O medijski higieni

Nedavna medijska afera, v kateri je časopis Delo na prvi strani zelo neposredno obtožil stranko SDS, da je s pomočjo podkupnine v zvezi z nakupom zloglasnih oklepnikov Patria financirala brezplačnike za nedavno volilno kampanjo, vsekakor obeta zanimiv epilog. Ni dvoma, da gre z vidika časopisne hiše za katastrofalno profesionalno blamažo. Hudo obremenjujoče navedbe novinarja Dejana Karbe, ki naj bi temeljile na zapiskih off the record pogovora s finskim preiskovalcem Björkqvistom in so bile podane v trdilni obliki – kot da gre za v preiskavi že ugotovljena dejstva –, je ta preiskovalec telefonsko v celoti demantiral in zagretega novinarja kot kakšnega naivnega šolarčka postavil na hladno.

V spektakularnem soočenju na Odmevih nacionalne televizije se tisti večer nič bolje ni godilo odgovornemu uredniku časopisa Darijanu Koširju; ta je svojega novinarja sicer zagovarjal, toda pri mahanju z nekakšnim domnevno Björkqvistovo e-pošto, je bil tako medel in neprepričljiv, da bi bilo verjetno mnogo bolje, če se vabilu na soočenje sploh ne bi odzval. Na natančna in umestna vprašanja novinarke je komaj zmogel mencajoče odgovore ali pa je povsem umolknil in osti vprašanj apatično ignoriral. Predstavnik SDS Zvonko Černač, ki je seveda branil integriteto stranke, je imel lahko, skoraj prelahko delo – stranki v dvoboj sploh ne bi bilo treba poslati elokventnega Černača, saj bi s Koširjem v teh okoliščinah suvereno pometel že kak drugorazreden strankarski aktivist, tudi tak, ki bi se prvič srečal s kamero en face.

Brezplačniki, različni rumeni in polrumeni tedniki ali mesečniki, še posebej na regionalnih ravneh, so načelo netransparentnosti tako rekoč povzdignili v temeljno preživetveno načelo. Ideologija nepristranskega novinarstva, novinarska etika, visokoleteči slogani o »sedmi sili«, »četrti veji oblasti«, »čuvarjih demokracije«, vse to se ob poplavi takšnih medijev spreminja v obžalovanja vredno, smešno karikaturo. Foto Boštjan Pucelj

Toda ob incidentu, ki močno načenja kredibilnost doslej še vedno razmeroma ugledne slovenske časopisne hiše pa tudi slovenskega novinarstva nasploh, morda ni edina zanimiva stvar le presenetljivo deprimirajoč uvid v intelektualni format domnevne elite slovenskega novinarstva. Afera vsekakor odpira vprašanje splošne higiene v svetu medijev. Tu ne mislim na izsledke preiskave; jasno, če bi se slučajno izkazalo, da Karbova zgodba drži, bi bila to prava katastrofa za SDS in tudi za celoten slovenski politični prostor. Toda pustimo preiskavo v rokah kompetentnih ljudi in se spustimo v neko drugo zgodbo, ki jo zadnji incident osvetljuje z nove plati in ki pravzaprav doslej sploh še ni bila v zadostni meri razčiščena in ovrednotena. To je zgodba o predvolilnem brezplačniku Ekspres (oziroma njegovem fantomskem dvojčku Slovenski tednik). Ne glede na to, kako je bila ta zgodba financirana, gre pri tem za nečisto zgodbo, za zgodbo, ki je morda po zakonski plati povsem legalna, a je etično sporna in nelegitimna.

Osvežimo si spomin: tik pred državnozborskimi volitvami smo v nabiralnike po vsej deželi dobili časnik z naslovom Ekspres. Po branju časnika ni moglo biti nobenega dvoma: gre za tiskovino, ki je povsem odkrito piarovska, ki povsem jasno zagovarja politiko neke politične opcije; seveda je šlo za SDS oziroma za dotedanjo (Janševo) vladno koalicijo. Seveda ni nobenega problema v tem, da neka opcija/stranka ima svoj časopis, da objavi svoje poglede, da to financira in da to distribuira, kjer ji srce poželi. To je povsem običajna demokratična praksa. Težava Ekspresa je bila v tem, da politična povezava ni bila jasno nakazana nikjer, da sploh ni bilo jasno, za kakšno publikacijo gre. Nadaljnja usoda domnevnega tednika potrjuje domnevo, da je šlo za neko »slamnato« ekipo. (Umazane podrobnosti razkrivanja in dokazovanja narave povezav obeh brezplačnikov s SDS lahko mirne duše prepustimo na primer raziskovalnim novinarjem Mladine; a sprenevedanje stranke s tem v zvezi pač enostavno žali zdravo pamet.) Težko je torej ne sklepati, da je šlo za prikrito medijsko manipulacijo. Ker je bil časnik oblikovan kot novičarski medij, kot »neodvisni časnik«, ki želi s »svežim novinarskim pristopom neobremenjeno in nepristransko predstaviti ključne dogodke«, ne pa kot strankarska reklamna brošura, je mogoče sklepati, da je bil namen te manipulacije sledeč: skriti piarovsko naravnanost tekstov za domnevno objektivnost novinarskega diskurza. Koliko bralcev je nasedlo in »tednik« (ki je izšel le enkrat) bralo kot vsaj načeloma neodvisen informativni medij, je seveda težko reči. Pa vendar je šlo za jasen primer tega, kar lahko razumemo kot eno od rakastih obolenj slovenskih medijev: prikrivanja dejanske narave prispevkov.

Tako kot so utajevalci davkov običajno korak pred njihovimi izterjevalci, tako kot so hekerji običajno korak pred programerji protivirusne opreme, so tudi piarovci, spin doktorji in oglaševalci že dolgo tega ugotovili, da ima prikrivanje oglasov določene prednosti. S tem v zvezi se je oblikovala doktrina, da je večinoma bolje, če se namesto neposrednega, jasno označenega oglasa objavi prispevek, ki takšno identiteto prikriva. Ta doktrina se že dolgo skuša vsiliti medijem tudi v praksi. Na plodna tla je naletela predvsem pri medijih nižjega intelektualnega ranga; z roko v roki z njimi je razvila celo paleto različnih tehnik – od najmanj sporne, ki recimo preprosto preobleče oglas v tipografijo in dizajn ustreznega medija (in pri tem v drobnem tisku vendarle pove, da gre za oglas), do »objektivnega« predstavljanja lastnih proizvodov, storitev, zamisli, projektov itd. brez vsakršne opombe o notranji povezavi avtorja in teme članka, do bolj perfidnih tehnik, ki vključujejo »podkupljene« novinarje in urednike itd. Brezplačniki, različni rumeni in polrumeni tedniki ali mesečniki, še posebej na regionalnih ravneh, so načelo netransparentnosti tako rekoč povzdignili v temeljno preživetveno načelo. Ideologija nepristranskega novinarstva, novinarska etika, visokoleteči slogani o »sedmi sili«, »četrti veji oblasti«, »čuvarjih demokracije«, vse to se ob poplavi takšnih medijev spreminja v obžalovanja vredno, smešno karikaturo.

Zgodba Ekspresa – in sicer povsem neodvisno od tega, kako je bila financirana – s tega vidika signalizira kolaps politične in medijske etike. Korenine tega kolapsa so globoke in razprostranjene: za potrditev zadošča, da se s te plati ozremo na primer po lokalnem (medijskem) prostoru in razmislimo o njegovi higieni. Skušnjave manipuliranja so pogosto velike, meje pa zelo tanke. Toda vzdrževanje visokega standarda je danes edini možni položaj, ki lahko jamči za dolgoročno kredibilnost in integriteto medija. Tudi mesečnik, ki ga držite v rokah, gotovo ni povsem imun na trend netransparentnosti – toda njegova ambicija je, da vsaj v tem pogledu vzpostavi neko kakovostno razliko. V prostoru, kjer izhaja, to ni prav lahka naloga.