Novo mesto v primežu decentralizacijskih procesov

Predvsem bo pomembno to, kako bo Mestna občina Novo mesto z novim prostorskim dokumentom sposobna zagotoviti kakovost bivalnega in delovnega okolja, ali bo znala spodbujati ustvarjalnost in inovativnost, s katerima mesta kot prostori kulturne identitete privabljajo tako investitorje kot kapital ter ali bo s pametno in premišljeno prostorsko politiko, ki edina zagotavlja visoko kakovost življenja in okolja, v mestu znala zadržati in vanj tudi privabiti čim večji sloj prebivalstva. Foto Boštjan Pucelj

Novejše težnje po decentralizaciji Slovenije in ustanavljanju pokrajin kot avtonomnih administrativnih, v določenem pogledu pa tudi političnih oblik lokalne samouprave niso nekaj novega, ampak se napajajo iz zasnove policentričnega razvoja Slovenije, ki se je porodila leta 1964 ob pripravi prvega republiškega regionalnega načrta. Občine pa so večje pristojnosti dobile z novo ustavo SFRJ leta 1974, ko so postale ne le upravne, temveč tudi gospodarske enote, kar se je odražalo v pridobivanju večjega dela davkov in prispevkov krajanov in podjetij, s čimer se je ekonomski položaj občin občutno izboljšal. Občinska središča so se razvijala kot gospodarska središča, ker pa je bilo teh tedaj 64, je to pomenilo prvi večji odklon od prvotne zasnove, ki je predvidevala le 5 oziroma 13 regionalnih središč. Krajši premor v policentričnem razvoju Slovenije se je zgodil 1991 v času osamosvojitve. S spremembo gospodarskega in političnega sistema sta potekali tudi centralizacija državnih ustanov v novi prestolnici ter konsolidacija zaradi izgube jugoslovanskega tržišča prizadetega gospodarstva.

Policentrični koncept razvoja Slovenije pomeni izbor mest, ki bodo postala glavna mesta pokrajin in v katerih so se ali se še bodo skoncentrirale dejavnosti, pomembne za gospodarski in socialni razvoj tako mesta kot regije. V skladu s sodobnimi razvojnimi usmeritvami mest, ko ta niso več le proizvodna središča, temveč centri oskrbnih in storitvenih dejavnosti, morajo nova pokrajinska središča biti izredno dobro opremljena zlasti z dejavnostmi kvartarnega sektorja, v prvi vrsti uprave, pa zdravstvenimi, s šolskimi in kulturnimi ustanovami, kot so osrednja regijska bolnišnica, pokrajinski muzej, pokrajinska knjižnica, gledališče ter visoke ali višješolske ustanove.

Pokrajine naj same uravnavajo družbeni razvoj

Končni cilj decentralizacijskih procesov in posledično ustanavljanja pokrajin mora biti v tem, da te same uravnavajo družbeni razvoj, ki ga razvijajo v čim večji meri z lastnimi razvojnimi zmožnostmi. Pokrajine bodo s tem postale enakovredne državnim ustanovam, ki bodo tako zgubile določen nadzor nad izvajanjem regionalne politike. Pri tem pa je treba opozoriti na veliko nevarnost, ki se je ob zadnjih neuspešnih poskusih ustanavljanja pokrajin v določeni meri že nakazovala v pretiranem politično administrativnem pristopu oblikovanja pokrajin, ki kot take ne bi ustrezale osnovnim parametrom za oblike pokrajin, s tem pa tudi ne bi imele ustreznih inštitucij na regionalni ravni. Kot osnovni kriteriji za oblikovanje pokrajin morajo biti predvsem zgodovinsko kulturne posebnosti, gospodarske razmere ter prometno-geografski, družbeni in politični pogoji.

Sočasno s spremembami na področju regionalizma pa se Slovenija sooča tudi z vse bolj prisotnimi procesi postindustrijske dobe. Ti temeljijo na globalni konkurenčnosti zlasti velikih urbanih središč, v katerih se povečuje vloga storitvenega sektorja v povezavi z razvojem modernih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter dobro transportno infrastrukturo.

Slovenija seveda takšnih močnih, evropsko primerljivih mestnih središč ne premore, je enostavno premajhna, zaradi neskladnega regionalnega razvoja pa večkrat težko tudi konkurira močnim urbanim središčem v neposredni soseščini, kot so Trst, Gorica, italijanski Videm, Celovec in Zagreb.

Pota in stranpota reforme lokalne samouprave

Mestna občina Novo mesto je v pred kratkim sprejetem občinskem prostorskem načrtu (OPN) zapisala izhodišča prostorskega razvoja občine in se pri tem naslonila tudi na usmeritve iz državnih prostorskih aktov, ki določajo, da se Novo mesto razvija kot središče nacionalnega pomena in kot pomembno regionalno prometno vozlišče in središče, ki bo širilo svoj vpliv na čezmejna območja na Hrvaškem. Novo mesto je kot središče funkcijske regije primerna lokacija za terciarno in sekundarno raven zdravstvene oskrbe, univerzitetno, fakultetno (visokošolsko) in višje izobraževanje ter za visoke sodne in upravne ustanove, specializirano socialno varstvo ter javne raziskovalne organizacije. Kot središče nacionalnega pomena je najpomembnejše središče dejavnosti družbene infrastrukture, oskrbnih, storitvenih, upravnih in drugih dejavnosti ter najpomembnejše gospodarsko območje in prometno vozlišče ter s tem najpomembnejše mestno središče med Ljubljano in Zagrebom oziroma Celjem in Karlovcem.

Verjamemo, da bomo v Novem mestu nekoč uspeli doseči vse to, kar je zapisano v prostorskem dokumentu, danes pa je naše mesto v razvojnem pogledu svojevrsten ujetnik nedorečenih decentralizacijskih procesov v Sloveniji. V čem je težava? Najprej v procesu reforme lokalne samouprave, ki se je v letih od njenega začetka do danes precej spremenila. V letu 1990 je bilo 60 občin, ob reformi leta 1995 147, leta 2002 193, sedaj pa jih je kar 212. Dejstvo je, da se pri ustanavljanju vedno novih občin ne upošteva Zakona o lokalni samoupravi, ki določa pogoje za ustanovitev občine. Znano je, da več kot polovica občin ne izpolnjuje temeljnega pogoja 5000 prebivalcev, poleg tega pa med posameznimi občinami prihaja tudi do nepremostljivih kvalitativnih razlik, kar je svojevrsten posmeh težnjam po uravnoteženem policentričnem razvoju Slovenije. Zlasti v letošnjem letu pa dodatno zadevo otežuje še problem financiranja občin. Če so njihovi prihodki vsa leta naraščali, se je letos to gibanje obrnilo v nasprotno smer. Po drugi strani pa se večajo izdatki na socialni strani, na kateri so tudi občine dolžne zagotavljati sredstva za svoje občane. Ker je treba zagotoviti sredstva za uresničevanje z zakonom določenih nalog občin, je vedno manj sredstev za razvojne naloge in investicije, zlasti investicijskega vzdrževanja vrtcev, šol, športne infrastrukture itd. Zato so razumljivi vse glasnejši pozivi, da se pristopi k potrebnim spremembam zakonodaje na področju lokalne samouprave in na novo definira posamezne pristojnosti, naloge in pogoje za ustanavljanje občin, upoštevajoč pri tem sistemsko zasnovo druge ravni lokalne samouprave oziroma vlogo, pristojnosti in naloge, ki naj bi jih opravljale nove pokrajine. Ker pa se okoli ustanavljanje teh stroka in politika nikakor ne moreta poenotiti, država prenaša vedno več pristojnosti na lokalne skupnosti, za katere jih niti ne povprašajo niti ne zagotovijo potrebnih sredstev za njihovo izvajanje. Občine tako že sedaj dobivajo premalo sredstev za izvajanje vseh zakonsko določenih nalog.

Če se je število majhnih občin v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih nerazumno povečalo, pa v času od ustanovitve mestnih občin ni nastala nobena nova. Še več, veliko občin ob reformi lokalne samouprave leta 1994 ni bilo upravičenih do pridobitve statusa mestne občine, in to ne glede na dejstvo, da že ves čas delujejo kot regionalna oziroma subregionalna središča in premorejo regijsko bolnišnico, visoke šole, srednje šole, regijske deponije itd. Eden od kriterijev za pridobitev statusa mestne občine je tudi število delovnih mest, ki jih ta mora zagotoviti, kar pa bo vedno teže ob vse bolj prisotnem trendu selitve dejavnosti podjetij v okolja s cenejšo delovno silo. Dejstvo je, da status mestne občine v tem trenutku prinaša celo večje obveznosti kot pa koristi, zlasti na področju opravljanja skupnih nalog, kot na primer delovanja muzejev, galerij, gledališč, območnih knjižnic, visokošolskih centrov, športne infrastrukture ipd., iz česar izhaja tudi več obremenitev, kot pa jih imajo ostale občine. Zato seveda ne preseneča dejstvo, da si župani mestnih občin skupaj prizadevajo za zakonske spremembe financiranja mestnih občin, in prav tako ne preseneča namera mnogih županov mestnih občin, da poleg Združenja občin Slovenije in Skupnosti občin Slovenije ustanovijo tudi Združenje mestnih občin Slovenije z utemeljitvijo, da je problematika mestnih občin neprimerljiva z ostalimi občinami.

Novo mesto kot regijsko središče

Končni cilj decentralizacijskih procesov in posledično ustanavljanja pokrajin mora biti v tem, da te same uravnavajo družbeni razvoj, ki ga razvijajo v čim večji meri z lastnimi razvojnimi zmožnostmi. Pokrajine bodo s tem postale enakovredne državnim ustanovam, ki bodo tako zgubile določen nadzor nad izvajanjem regionalne politike. Foto Boštjan Pucelj

Ker je mreža mestnih občin porazdeljena enakomerno po celotnem slovenskem prostoru, je vse bolj živa ideja, da bi v pripravah na regionalizacijo, ki se v zadnjem obdobju vse bolj odmika, dali mestnim občinam nove oziroma dodatne pristojnosti, tako da bi lahko postopoma prevzele funkcijo regijskih središč. To bi bilo tudi v skladu z navodili Odbora za lokalno samoupravo v Evropskem parlamentu, ki poudarja, da razvoj Evrope temelji na razvoju tako imenovanih »malih mest« (small cities).

Novo mesto, ki ga vsekakor prištevamo med manjša evropska mesta, se je v minulih desetletjih razvilo v središče specializirane proizvodnje, od katerih sta močni zlasti avtomobilska in farmacevtska industrija. Ekspertno znanje, ki ga zahtevajo tovrstne specifične dejavnosti, pa se lahko razvija le v kakovostnem univerzitetnem okolju. Dolgoročni cilj mora biti, da se v mestu in njegovih obmestjih razvijajo dejavnosti, ki bodo zahtevale izobraženo delovno silo in ne nizko plačanih delavcev, ki jih lahko najdemo skoraj povsod. Verjetno si ne moremo zamisliti vseh posledic za mesto in regijo, če bi se npr. francoski Renault iz tega ali onega ekonomskega razloga odločil za ukinitev avtomobilske proizvodnje v Novem mestu. Spomin na posledice zaprtja Renaultove tovarne v belgijskem Volvoordeju je namreč še vedno zelo živ. Zato je toliko bolj pomembno, da se v okolju spodbujata znanje in izobraženost, s tem pa tudi dodano vrednost, s katero se ustvari dodatne možnosti za prestrukturiranje podjetij ob finančnih in gospodarskih stresih, ki smo jim konec koncev priča ravno v sedanjem času. Toda kaj pomagajo vse fakultete, pa če so še tako dostopne in celo delujejo v samem kraju, če ne zagotavljajo kakovosti in s tem zaposlitvenih možnosti svojim diplomantom. Pa tudi kaj pomagajo načrti in jasno izražene potrebe mesta in regije ter zagnanost posameznikov za ustanovitev novega univerzitetnega centra v Novem mestu, če država tovrstnih razvojnih potreb mesta in regije ne uvidi oziroma ima do njih celo negativno stališče. Je pa res, da se morajo univerze zavzemati za odličnost, to je za kakovost tako raziskovalnega kot pedagoškega dela, in vsekakor ne smejo, kot se je slikovito izrazil minister Gregor Golobič v slavnostnem govoru na slavnostni seji senata ob devetdesetletnici ljubljanske univerze (vir: Delo, 1. december 2009, str. 2), »delovati po logiki hitre hrane«. Zato vsi skupaj iskreno upamo, da bo Univerzitetno in raziskovalno središče Novo mesto uspešno v svojih prizadevanjih za ustanovitev univerze v Novem mestu, da bo pri svojem delovanju sledilo zgolj znanstvenim in pedagoškim kriterijem in da se bo posledično kaj premaknilo tudi v Drgančevju z izgradnjo že dolgo načrtovanega univerzitetnega kampusa.

In na koncu še nekaj sklepnih misli kot popotnica novemu občinskemu prostorskemu načrtu. Župan Alojzij Muhič je v izjavi za časnik Delo (1. december 2009, str. 12) izjavil, da so s sprejetjem ključnega prostorskega načrta »odprte nove možnosti za razvoj gospodarstva in stanovanjsko zidavo, saj bomo investitorjem zdaj lahko kaj ponudili. Po novem odloku je mogoča tudi legalizacija zidanic na vinogradniških območjih«. To za našo občino prav gotovo ni nepomembno, kot tudi ni nepomembno, da bo za razvoj Novega mesta veliko pomenilo tudi novih 600 hektarjev zazidljivih površin. Jaz pa bi dodal, da bo predvsem pomembno to, kako bo Mestna občina Novo mesto z novim prostorskim dokumentom sposobna zagotoviti kakovost bivalnega in delovnega okolja, ali bo znala spodbujati ustvarjalnost in inovativnost, s katerima mesta kot prostori kulturne identitete privabljajo tako investitorje kot kapital ter ali bo s pametno in premišljeno prostorsko politiko, ki edina zagotavlja visoko kakovost življenja in okolja, v mestu znala zadržati in vanj tudi privabiti čim širši sloj prebivalstva. Ne smemo pozabiti, da so občine z obstoječim zakonom o financiranju občin zgubile večji del dohodnine kot glavni vir prihodka, s tem zgubile določeno finančno neodvisnost, saj so odvisne od t. i. glavarine kot svojevrstne oblike dotacije iz državnega proračuna. Ob današnji veliki mobilnosti ljudi, ki se izkazuje tudi v dnevnih migracijah zaposlenih iz sosednjih občin v Novo mesto, je to dejansko postal velik problem, saj glavarino dobijo občine, v katerih ti bivajo, ne pa Mestna občina Novo mesto, na območju katere so zaposleni.

Literatura:

Predlog občinskega prostorskega načrta Mestne občine Novo mesto, sprejet na 4. izredni seji Občinskega sveta Mestne občine Novo mesto dne 24. 11. 2009, je objavljen na spletni strani Mestne občine Novo mesto: www.novomesto.si.

Dr. Marjan Ravbar, Regionalizacija Slovenije, Dela 18, 2002, str. 317–331.

Metka Sitar, Strategija razvoja mest med evropeizacijo, državo in regijo, Urbani izziv, 16, št. 1/05, str. 5–11.

Poročilo Odbora za lokalno samoupravo in regionalni razvoj k predlogom za ustanovitev občin oziroma za spremembo njihovih območij z dne 11.09.2009, dokumentacija Državnega zbora RS.