Pravice invalidov kršene (tudi) v Novem mestu: Pozor, nedostopno!

Decembra ne praznujemo le božiča, dneva samostojnosti in enotnosti ter novega leta. Takrat obeležujemo tudi mednarodni dan boja proti aidsu, mednarodni dan invalidov in dan človekovih pravic. Zadnja dva sta v decembrskem vrvežu precej zapostavljena. Zapostavljena pa nista zgolj praznika, ampak predvsem ljudje, katerih osnovne človekove pravice so kršene. Med njimi so žal še vedno invalidi oziroma osebe s posebnimi potrebami. Že davnega 10. decembra 1948 je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic, ki velja za najvišji in največji dogovor človeštva. Prvi člen deklaracije pravi: »Vsi ljudje se rodimo svobodni in zagotovljeni so nam enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni smo z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor z bratom. V minulih 60 letih so bile sprejete mnoge nove deklaracije, konvencije, ustave, zakoni, členi itd., ki sledijo deklaraciji o človekovih pravicah in še natančneje opredeljujejo in poudarjajo posamezne pravice. Med drugim je bila leta 2006 sprejeta Konvencija o pravicah invalidov. Obeležujejo se tudi mnogi spominski dnevi in tako je 3. december postal mednarodni dan invalidov. To ni praznik, ampak je dan, ko opozarjamo drug drugega na kršenje zapisanih pravic in na še vedno neenakopravno obravnavo oviranih oseb v družbi. Dokazov o kršenju pravic ni treba iskati v državah tako imenovanega tretjega sveta, ni jih treba prebirati v najnovejših raziskavah in poročilih. Zadostuje zgolj pogled v lastno okolje. Zadostuje sprehod po Novem mestu.

Sprehod po Novem mestu je lahko nuja zaradi opravil in sestankov v središču mesta, lahko je priložnost za spoznavanje kulturne dediščine, lahko pa je samo promenada. Za osebe s posebnimi potrebami, za invalide, za starostnike ali za matere z otroškimi vozički se lahko sprehod po mestu spremeni v pravo avanturo. Staro zgodovinsko jedro Novega mesta je namreč polno različnih ovir. Pločniki, ki jih ponekod, npr. na Vrhovčevi ulici, sploh ni, so praviloma ozki, ponekod celo tako ozki, da ne opravljajo svoje naloge niti za eno samo osebo. Glavni trg je nemogoče prehoditi brez uporabe stopnic ali pa »izposoje« ceste, do katere pa je skoraj nemogoče priti, saj so med pločnikom in cesto parkirani avtomobili. Parkirna mesta za invalide so označena površno. Dostop do javnih objektov v starem mestnem jedru je za invalida pravi podvig. Nekateri objekti, ki so zgledno in v skladu z zakonom dostopni za invalide, so pravi osamelci sredi mesta. Takšna je tudi knjižnica Mirana Jarca. Njena dostopnost sicer ni slaba, slab je dostop do knjižnice. Najbližje parkirno mesto, označeno za invalide, je na Prešernovem ali Novem trgu. Pot od parkirišča do knjižnice je spet polna ovir. Žal se to ne dogaja zgolj v starem mestnem jedru, ampak tudi v ostalih predelih mesta, ki so nastali mnogo kasneje. Če pogledamo samo okolico novomeške bolnišnice ali vsaj zdravstvenega doma. Kljub temu da sta oba objekta izredno blizu drug drugemu, saj ju loči le cesta, je med njima povsod polno ovir. Dostop do najbližjega prehoda za pešce je mogoč samo po stopnicah, do drugega prehoda ni pločnika in ob tretjem prehodu, sicer usmerjenem proti lekarni je označena pot za invalide, a je robnik pločnika na drugi strani visok nekaj centimetrov.

V naštetih primerih predstavljam le ovire za gibalno ovirane osebe, saj so te najbolj opazne, hkrati pa lahko predstavljajo oviro tudi drugim skupinam oseb s posebnimi potrebami, kot so slepi, slabovidni, gluhi in naglušni, osebe z motnjo v duševnem razvoju, težavami v duševnem zdravju in ne nazadnje tudi za starostnike in matere z otroškimi vozički. Vsaki skupini teh oseb lahko dodamo še kak specifičen primer nedostopne mestne infrastrukture. Zelo nazoren primer so semaforji, opremljeni za slepe, ki jih v Novem mestu resnično primanjkuje.

Nepozornost oziroma dovzetnost za oblikovanje okolja, ki bi bilo dostopno za vse, je še vedno povezana s prepričanjem, da se za tistih nekaj invalidov enostavno ne splača spreminjati obstoječega stanja. Pri novogradnjah se tovrstna investicija pogosto povezuje z dodatnimi nepotrebnimi stroški, zato se dostopnost ureja samo pri objektih, ki so zakonsko primorana k takšni ureditvi. Pa še takrat se običajno zagotavljajo najnižja zakonska določila, ki so v nekaterih segmentih precej ohlapna in so namenjena predvsem gibalno oviranim invalidom.

Kakšna je torej korist in v čem je sploh smisel urejanja dostopnosti okolja za osebe s posebnimi potrebami? Predvsem se moramo zavedati, da z urejanjem dostopnosti za ovirane osebe tem ne dajemo nobenih novih privilegijev, ampak zagotavljamo možnosti, da bodo lahko sami uveljavljali svoje pravice. Za Slovenijo velja ocena, da je približno 8 % prebivalstva invalidov, v svetu je ocena 10 %, številka pa strmo narašča še posebej v zahodnem svetu, saj se prebivalstvo hitro stara. Staranje prebivalstva in invalidnost pa sta sorazmerno povezana. Če k tem odstotkom prištejemo še osebe, ki sicer niso invalidi, ampak se srečujejo z dolgotrajnimi boleznimi, in še vse njihove svojce, hitro presežemo tistih 8 odstotkov, ki bi imelo neposredne koristi od urejenega in predvsem dostopnega okolja. Pri urejanju dostopnosti okolja za invalide moramo stremeti k arhitekturnim rešitvam, ki takšno ureditev razumejo kot samoumevno, ne pa kot nujen dodatek. Klančina za invalidske vozičke je lahko nujno zakonsko določilo, ki kvari izgled neke stavbe, lahko pa je eleganten dodatek, ki ni namenjen samo invalidom in predstavlja univerzalno rešitev, ki jo uporabljajo mnogi, ne le osebe na invalidskem vozičku. Ko razumemo, da dostopnost ni namenjena samo, ampak tudi invalidom, in ko dojamemo, da so te rešitve ustrezne tudi za nas, bomo zlahka uvideli tudi širši pomen dostopnega okolja.

Eno izmed področij, pri katerih se dostopnost vse bolj poudarja in uveljavlja, je turizem. Svetovni turizem je v dostopnem turizmu ali tako imenovanem turizmu za vse že prepoznal tržno nišo. V času gospodarske krize, ki se občuti tudi v turizmu in v času, ko je konkurenca med turističnimi ponudniki vse večja, turistični ponudniki iščejo nove ciljne skupine. V zadnjem obdobju izstopa prav segment specializirane turistične ponudbe za osebe s posebnimi potrebami, ki beleži hitro rast. Turistični ponudniki se vse bolje zavedajo in razumejo potrebe ranljivih ciljnih skupin, vendar se moramo zavedati, da v tako kompleksni dejavnosti, ki je zelo prepletena z vsakdanjim okoljem, ne bo zadostovala zgolj dostopnost hotelov, ampak dostopnost celotne turistične destinacije.

Novo mesto leži v bližini dveh zdravilišč in je že sedaj izletna točka gostov v omenjenih zdraviliščih. Prav gotovo pa bi se lahko izleta v Novo mesto udeležil večji odstotek gostov, če bi to bilo dostopno za invalide in ostale ovirane osebe ter bi bilo po svoji dostopnosti prepoznavno. V Sloveniji še ni turistične destinacije, ki bi gradila svojo prepoznavnost na dostopnem turizmu. Ker je to naložba na dolgi rok, je odgovorni ne prepoznajo kot koristne in je zato tudi ne uvrščajo med svoje prednostne naloge. Dostopno okolje pa ni le primerno grajeno okolje, ampak tudi okolje dostopnih storitev in informacij. Zavedanje o nujnosti tovrstnega okolja zelo počasi pronica v glave, ki so prepojene s predsodki in ne marajo sprememb. Zaradi tega bo treba posebno pozornost nameniti prav odstranjevanju najtežjih ovir, torej tistih, ki so zasidrane v naši miselnosti. S tem je treba začeti takoj. Veseli december je idealna priložnost, da bi morda vsaj za hip vsem omogočili dostop do prednovoletnih dogodkov v mestu. Edino odprto vprašanje ostaja, ali smo za tovrstne dejavnosti dostopni tudi prebivalci Novega mesta.

Besedilo: Dolores Kores, fotografije Jaka Šuln