Senzacionalna vest: Damijan Šinigoj, veliki pisatelj, je pristal v zaporih na Dobu

Pred kratkim sem nekajkrat obiskal največji slovenski zapor na Dobu, s skupino zapornikov sem imel literarno delavnico. Nisem pričakoval kaj posebnega, pravzaprav o tem kaj dosti sploh nisem razmišljal. Dokler že navsezgodaj zjutraj nisem parkiral na parkirišču za obiskovalce. Malo me je hecalo vse skupaj, ker je bilo eno parkirišče za obiskovalce ob sredah, drugo za ob četrtkih, takrat pa je bil petek, pa še kar pozen sem bil. A sem kar ruknil vozilo na četrtkovo parkirišče in odhitel v sprejemnico. Kjer sem dobil prepustnico in so me napotili v notranji kompleks. Tam pa človeka kar malo stisne. Odprejo se drsne rešetke kakor v filmih, greš čez detektor kovin, na drugi strani te še osebno preišče paznik (brez gumijastih rokavic, na srečo!), potem se vhodne drsne rešetke zaprejo in odprejo se rešetke v notranjost ustanove.

Saj strah me ni bilo, jasno, sem dedec in dejaven jamar, ampak tesnoba je pa bila, moram priznati. Dokler nisem prišel v neki prostor, kjer me je čakalo veliko najrazličnejših ljudi. Zapornikov. Ki so vsi prebrali moje knjige (jebiga, sem jim izrekel sožalje, da so jim že tako hudo kazen še poostrili!) in se izkazali za najbolj čudovito publiko ever. Res. Saj sem že sodeloval v kar nekaj debatah na temo »lik i djela Damijana Šinigoja«, ampak ta je bila pa v vseh pogledih najboljša. Saj ne vem, ali je v redu, da te toliko in toliko zapornikov cmari po mislih, a o tem čisto zares nisem kaj dosti razmišljal. Odgovarjal sem, se pogovarjal in užival. Tri ure (s čik pavzo vmes) so minile, kot bi mignil. In sem odšel domov. No, pravzaprav najprej ven. Iz zapora. In prisežem, da zrak na drugi strani drugače diši!

Drugi obisk je bil manj navdušujoče kot prvi, naredil sem namreč klasično napako in povprašal, zakaj ljudje, s katerimi se pogovarjam, sedijo. In nekaterih grehi so hudi, nič ne tajim, in jim je bilo kasneje težko pogledati v oči ali jim simpatetično kimati, ko ti razlagajo o svoji nedolžnosti. Kriv noter pa nobeden ni, in ko sem jim povedal za anekdoto o nekem ameriškem predsedniku, ki je izbiral kaznjenca za pomilostitev, in so mu vsi zatrjevali, da sedijo po krivici, le eden je prostodušno priznal, da je lopov, je predsednik pomilostil njega, da ne bi pokvaril ostalih nedolžnih, se niso najbolj iskreno smejali …

In med eno od voženj domov sem se spomnil svoje arestantske izkušnje. Sem bil na služenju vojaškega roka in ravno sem bil poslan na svojo prvo stražarsko dolžnost. Nameščen sem bil nekje na vrhu Zlatibora, v gozdovih bogu za hrbtom, in dasiravno je bil tedaj mir in nas nihče ni nameraval napasti (vsaj po moji vednosti ne!), me je bilo strah, da ni za opisati. Res! Stražarska dolžnost je bila videti približno takole: pokadil si čik, da je patrulja odšla, potem si si ga vrgel na roke, kar je trajalo relativno kratek čas, potem si enega ali dva prižgal in si ga spet vrgel na roke (je trajalo že dlje, jasno), potem si spet enega ali dva prižgal, in ko si začutil mraz, za ogrevanje spet eno samotelovadbo udaril, ki pa je že trajala toliko časa, da je že skoraj prišla izmena, preden si še zadnji postonanistični čik z guštom dokončal … OK, včasih se je komu v tajmingu tudi zalomilo in je vpil, naj še počakamo minuto ali dve, da dokonča (drkanje, ne čik, jasno), ampak generalno gledano je bilo stražarjenje v JLA videti približno, kot sem opisal. Seveda šele potem, ko si se na stražarjenje že navadil, jasno, prve dneve te je bilo strah za popizditi! Brez heca. Strelivo je bilo prepovedano vstaviti v avtomatsko puško, a se tega prve dneve ni nihče držal, vsi smo imeli naboj v cevi in oprezali, od kje nas bo sovrag naskočil, in stražarje novince se je menjalo še posebej skrbno, ker si drugače mimogrede dobil metek v glavo …

No, na moji prvi stražarski dolžnosti tam nekje okoli ene ure zjutraj sem opazil zvezdni utrinek. In si nemudoma zaželel, da bi se stražarske tlake rešil. Jasno, takrat in tedaj ni obstajala nobena druga želja. Kakšne bejbe, kakšen denar, kakšni avtomobili, svetovna slava …

Je prišlo jutro in obisk komandirja karavle z ukazom, da sem razrešen s stražarske dolžnosti in da odhajam v mesto. Zahvalil sem se zvezdi in skorajda vraževeren postal, zahvalil sem se tudi JLA, ker sem mislil, da so me v mesto spustili, ker se mi je bližal rojstni dan, a so me namesto tega enostavno vrgli v zapor. Zaradi političnih šal in zaradi nekakšne teroristične organizacije, ki naj bi jo ustanavljal za odcepitev Slovenije od Jugoslavije. Leta 1984!

Seveda sem najprej pomislil na pomoto in na vse pretege poskušal dokazati svojo nedolžnost, a se je izkazalo, da jaz nimam blage veze in da oni že vedo! Dva meseca se dogajanja ne spomnim prav najbolj v detajle, ker so na meni poskusili vse možne zasliševalske metode, ki jih v začetku še spregledaš in se sam v sebi še hihitaš, kao, sem vas spregledal in vas bom scat peljal, kasneje pa postaneš dezorientiran in zadeve ne spremljaš več najbolj zbrano. Veliko alkohola, odtegovanje spanja, nenehne grožnje s sedmimi leti zapora, prikrita namigovanja ipd. na mladega človeka seveda vplivajo, da je ves zmeden. In sem nekajkrat doživel živčni zlom in jih vse med jokom in kričanjem poslal v k***, da so dali pol dneva mir, potem pa »jovo na novo«!

Milijon zapisnikov sem napisal in podpisal, milijonkrat sem se zjokal in dokazoval, da nimajo prav, a ni pomagalo. Najbolj žalosten spomin je spomin na prijatelja, ki so mu obljubili svobodo, če ujame miš, ki se je na začudenje vseh sprehodila čez sobano in jo je ubožec lovil res zagreto, v veselje in gromki smeh vseh prisotnih. Le meni je šlo na bruhanje, in ko so isto ponudili meni, sem jim, ne vem, kam je izginil strah, enostavno rekel, da jim ga raje v rit zapičim, kakor miša lovim v njihovi gnili pisarni. In se je najvišji po činu, do obisti užaljen, zresnil in nič kaj zakrito povedal, da me lahko tudi v klet, v posebno sobo odpeljejo, kjer ne bodo tako prijazni! Do takrat se me niso niti dotaknili in ves čas sem čakal, kdaj se bo zgodilo tudi to. A ko je bila grožnja glasno izrečena, sem, ne vem, od kod, zbral ves pogum, ga pogledal v oči in mu povsem resno zagrozil, da bo to zadnje, kar bo naredil. Zasmejal se je in me vprašal, ali se bom tepel z njim ali kaj, a sem mu samo mirno (in verjetno sem to tedaj tudi zares mislil) odvrnil, da ko bom dobil prvi udarec in ostal sam v celici, si bom sam razbil glavo, priščipnil prste na vratih, pogrizel se bom in kar je še tega, potem pa vsem, ki me bodo hoteli poslušati, povedal, da mi je to naredil on. Človek se je zgrozil, res, pa tudi malce strahu se je pojavilo v njegovih očeh in v vseh šestih mesecih, kar je trajala moja kalvarija, se me niso dotaknili niti enkrat!

Potem sem pa itak pobegnil, in ko so me že kot civilista privlekli na vojaško sodišče v Sarajevu, se je končno našel sodnik, ki nas je vse poslal v k**** in me oprostil. Da sem domov odkorakal kot svoboden človek …

Torej, ja, obisk na Dobu je v meni vzbudil nekaj neprijetnih spominov, ki jih sicer ne bi opisal, a ker za tokratni ParkXtreme nisem imel nič pametnega (razen jam, ki mi jih je pa urednik prepovedal opisovati, ker že več nikogar ne zanimajo), sem jih vrgel na papir. Če jih ne bi, bi čez čas verjetno spet lahko šel na Dob, na obisk h glavnemu uredniku, ki bi mi zaradi zamude odtrgal tisto mehko stvar, ki mi visi med nogami, jaz bi ga potem tožil …