznanje je prvi (in verjetno najtežji) korak na poti iz nedoletnosti in zakrnelosti Novega mesta. Orehova lupina, ki hrani izsušeno, plesnivo jedro, ne le da v svoji trdnosti ni enaka zdravi lupini na sosednji veji, tudi precej manj užitnega ima ponuditi. Študentje in mladi so v Novem mestu nemalokrat pokazali, da lahko pomagajo vzgojiti sočno in zdravo orehovo sredico in ne bojim se, da se bodo slej ko prej naveličali tudi te plesni.

foto Boštjan Pucelj