Tina Cigler: “Sredi Evrope živi skupina ljudi, ki ne more udejanjiti skoraj polovice členov deklaracije o človekovih pravicah!”

Če bi v Novem mestu iskali človeka, ki je pri svojem delu močno povezan z romsko skupnostjo, bi se visoko na seznamu znašla tudi 33-letna Tina Cigler, ki je že več let zaposlena pri Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto. Omenjeno društvo je za svoje delo na področju prostovoljstva prejelo mnoga priznanja. Peti Mednarodni mladinski tabor v Šmarjeti je bil kot eden od treh najboljših projektov v Evropi nagrajen z Golden Star Award na podelitvi v finskem Oulu. Na razpisu za mednarodno nagrado Erste Fundacije za inovativne projekte na področju socialne integracije se je Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto s svojim projektom Živeti skupaj med 400 prijavitelji uvrstilo med dvajset finalistov.

Na področju graditve mostov med romsko in neromsko skupnostjo se po mnenju Ciglerjeve ne da delati velikih in osupljivih korakov. Njen prispevek je zagotovo ta, da je nekaj ljudi, ki so imeli o Romih zacementirano slabo mnenje, danes pripravljeno sprejeti tudi drugačno argumentacijo in o tem ne razmišlja več tako črno belo. “Ko so moji prijatelji pred leti izvedeli, da na plesne vaje hodim z romskim fantom, se sicer niso upali odkrito zgražati, dalo pa jim je misliti, da očitno ne more držati, da so vsi najmanj kriminalci. Premik v glavah večinskega prebivalstva je največ, kar lahko dosežemo,” je povedala naša sogovornica.

Kdaj ste se prvič srečali z Romi?

Če odmislim dejstvo, da od svojega 13. leta živim v Stranski vasi, le slaba dva kilometra od romskega naselja Ruperč Vrh, in Rome videvam vsak dan, potem se je prvo resno srečanje zgodilo leta 1998. Kot prostovoljka sem se pridružila Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, ki je v poletnem času izvajalo program za otroke v romskih naseljih. Takrat sem prvič stopila v eno izmed njih, v Žabjak Brezje, in navezala stike z njegovimi prebivalci. Od tedaj v naselja hodim kot v katero koli drugo ulico v Novem mestu. Resneje sem se s tem začela ukvarjati štiri leta kasneje, ko sem se na društvu zaposlila. Spomnim se, kako me je nadrejena poskušala navdušiti za to področje. Predme je postavila zajeten kliping o »reševanju romske problematike« od leta 1970 dalje, da bi si laže ustvarila celostno sliko; seznanila me je z večino ključnih ljudi, ki so se v Novem mestu ukvarjali s tem. Pa me ni prepričalo. Potem pa sem se istega leta udeležila dveh odličnih treningov na temo človekovih pravic in rasizma. To je bil prelomni trenutek, ugotovila sem, da sredi demokratične Evrope živi skupina ljudi, ki ne more udejanjati pravic iz skorajda polovice členov Splošne deklaracije o človekovih pravicah! To je tudi odgovor na pogosta čudenja okolice, kaj vidim na Romih, da jim namenjam toliko pozornosti. Ne gre za to, da so Romi. Zanimala bi me katera koli skupina v takšnem položaju.

Kaj pa s Cigani? Kaj ste kot otrok vedeli o njih? Kakšne so bile predstave?

Na Kapitlju, kjer sem odraščala, je občasno pri nas pozvonila starejša ženska v pisanem krilu. Da je to Ciganka, sem izvedela od sosede, ki mi je tudi povedala, naj pazim, ker pri njih nikoli ne veš, kdaj bodo kaj ukradli. To je rada podkrepila z zgodbo, kako je nekega dne prišla domov in zagledala neko Ciganko sredi dnevne sobe! Opazila sem, da to žensko – čeprav je bila starejša – vztrajno tika in da se z njo precej strogo pogovarja. Ampak hkrati sem vsakič tudi videla, kako ji kljub temu daje zavojček kave, krompir, obleko … Ker si bolj zapomnimo to, kar vidimo, kot tisto, kar nam dopovedujejo, kot otrok torej nisem imela občutka, da moram biti pri »teh ljudeh« kaj bolj previdna kot pri ostalih. S tem me je okolica okužila šele kasneje.

Po poklicu ste novinarka, zanimivo, našli ste se na področju prostovoljstva. Že več let ste zaposleni na Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto. Kako to?

Novinarstvo sem študirala, ker nisem imela druge ideje, zgolj solidne predispozicije. A že med študijem, ki mi je bil sicer zelo všeč, sem ugotovila, da ta poklic dolgoročno ni zame. Da sem se zaposlila na društvu, je bila logična posledica tega, da sem svoja novinarska znanja sprva tam nudila kot prostovoljka. Tudi to je bilo logično – prostovoljstvo temelji na medsebojnem spoštovanju in solidarnosti, na dveh vrednotah, v kateri zelo verjamem. Predvsem pa ti omogoči, da začneš spreminjati stvari, ki te motijo. Nevladni sektor je idealen za ljudi z idejami in energijo – tu ni treba čakati na odobritev desetih šefov in direktorja, da se lotiš ideje, ki se ti je utrnila danes zjutraj. Že popoldne lahko začneš.

V Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto še posebej veliko delate z Romi. Za romske otroke izvajate popoldanske delavnice. V kakšnem obsegu, koliko časa in kaj je njihov namen?

Skozi vse šolsko leto (in tudi v prvi polovici poletnih počitnic) v treh romskih naseljih dvakrat tedensko po dve uri pripravljamo program, ki obsega ustvarjalne delavnice, športne in plesne dejavnosti, družabne igre, izjemno pomembna pa sta učenje slovenskega jezika in učna pomoč. Vanj je vključenih 80 otrok. Medtem ko smo na Jedinščici zaradi odsotnosti pokritega prostora vezani izključno na ugodno vreme, imamo v Šmihelu na voljo kontejner brez elektrike, ogrevanja in vode, v Brezju pa igralnico tamkajšnjega vrtca. Zato je bilo edino tu možno vzpostaviti Dnevni center za otroke, ki poteka vsak dan po tri ure in pol in omogoča intenzivno kontinuirano delo, kar je ne le nujno, pač pa z njihove strani tudi zelo zaželeno. Delavnice so del širšega integracijskega programa, s katerim Rome na več ravneh spodbujamo, jih opremljamo z veščinami in znanji in tako poskušamo kompenzirati učinke prikrajšanosti, ki jih prinaša socialna izključenost.

V Brezju je nov vrtec Pikapolonica. Imate dovolj prostora za vse vaše želje in potrebe?

Ne, prostora ni dovolj za potrebe otrok! V uporabi imamo eno igralnico, ki prenese delo z največ 12 otroki, v program pa je vključenih čez 40 otrok zelo različnih starosti in predznanj. Petletnika motivirajo druge stvari kot dvanajstletnika. Ker ni prostora, da bi lahko program v dveh skupinah potekal sočasno, si pač sledita druga za drugo, in medtem ko je prva v teku, se druga zunaj nestrpno in hrupno prestopa. Kljub temu smo zelo veseli, da smo po dolgotrajnih naporih uspeli pridobiti vsaj ta prostor. Kazalo je že, da bomo tudi tu zgolj na prostem, birokracija in prelaganje odgovornosti sta res čudo. Tukaj je nekdo, ki je v reševanje neke težave pripravljen investirati čas, znanje, strokovno silo, prostovoljce in sredstva, potem pa ga skoraj pokopljejo birokratski nesmisli. Ampak sedaj stvari zgledno tečejo.

Kaj nam lahko poveste o zaupanju romskih staršev v vaše delo? So vam naklonjeni ali vas zavračajo?

V naseljih smo različno intenzivno prisotni že trinajst let, kar pomeni, da smo očitno uspeli vzpostaviti polje zaupanja. Večina naših dejavnosti je zelo dobro sprejetih. Naše sodelavke imajo s starši otrok, ki obiskujejo program, reden stik, preverjajo zadovoljstvo, jih obveščajo o morebitnih disciplinskih težavah itd. Starši so se o vsem pripravljeni pogovoriti. Bolj nezaupljivi in manj pripravljeni pa so, ko v program poskušamo vključiti tudi njih. Ponujamo jim razna predavanja in delavnice na teme, za katere menimo, da bi jim prišle prav. Odziv sicer je, a je pogosto precej mlačen. Zavedati se je treba, da je to naša, večinska percepcija, kaj je zanje dobro. Oni lahko menijo drugače.

Kako poteka učna pomoč vaših prostovoljcev?

Učni pomoči je namenjenega skoraj polovica časa celotnega programa in otroci ga zelo dobro izkoristijo. Vsak dan jih prihaja okoli 15, pod vodstvom strokovnih delavcev in prostovoljcev naredijo domačo nalogo, delajo dodatne vaje iz priročnika avtorice Ane Marije Kozlevčar, ki smo ga izdali pred kratkim, poskrbljeno pa je tudi za otroke s posebnimi potrebami – posebej zanje vaje pripravljamo v sodelovanju z OŠ Dragotin Kette. Veliko je dodatnega učenja slovenščine, zelo radi tudi računajo.

Kaj pravite, naj se od romskih otrok v šoli zahteva enako kot od drugih ali nekoliko manj? Kakšna naj bodo merila?

Merila bi seveda morala biti enaka, a to je v danih razmerah nemogoče. Ali lahko od invalida na vozičku pri telovadbi zahtevate enako kot od drugih? Seveda ne, ker nima enakih izhodišč. Romski otroci niti približno niso opremljeni z enakimi znanji in izkušnjami kot njihovi večinski vrstniki. Odraščajo v izoliranih naseljih, na dvoriščih in ulicah, ob povečini neizobraženih starših, s katerimi govorijo romsko. Ne poznajo pravljic, ustvarjanja iz različnih materialov, ne učijo se pesmic, ne igrajo računalniških igric. Njihova fina motorika je izjemno slaba – tik pred vstopom v šolo ne znajo držati škarjic, svinčnika … A za to niso krivi oni! Njihova vzgoja poteka brez stvari, ki so za večinske otroke povsem samoumevne. V stik z večinsko kulturo in tudi s slovenščino prvič pridejo šele ob vstopu v šolo. Zdaj pa si predstavljajte, da vas po šestih letih odraščanja v slovenski kulturi vpišejo v šolo na Kitajskem in od vas zahtevajo enako kot od njihovih otrok. Ne le, da ne znate niti besede kitajsko, in je zato pretok informacij v obe smeri praktično ničen, pač pa ne poznate ritma in pravil kitajske kulture, nimate vrojenega nabora kolektivnih kitajskih védenj, tehnologija vam je tuja … V prav takem položaju so romski otroci, ko pridejo v šolo. Nimajo enakih izhodišč. In če vzpostavite enaka merila, si polomite zobe, če hkrati močno ne prilagodite načina dela. To lahko potrdi vsak učitelj, ki ima v razredu romske otroke. Vendar pa jim na drugi strani ne delamo nobene usluge, če znižamo kriterij, da napredujejo v višje razrede. Končana osnovna šola pomeni posedovanje nekega obsega znanj – ti otroci pa jih ne dosežejo in so torej spet nezadovoljivo opremljeni.

Vsi podatki kažejo, da slovenski šolski sistem ne zagotavlja polne vključenosti romskih otrok v izobraževalni sistem. Kaj je narobe?

Narobe je to, da rešujemo poplavo, nihče pa ne zapre pipe. Nevključenost otrok je posledica razmer, ki sem jih opisala. V šolo pridejo neopremljeni; zaradi jezikovne ovire ničesar ne razumejo, in ker zato ne zmorejo izpolnjevati nalog, se jim enostavno pripišejo nižje sposobnosti. Mimogrede, v preteklosti so na ta račun nemalokrat končali v šoli s prilagojenim programom! Ob kroničnem šolskem neuspehu in izogibanju vrstnikov se seveda počutijo grozno, zato sčasoma nehajo prihajati. Starši jih pri tem podpirajo, učitelji pa nimajo sistemske podpore za dodaten angažma, ki bi bil potreben, da se to ne bi dogajalo. Romski pomočniki, ki med poukom poskušajo kompenzirati vrzel v opremljenosti, so sicer odlična ideja (čeprav je prišla prepozno), a tudi oni rešujejo zgolj posledice. Smo v situaciji, ko naj bi se šolski sistem prilagajal specifični situaciji Romov, ki sploh ne bi smela biti specifična! Točno vemo, zakaj romski otroci odraščajo tako, kot sem opisala. Ampak odpravljanje vzroka pomeni celostno reševanje tega, čemur ponesrečeno pravimo »romska problematika«: torej ureditev zasebne lastnine, bivanjskih razmer, izobraževanja, zaposlovanja, zdravja, vsega!

Boljša samopodoba Romov bi zagotovo prispevala k večjemu zanimanju za izobraževanje. Kdo mora odigrati te dejavnosti?

Otrok, ki v šolo pride umazan, ker doma živi v baraki brez elektrike in vode in ga zato vsi obravnavajo temu primerno, pač ne more imeti posebno pozitivne samopodobe. Če bi začeli stvari reševati celostno, bi to prišlo v paketu z izboljšanjem ostalih dimenzij njihovega življenja. Ampak zaenkrat je morda dober korak že to, da se Romi, ki ste uspeli nekaj doseči, javno izpostavljate in dajete vedeti, da se je vredno potruditi.

Kdaj bodo izginili stereotipi o Romih?

Na nedavni mednarodni konferenci o multipli diskriminaciji je Matjaž Hanžek dejal, da vsaka družba nujno potrebuje tri skupine manjšin: Rome, brezposelne in invalide. Rome zato, da ima grešnega kozla za svojo nesposobnost in družbeno krizo (po potrebi jih lahko zamenjajo istospolni, Hrvati, muslimani ipd.), brezposelne zato, da lahko z njimi grozi zaposlenim, invalide pa zato, da se lahko postavlja s svojo dobrosrčnostjo. Če to drži, potem stereotipi ne bodo kar tako izginili. Edino zdravilo je osebni stik, ki lahko preseže sliko Romov, kot jih slikajo mediji. Če spremljate medijske zapise, dobite vtis, da vsi do zadnjega ne počnejo drugega kot ustvarjajo težave – kar že po logiki ne more biti res. Le malokdo pa se o tem prepriča sam. Koliko »civilov« ima med Romi prijatelje, s katerimi gre na pijačo, se pogovarja o vsakdanjih stvareh? Ampak vsi do zadnjega pa vedo, kakšni so Romi. Ali ni to »zabavno«?

Sami ste se našli v okviru kampanje Dosta. Kaj vse se je dogajalo pri nas?

Naše društvo je partner kampanje, kar pomeni, da prispeva svoje dejavnosti v skupni nabor dogajanj, namenjenih spoznavanju Romov in s tem zmanjševanju predsodkov. Do danes se je v Novem mestu veliko dogajalo: najbolj odmeven je bil natečaj za najboljši slogan o Romih, ki je moral odražati nekaj pozitivnega. Pet najboljših smo uporabili za radijske spote, zmagovalnega pa smo natisnili na prisrčne razglednice, ki so vam na voljo na različnih točkah v mestu. Za srednješolce smo pripravili okroglo mizo, na kateri so se srečali z romskimi vrstniki, ob 8. aprilu pa smo praznovali tradicionalni Veselo dive – prireditev ob svetovnem dnevu Romov. Na različne novomeške dogodke, ki niso neposredno povezani z romsko temo, smo vse leto umeščali tudi romske kulturne nastope. Izdali smo dvojezični priročnik za delo z romskimi otroki Sikavu pe pisini avtorice Ane Marije Kozlevčar, do konca leta pa bomo izdali že tretjo v seriji informativnih knjižic o Romih.

Zanimanje za romsko populacijo je v zadnjih letih veliko. Precej nevladnih organizacij dela prav za Rome in z Romi. Čemu pripisujete tolikšno zanimanje?

Rada bi verjela, da zato, ker smo končno opazili, da je neka skupina ljudi sistematično prikrajšana za osnovne človekove pravice in da takšna neenakost nima posledic le za zapostavljeno skupino, pač pa si s tem (tudi finančno) luknjo koplje celotna družba. A žal nas je k angažmaju napeljala šele EU s svojimi prioritetami spodbujanja kulturne pestrosti, medkulturnega dialoga in socialnega vključevanja in je finančno podpirala projekte v tej smeri. Na pobudo svetovnega filantropa Georga Sorosa je bilo obdobje 2005–2015 razglašeno za desetletje Romov, in tudi to je postavilo temo na agendo.

Nam lahko poveste, koliko denarja ste v zadnjih letih dobili iz naslova romskih projektov, jih lahko ovrednotite posamezno?

Težko je govoriti o številkah, ker gre za zelo širok program, ki ga v celoti ne podpira noben financer. Sredstva krpamo iz razpisov različnih ministrstev, uradov, ambasad, skladov – eni podpirajo delovno mesto strokovnih delavcev, drugi materialne stroške izvedbe izbranih aktivnosti, tretji stroške ozaveščanja javnosti. Poleg tega so številke vedno nehvaležen podatek – Romi so večinoma prepričani, da »denar za romske projekte« pomeni denar, ki naj bi ga prejeli oni na svoje račune, javnost pa še vedno meni, da so to tretjerazredne teme, v katere nima smisla vlagati.

Se vam zdi prav, da je treba danes vse plačati in da ni nič več zastonj?

To je sistem, ki smo si ga baje želeli. Vsak sam ve, ali je z njim zadovoljen.

Romi bodo v Šmihelu in na Ruperč Vrhu kupili parcele, na katerih živijo, občina je sprejela sklep o prodaji zemljišč, nekateri, npr. tisti v regijski civilni iniciativi, temu nasprotujejo. Vi poznate romsko tematiko razmeroma dobro; komu daste prav? In kaj pravite o vmešavanju Silva Mesojedca?

Veseli me, da je občina končno ugotovila, da je (ne)lastništvo parcel in objektov tisto, iz česar izvira veliko težav, ki se na prvi pogled ne zdijo povezane s tem. Tega sem se dotaknila že pri vprašanju šolanja otrok. Vsak sam ve, koliko bi vlagal v svoje bivališče, če ne bi bil lastnik in če bi za nameček to stalo na tuji zemlji, ki je ne bi bilo mogoče odkupiti in bi ves čas obstajala legitimna nevarnost, da vam ga porušijo. Osebno pričakujem, da bomo prijetno presenečeni nad dolgoročnim učinkom te poteze. Regijska iniciativa ima vso pravico, da meni drugače. Navsezadnje so v njej povečini ljudje, ki so neposredni sosedje romskih naselij in najbolj občutijo posledice, ki jih povzroča getoizacija Romov. Če odmislim morebitno politično motivacijo, verjamem, da iniciativa težave zagotovo rešuje na način, za katerega meni, da je dober. Mi počnemo isto – menimo, da je naš način dober. Kdo ima torej prav? Če bi to kdo vedel, bi problema že zdavnaj ne bilo več. Dobra stran pa je, da si vsi želimo priti na isti cilj: urediti razmere. In to je dobro.

Romi so pretežno brez zaposlitve. Imate predlog, kako jih zaposliti, da ne bodo samo prejemniki socialne pomoči?

Prejemniki socialnih pomoči bodo ostali, vse dokler bo obstoječi sistem tako nerodno podpiral nezaposlenost. Namreč: višina denarne socialne pomoči, ki jo prejema posameznik, brez otroških dodatkov znaša 226 €. Višina plače v programu javnih del, kjer Romi sploh imajo resno možnost, da se zaposlijo, pa za najnižjo stopnjo izobrazbe znaša okoli 300 €. Poleg tega socialna pomoč po zakonu ni izvršljiv naslov, kar pomeni, da ne more biti predmet kakršnih koli terjatev za kazni, neplačane položnice itd. in je torej zelo varna oblika dohodka. Je sploh dilema, katero pot ubrati? Tudi mnogo »civilov« jo ubira, da ne bo pomote. V forumskih razpravah pogosto zasledim, da bi bilo treba znižati denarne pomoči. Avtorji se očitno ne zavedajo, da je višina zakonsko določena – če bi jo znižali, bi jo znižali za vse prejemnike. Edino rešitev vidim v dvigu najnižje zajamčene plače – a tu smo že pri svizcu, ki zavija čokolado.

V Novem mestu so Romi za svetnico izvolili Dušico Balažek. Že sodelujeta skupaj?

Dušici čestitam, da je tako pogumno vstopila v zelo zahtevno zgodbo. Romski svetnik je tampon med dvema stranema, obe imata vsaka svoja nerealna pričakovanja in zahteve. Kolikor sva se pogovarjali, sem dobila občutek, da se tega zelo dobro zaveda in da ima že izdelan načrt. Z njo kot s pomočnico vzgojiteljic v vrtcu Pikapolonica sodelujemo že vrsto let. Vesela sem, da se bomo sedaj srečevali tudi na drugih področjih.

Kdo je po vašem neučinkovit, da je na Dolenjskem z Romi toliko problemov?

Kot je razvidno iz zgornjega primera (ki opisuje zgolj eno področje), je neučinkovit celoten sistem, Romi pa ga zelo spretno izkoriščajo. Ampak kolikor vem, ga niso vzpostavljali oni. Mi smo bili tisti, ki smo uvajali ukrepe, ki so kupovali največji možni socialni mir za najmanjši napor – Romom smo dali tisto, kar so hoteli, da smo jih lahko obdržali čim dlje od sebe in imeli z njimi čim manj opravka. To se je seveda vrnilo kot bumerang, zdaj pa iščemo krivce v nehvaležnih Romih: »saj smo jim dali socialne pomoči«, »saj jim spregledujemo črne gradnje«, » saj so vedno prvi na vrsti pri zdravniku, kaj še hočejo!« Prav to je bilo narobe! Nič ne bi smelo biti poklonjeno, ker zelo dobro vemo, kako gre pregovor s prstom in potem še roko. Enak red mora veljati za vse – vendar! To je možno le, če je pred tem poskrbljeno, da imajo vsi enako možnost za udejanjanje človekovih pravic in si lahko iz tega naslova zagotovijo enako izhodišče. Za to seveda ni bilo poskrbljeno in zato ne moremo pričakovati enakega reda za vse. Čaka nas dolga pot, sploh ker še nismo veliko razmišljali o strategiji in ukrepih, ki bi omogočili uspešno in celostno vključevanje Romov v družbo. To je namreč edino, kar jih lahko iz pasivnih prejemnikov spremeni v aktivne davkoplačevalce. In zgolj v vednost – večinsko prebivalstvo ima tu ključno vlogo: predstavljajte si, kako bi vam bilo pri duši, če bi se morali vključiti v okolje, v katerem bi bili tako odkrito nezaželeni …

Kako vaše delo sprejemajo v vašem okolju oziroma kako sprejete obtožbe, da »podpirate cigane«, ki »nočejo nič delati«?

Okolica moj angažma res pogosto dojema na tej ravni. Na začetku sem se spuščala v dolge in goreče razprave, da bi prikazala širši kontekst, ki marsikaj pojasni. Sčasoma pa sem ugotovila, da nima smisla. Najprej zato, ker je odnos do Romov Dolenjcu položen v zibelko, drugič zato, ker zgodba za večinsko prebivalstvo ni prijetna, ker se izkaže, da nosi velik del odgovornosti za nastalo situacijo, in tretjič zato, ker koncept človekovih pravic ni lahka stvar in ga ljudje za silo dojamejo šele, ko so pravice kršene njim.

Še vedno pa rada postrežem z anekdoto, ki lepo prikaže, da imamo Romi in »civili« povsem enake vrednote. Sedela sem v nekem lokalu, pri sosednji mizi pa se je skupina različno starih in uglajenih ljudi pogovarjala o »Ciganih«. Žvečili so klasične zgodbe o krajah, vožnji z neregistriranimi avtomobili, neplačevanju računov, špekulacijah za višji otroški dodatek … in seveda vse to zelo obsojali. Potem so počasi prešli na druge teme in ena izmed gospa je ponosno povedala, kako je njena hči pred kratkim rodila in da s partnerjem, s katerim ni poročena, razmišljata, da bi se prijavila na različnih naslovih, ker tako dobiš še enostarševski dodatek, pa še vrtec je cenejši! Druga gospa je načela neko zgodbo o strahu pred uniformiranimi osebami in povedala, kako jo je nekoč ustavil policaj, ona pa v neregistriranem fičotu brez izpita … Med kramljanjem sta dva izmed njih nenehno vstajala in kukala skozi okno. Izkazalo se je, da nista plačala listka za parkirnino in zdaj stražita, ali bo prišel redar! Najbolj žalostno je, da četudi bi si dala duška in jih šla vprašat, v katerem romskem naselju živijo, ne bi uvideli, kako zelo so njihova dejanja enaka tistim, ki jih obsojajo.

Ste glede prihodnosti optimistka, kje vidite največjo nevarnost? Se bojite kakšnega izbruha kot v Ambrusu?

Ambrus se lahko kjer koli na Dolenjskem ponovi vsak trenutek. Kako daleč stran je ta trenutek, je odvisno tudi od tega, kako pogosto in glasno v javnost spustimo sočno in sovražno retoriko nekaterih politikov in ostalih posameznikov, ki prebivalcem pritrjuje, da so njihova negativna občutja pravilna in da je treba vzeti stvari v svoje roke. Ampak verjamem, da si država Slovenija ne bo še enkrat privoščila tako osnovnošolsko pasti na izpitu iz prava človekovih pravic, kot je v ambruški zgodbi.

Fotografiji Boštjan Pucelj.

• [+]na vrh
• Natisni članek

Tweet