»Kaj mi je bilo tega treba?« je prva misel, ki me obide, ko stopim skozi vrata lepo prenovljenega Rotovža. Že pametnejši od mene so nad tem mestom obupali, jaz pa … Svojo svetniško pot sem začel na letošnji marčevski seji skupaj s predstavnikom romske skupnosti Dankom Brajdičem, ki ga je že pobralo …
V sejni dvorani župan otožno-prijaznega obraza že sedi na svojem mestu. Novinarji obletujejo Francija Keka in druge zvezdnike, tako da se s težavo prebijem do svojega mesta, ki so mi ga optimistično dodelili na desni strani – torej na stani pozicije, med člani županove stranke in SDS. Vendar pa po letošnjem odhodu treh vplivnih dam iz županove stranke nisem več edino gnilo jajce na tej strani.
Oktobrska seja občinskega sveta je ena manj obsežnih, saj je na predlaganem dnevnem redu le 16 točk. (Pogosto se zgodi, da jih je čez 20). Gradivo obsega »le« okoli 300 listov in se ga celo da stlačiti v za to namenjeno papirno mapo z grbom mestne občine. Vendar pa je to ena izmed sej, na kateri je govora o proračunu (takšna je zaradi številnih rebalansov skoraj vsaka), kar zagotavlja posebno duhamornost. Šele pol leta sem v občinskem svetu, pa se mi že zdi, da poslušam vedno isto »štorijo«. Kljub temu da se pri kulturi, mestnem jedru, zelenih površinah in sprehajalnih poteh (torej zadevah, ki me najbolj zanimajo) vneto varčuje skoraj do absolutne ničle, imamo v letošnjem letu spet izgubo, za drugo leto pa načrtujemo drastičen porast višine proračuna kar za 50 %. Pa naj še kdo reče, da naš župan ni pogumen!
Še pred uradnim začetkom z »leve strani« prileti predlog za razširitev dnevnega reda seje z obetavnim naslovom Odgovornost za povrnitev škode MO zaradi neplačevanja obveznosti. Ker je načeloma prav, da za povzročeno škodo nekdo odgovarja, zadevo podpišem skupaj s še 14 svetniki. Zaradi okvare elektronskega sistema glasovanja nam razdelijo zelene in rdeče glasovalne kartone, ker naredi sejo bolj »domačo«.
Pri točki sprejemanja dnevnega rada župan prvo obravnavo proračuna za leto 2010 zvito spremeni v »seznanitev« sveta o proračunu, tako da odpade glasovanje o njem.
Na začetku seje pa dobimo tudi novo predstavnico romske skupnosti v občinskem svetu Dušico Balažek. Sprejeta je bila seveda soglasno, saj bi bila njena morebitna zavrnitev protiustavna (to vajo je mestna občina v primeru Danka Brajdiča že enkrat že izvedla).
Poročilo nadzornega odbora in poročilo o proračunu za leto 2009 ter seznanitev s predlogom proračuna za 2010 pričakovano sprožijo veliko govora. Upravičeno. Razpravlja se krepko preko ene ure – predvsem so marljivi na levi strani dvorane –, sprejme se pa nič, saj gre le za »seznanitev«.
Potem presenetljivo tiho in spokojno sprejmemo Strategijo kulture v Novem mestu za obdobje 2009 – 2013. Ni jasno, ali je to zato, ker je dokument tako dober, ali zato, ker je v času recesije to tako obrobna tema. Kakršna koli že ta strategija je, je boljša kot nobena.
Največ zanimanja novinarjev sproži točka dnevnega reda o prodaji in obročnem odplačevanju stavnih zemljišč v romskih naseljih Šmihel in Ruperč Vrh. Novinarji kar tekmujejo, kako bi v objektiv lepše ujeli običajno bolj tihega svetnika Bojana Tudijo (Roma, sicer pa predstavnika Liste za razvoj gospodarstva), ki prebere obsežen, poetično navdahnjen uvodni tekst v podporo nameravani odprodaji. Kljub temu da bodo Romi zemljo kupovali precej ceneje in pod ugodnejšimi pogoji obročnega odplačevanja kot »civili« in da gre v bistvu za neke vrste diskriminacijo »civilov«, je predlog z veliko večino sprejet kot začetek novega poglavja v reševanju te pereče problematike. Upajmo, da bo to poglavje res uspešnejše od predhodnih.
Kot po navadi spet ne uspem s svojimi predlogi za oživljanje mestnega jedra, tako da se počutim že prav butastega. To pot poskusim s predlogom stimulativne odmere nadomestila za stavno zemljišče glede na to, ali gre za dejavnost, ki je mestnemu jedru v prid ali v breme. Ne gre.
Ko končno pridemo do dodatne točke dnevnega reda Odgovornost za povrnitev škode MO zaradi neplačevanja obveznosti, ugotovimo, da zadeva ni tako enostavna. Prav lahko se namreč tolmači, da s tem pozivom svetniki obtožujemo sami sebe (proračun namreč potrjuje občinski svet) in da bi nastalo škodo morali v bistvu poravnati kar mi (!?!).
Preostali del seje mine razmeroma mirno in brez očitne škode za občino in občane. Po štirih urah se že rahlo naveličani razidemo. Do prihodnjič.
***
Novembrska seja občinskega sveta je izredna. Takšne seje imam najrajši, saj so praviloma namenjene predvsem eni tematiki, tako da se človek lahko bolje pripravi in osredotoči. Ta seja je namenjena drugi obravnavi in sprejetju Občinskega prostorskega načrta (OPN) – nekakšni občinski prostorski bibliji za prihodnja leta. Zaradi ene same točke dnevnega reda in njene vsebine je vzdušje v dvorani dobro, skorajda svečano.
Glasovalne naprave delujejo in seja se začne. Na seji je edini točki dnevnega reda dodana še točka o potrditvi imenovanja ravnateljice osnovne šole Otočec, kar mine hitro in brez najmanjših zapletov.
Glavna točka dnevnega reda se začne z dobro pripravljenim nastopom odgovornih za pripravo OPN iz občinskega oddelka za prostor, ki predstavijo dokument, ki je nastajal kar nekaj let. In Novo mesto je prva med mestnimi občinami v Sloveniji, ki sprejema takšen prostorsko-razvojni dokument, kar v teh rahlo depresivnih časih deluje kar nekako osvežujoče. Sledi razprava, ki se kar vleče, vendar ni pretirano polemična. Pravo doživetje pa je začetek razprave sicer vedno kritičnega in pronicljivega samostojnega svetnika Tomaža Levičarja, ki začne z besedami: »Najprej bi rad čestital županu …« Levičar hvali župana – že samo zaradi tega se je splačalo priti na sejo …
Dva amandmaja, ki bistveno ne vplivata na vsebino celotnega dokumenta (enega sem celo zagrešil jaz), sta sprejeta brez pripomb. Dokument je sprejet soglasno. Kakšna sloga! Svetniki se razidemo kot velika srečna družina – do prihodnjič.
Pripis uredništva
Mitja Simič je član občinskega sveta Mestne občine Novo mesto, izvoljen na nestrankarski listi Društva Novo mesto. Fotografija Boštjan Pucelj.