Ob rob smrti pop idola: Tekma človek vs. narava

Rekli boste: »Tekma človek proti naravi, v kateri je zmagovalec že vnaprej znan, o tem že vrabci čivkajo.« Pa vendarle, naj se izpojem tudi jaz …

Na zadnjem diplomskem trojčku konec avgusta leta 1993 sem bila pri predmetu Angleški roman 19. in 20. stoletja vprašana o knjigi Slika Doriana Graya. V sproščeni debati, ki se je razvila med menoj in mojo priljubljeno profesorico, sem za primer očitne bitke za mladost in lepoto omenila ameriškega pop idola Michaela Jacksona. To je bilo še pred njegovimi kot-da pedofilskimi škandali, vendar že v zatonu njegove popularnosti. Že tedaj je namreč prevladovalo mnenje, da pretirava s svojimi plastik-fantastik operacijami. Bistvo ostaja pri knjigi kot tudi pri glasbenikovem fenomenu neoporečno – namreč vprašanje, kaj vse je človek pripravljen storiti za svoj mladostniški videz. Prodati dušo oziroma telo.

Ne morem si kaj, da ne bi pomislila, da se je z njegovo smrtjo na neki način izpela tudi določena doba, neko obdobje skorajda histeričnega znanstvenega poskusa nadvlade človeka nad naravo, ki jo je bolj ali manj uspešno izražala vsa postmoderna doba.

Komentar oziroma opozorilo profesorice, ki je ravno v tistem času v komisiji pripravljala obvezno čtivo za prvo generacijo maturantov državne mature, je bil citat oxfordskega profesorja, rekoč: »Ne doriangrayizirajte Slovenije.« (»Don’t Doriangrayenize Slovenia.«) Ironično pri tem pa je, da sem ravno naslednje šolsko leto predavala razredu maturantov bežigrajske gimnazije. Čeprav so bili naveličani srednješolskih klopi, so s svojimi dovtipi in prebliski odgovorili na prenekatero vprašanje mojih najstniških dni. Tudi vprašanje večne mladosti, ki je tako bremenilo nekatere generacije, ki so nekritično prišle v stik s trivialno Sliko. Prvega ne pozabiš nikoli, in tako je moj prvi v stilu Harryjevega eksperimenta izrekel opazko, da sem kot Dorian Gray v smislu, da se ne bom nikoli postarala. To naj bi bil namreč kompliment. Tedaj sem bila tudi jaz maturantka, in ko sem čez nekaj let povprašala bežigrajsko maturitetno mladež, kaj bi storili, če bi jim fant ali dekle rekla, da so kot Dorian Gray, sem v lastno zadoščenje dobila odgovor, da bi ga/jo takoj zapustili. No, ta isti mladi mož, ki mi je ves razburjen ponudil ta odgovor in ki ga je zanimala filmska režija, je ob drugi priložnosti, ko so bili tema starostniki, dejal, da »bi bilo treba vse ljudi, starejše od 60 let, pobiti, ker so zgolj družbeno breme«. Zgrožena sem mu odvrnila, da je vendarle govora o naših dedkih in babicah in da bo nekoč tudi on toliko star, in močno se je brez komentarja zamislil.

Sicer pa je mimo slovenskih srednješolskih klopi in univerzitetnih predavalnic zanimivo, da sem naletela na fenomen Michaela Jacksona tudi na svojem magistrskem študiju v Londonu. Predavatelj sociologije plesa Paul Filmer (diplomiran sociolog, ki je mentor tudi podoktorskim študentom in ki na simbolni ravni z univerzitetno diplomo manifestira svoj protest proti šolskemu sistemu v prid intelektu in znanju) je tistega leta 1997 imenoval Michaela Jacksona kot tipično postmoderno telo. Asociiral ga je preprosto na Japonko, torej – Jackson ni spremenil zgolj svojih moških spolnih značilnosti, marveč tudi raso. In ne morem si kaj, da ne bi pomislila, da se je z njegovo smrtjo na neki način izpela tudi določena doba, neko obdobje skorajda histeričnega znanstvenega poskusa nadvlade človeka nad naravo, ki jo je bolj ali manj uspešno izražala vsa postmoderna doba.

Seveda bo človek še vedno in naprej poskušal in drezal v naravo ne glede na posledice. A le vprašanje časa je, kdaj ji bo prekipelo, kdaj bo materi Zemlji vsega tega hokusa pokusa dovolj. Mar se resnično ne da zgolj preprosto biti in živeti?!

P. S.: Da ne bo pomote, Michael Jackson mi je bil zoprn pevec, kljub njegovemu enormnemu prispevku k plesu, predvsem video plesu. Začutila sem ga šele leta 2005, ko sem se pobrala po smrti očeta in začela raziskovati zimzeleno klubsko sceno. Spontano se mi je na plesišču »zaplesal« njegov drobnjakarski subtilni korak in še danes se mu rada predam. A »na suho«, brez njegove glasbe, ga ne morem narediti. Vse je on in predaja občutku. Bil je enostavno povedano trivialen, a s svojim vrhunskim delom in z zavidljivimi dosežki bo živel večno. Na neki način je s svojim predanim garaškim ustvarjanjem premagal smrt.

• [+]na vrh
• Natisni članek