O pasjih kakcih in nekaterih z njimi povezanimi zadevami

Uroš Lubej

Novo mesto so pred kratkim preplavile opozorilne table, namenjene prav posebni skupini »občanov« naše mestne občine. Na njih je narisan nekakšen kuža. Postavili so ga v eleganten in legendaren polčepeč položaj. Umetniki niso pozabili dorisati simboliziranih pasjih kakcev, ki veselo letijo iz globočin naših najboljših prijateljev. Seveda je vse skupaj prečrtano, češ, Nikar, prijatelj, spodaj pa dopisan prijazen napis Hvala!

Vsekakor je treba pozdraviti osnovni namen postavljalcev teh tabel. Tudi v Parku smo že pisali o tem, da se nekateri lastniki psov obnašajo povsem brezobzirno, s tem, ko z javnih (in včasih tudi zasebnih) prostorov ne pospravijo iztrebkov svojih ljubljenčkov. Žrtve tega početja so seveda drugi, dvonožni sprehajalci, pa tudi otroci, ki se velikokrat igrajo na zelenih mestnih površinah. Postavljene table bodo vsaj malce dvignile zavest o odgovornosti lastnikov.

Po drugi strani pa je seveda skorajda vse ostalo v zvezi s temi tablami veliko bolj neposrečeno. Groteskno je že osnovno sporočilo teh tabel. Psi naj ne kakajo!? Najbrž so postavljalci tabel želeli reči, da naj psi sicer kakajo, vendar naj lastniki za njimi pospravijo. Lokacije tabel, vsaj zdi se tako, so izbrane dokaj poljubno. Občani se čudijo, zakaj so postavljene pri sosedovem bloku, pri njihovem pa ne.

Sladokusci, ki jih zanima delo občinskega sveta in občinske uprave, se seveda sprašujejo, na kakšni pravni podlagi so postavili opozorilne table. Pravne podlage za postavitev takih tabel MO Novo mesto, vsaj zdi se tako, nima. Občinski odlok o urejanju in čiščenju javnih površin namreč določa le to, da morajo lastniki malih živali te na javnih površinah voditi na povodcu in da morajo v primeru, da pride do onesnaženja z iztrebki, za svojimi ljubljenčki takoj počistiti. Odlok kršiteljem celo grozi s kaznijo v višini dobrih 400 evrov. Vse skupaj bi moral nadzorovati občinski inšpektor, ki pa seveda takšnih kazni ne izreka.

Skratka, zaželeno bi bilo, da bi se občina problema pasjih kakcev lotila malce bolj celovito. Da bi izbrala vsebino opozorilnih tabel, ki bi malce bolj natančno definirala, kaj želi od lastnikov psov. Da bi table postavila povsod tam, kjer je treba. Da bi se morda sploh odrekla postavitvi takih tabel, ki seveda v vsakem primeru izgledajo nekoliko neresno in sprožila kakšno osveščevalno akcijo. Da bi vendarle prek občinskega inšpektorata malce poostrila nadzor nad lastniki psov in nemara celo izrekla kakšno kazen.

In da bi se nasploh lotila problema malih živali nekoliko bolj celovito. Pustimo ob strani dejstvo, da je skrb za zelene površine v mestu bolj ali manj na psu. Da mesto seveda še vedno nima pravega mestnega parka. Da je širitev ali vsaj urejanje obstoječe mreže sprehajalnih poti, ki odsotnost parka vsaj malce nadomeščajo, povsem izginila z obzorja trenutne mestne oblasti. Da je na splošno povsem opešala tudi siceršnja skrb za urejeno okolje: ne le pasji kakci, zelenice so onesnažene tudi s pvc vrečkami, steklenicami, pločevinkami in z ostalimi smetmi. In da tudi tukaj ni slišati, da bi inšpektor kdaj izrekel kakšno kazen.

In če bi imeli snovalci mestne politike še malce širše perspektive, bi morda pomislili tudi na to, da ne le človek, ampak tudi pes potrebuje svojo zeleno površino. Tudi živali imajo svoje potrebe (in, da, celo pravice). Prav gotov ni ravno v skladu s pasjo naravo, da se sprehaja samo na povodcu. Pes mora imeti možnost zdivjati se, se poigrati s svojimi pasjimi sotrpini, dvonožnemu prijatelju prinesti kakšno palico in podobno. Zakaj ne bi po zgledu nekaterih mest uredili tudi kakšen skromen prostorček za naše štirinožne lajajoče prijatelje?

Omejenost je še veliko širša. Kor razkriva naš sodelavec v tej številki Parka, je skrb za male živali v naši občini precej klavrna. V nasprotju z dobro prakso, npr. v Ljubljani, naša mestna občina ne namenja niti evra skrbi za zapuščene oz. prostoživeče mačke. Zapuščene muce so prepuščene precej klavrni usodi (nevarnim nalezljivim boleznim), čeprav jih varuje ustrezna državna zakonodaja. Če že pozabimo na to, da bi morali svojo človečnost izkazovati tudi do drugih živalskih vrst, ne smemo pozabiti na to, da je problem čedalje bolj pereč in da zadeva lahko postane (ali pa je celo že) nevarna tudi za ljudi.

Da, tako kot za ljudi tudi za živali v našem mestu ni najlepše poskrbljeno.

• [+]na vrh
• Natisni članek