Gradnja Šmihelske ceste in zdravstvenega kompleksa: Brez vprašanj, prosim! (Delamo.)

Brez jasne usmeritve (poznavanja poti, smeri) je pot do cilja nejasna. Če pa cilja sploh ne poznamo in gremo na pot, je to najverjetneje »misija nemogoče«. Udeleženci na poti brez jasnega cilja lahko vseskozi trdijo, da je njihov trud velik, in če so hkrati nesposobni širše kritične presoje, potem nič ne zmore omajati njihove samopodobe in pomena.

Izvedba gradenj v novomeškem zdravstvenem kompleksu, ki bodo posledica rekonstrukcije oz. izgradnje Šmihelske (Ljubenske) ceste od Šmihelskega mostu naprej po robu sedanjega zdravstvenega kompleksa, je primer take poti proti nejasnemu cilju.

Občinski svet bi moral na zadnji (septembrski) seji obravnavati gradivo, na podlagi katerega bi določil način izgradnje novega poslovno-garažnega kompleksa. Gradivo sta pripravila Oddelek za razvoj in premoženjske zadeve Občinske uprave in zasebno podjetje Espri na podlagi njim dosegljivih izhodišč. Gradivo je pravno in finančno korektno, vendar nas tudi po preučitvi 16 strani pusti brez prepričljivih odgovorov, zakaj ravno predlagani način izvedbe. Zato je bila obravnava predloga na seji umaknjena, jaz pa k tej razpravi dodajam nekaj vprašanj, ki so zelo enostavna, vendar gradivo nanje ne odgovarja. Težava namreč ni v tem, kaj gradivo pove, temveč v pomanjkljivi opredelitvi strateških izhodišč.

Prvo vprašanje je, ali je treba zagotoviti selitev Dolenjskih lekarn iz sedanjega objekta v nov poslovno garažni objekt čez cesto. Ureditveni načrt namreč to omogoča, saj predvideva 1500 m2 poslovnih površin v novem objektu. Dolenjske lekarne niso zasebna gospodarska družba, ampak javni zavod dolenjskih in belokranjskih občin, torej jim pogoje za delo v deležu, ki presega ustvarjen presežek prihodkov nad odhodki na območju Novega mesta, zagotavlja Mestna občina. Zato mora denar za morebitno selitev prej ali slej (glede na način, kako bi izvedbo kratkoročno prepustili zasebnemu investitorju) zagotoviti občina. Torej, zakaj selitev? Kolikor vem, je bila selitev nujna posledica, če bi izbrali različico, da bo nova trasa sedanje Kandijske ceste potekala ob nabrežju Krke za sedanjo Interno bolnišnico. S tem bi dosegli celovito zaokrožitev zdravstvenega kompleksa z minimalnim notranjim prometom. Ker je bila ta varianta ob sprejemu ustreznih dokumentov izločena, se postavlja vprašanje, zakaj se selitev lekarne še vedno kot možnost pojavlja tako v sprejetem Ureditvenem načrtu (11. člen) kot tudi v gradivu za zadnjo sejo Občinskega sveta. Kot občan torej pričakujem ustrezen argumentiran odgovor, zakaj bi morali za lekarniško dejavnost kupovati nove prostore ter prodajati stare. Če je edini argument, da ne bo treba hoditi čez cesto, ko bomo dobili recept v Zdravstvenem domu, naj nekdo prosim pred tako odločitvijo še izračuna, koliko stane podhod iz predvidene nove garaže pod cesto do obstoječe lekarne.

Drugo vprašanje je, zakaj ni opredeljenih potreb, ki naj bi zapolnile »poslovni« del novogradnje. Če je selitev lekarne brez pravih argumentov, bi si javnost zaslužila izvedeti, kakšne dejavnosti so predvidene na tej za javni interes pomembni lokaciji. Dosedanja gradiva namreč omenjajo tudi potrebo po selitvi dela servisnih dejavnosti Zdravstvenega doma. Glede na dejstvo, da je tudi Zdravstveni dom javni zavod več dolenjskih občin, bi bilo prav, da bi bile te potrebe jasno zapisane in v smislu investicijske upravičenosti ovrednotene. Ne znam si predstavljati, da se opredeljuje način izbire zasebnega partnerja na podlagi »morebitnega« nakupa poslovnega dela objekta s strani Mestne občine, drugih bolj »zahtevnih« variant pa ni opredeljenih. To je tako, kot bi bodoči podjetnik v svojem poslovnem načrtu predvidel kot kupca svojih storitev in izdelkov kar samega sebe.

Tretje vprašanje je kriterij izbire zasebnega partnerja. Gradivo pravi, da se bo izbrala najugodnejša ponudba, ki se bo dokončno opredelila na končnih pogajanjih z izbranim zasebnim partnerjem (zakaj se pogajati, če je nekdo že najugodnejši?). Po mojem razumevanju sta končna kriterija za izbiro zasebnega partnerja zgolj dva, in sicer cena parkiranja ter doba vračila investicije. Oba kriterija sta povezana. Enega lahko fiksno določimo in potem je preostali kriterij edino merilo izbire. Če rečemo, da bo doba, v kateri bo zasebni partner lahko upravljal objekt, 30 let, potem želimo z izbiro doseči čim nižjo ceno ure parkiranja (predpostavka 1 EUR/uro, ki je v gradivih, je po moji oceni previsoka). Lahko pa seveda predpišemo ceno parkiranja v skladu z novomeško strategijo urejanja prometa (ki je seveda ni) in iščemo izvajalca, ki bo ob tej predpostavki čim hitreje objekt vrnil v občinsko upravljanje in lastništvo ter se bo tako ustvaril kakšen presežen evro, ki bo lahko vložen v nadaljnji razvoj. Seveda je vse skupaj povezano s prvima vprašanjema, saj ni vseeno, na kakšen način se bodo prodajali ali oddajali poslovni prostori v objektu. Nenavadno je torej, da gradivo Občinske uprave ne opredeljuje jasno kriterijev izbire, kar lahko hitro dopušča različne interpretacije glede večjega prostora za izbiro bolj želenega investitorja (ki pa ni nujno tudi najoptimalnejši).

Četrto vprašanje je, zakaj predlog občinskemu svetu predlaga način izvedbe javno-zasebnega sodelovanja prek podelitve stavbne pravice. Vprašanje je pomembno zaradi dejstva, da gradivo navaja, da je to najenostavnejši način, ki bo omogočil najhitrejšo izvedbo vseh postopkov. Da se mudi, se argumentira na način, da bo v primeru kasnejše (ne sočasne z izgradnjo ceste) izvedbe investicija dražja. Se strinjam. Toda zakaj gradivo nič ne pove, kdo je odgovoren, da je občinski svet, kot že večkrat v minulih letih, soočen z dejstvom, da se nekaj MORA NUJNO sprejeti, ker bodo drugače negativne posledice (npr. izgradnja nove regijske komunalne čistilne naprave, ki je na koncu postala zgolj rekonstrukcija obstoječe mestne čistilne naprave). Osnova za gradnjo garažno poslovnega objekta A3 je bila podana s sprejetjem ureditvenega načrta Zdravstvenega kompleksa Novo mesto na seji občinskega sveta 17. 4. 2008. Pred več kot 17 meseci. Sedaj se pa zelo mudi, da bo gradnja izvedena čim hitreje. Pa čeprav brez jasnih ciljev in argumentirane razprave.

Posledice napačnih (prehitrih) odločitev so lahko velike. Seveda se bodo posledice občutile v prihodnosti, ki današnjim nosilcem funkcij očitno ne predstavlja problema. Ob današnjih velikih dolgovih občinske blagajne je verjetno edina logična izbira prestavitev problemov, stroškov in vsega, kar greni današnji dan ter kazi podobo uspešnih občinskih voditeljev, v neko kasnejše, čim bolj oddaljeno obdobje. Saj je že veliko vloženega današnjega truda in veliko začetih projektov neizmeren uspeh. Toda občanom ne danes ne v prihodnosti ne koristijo ogromni vložki časa in energije tavajočih na poti brez jasnih ciljev.

• [+]na vrh
• Natisni članek