Franjo Frančič: »Čarobnost, ta žar, tam v drugi polovici noči, ko časa ni, ta strast, kot dihanje, pisati.«

… včasih, v belih nočeh, ko pišem, časa ni, čas se drobi, pelje čez nas, še vedno je ta čarobnost, ta žar, zato vztrajam …

Franjo Frančič se je rodil leta 1958 v Ljubljani, živi in dela v Istri. Je pesnik in pisatelj z izjemnim opusom, ki šteje več kot deset romanov, prav toliko knjig kratke proze in štiri pesniške zbirke, ne gre pa zanemariti tudi njegovih otroških in mladinskih del ter radijskih iger in dramskih besedil. Leta 1984 je izšel njegov prvenec Ego trip, sledili so Domovina, bleda mati, NE, Jeb, Istra gea mae, Trkaj, trkaj na nebeška vrata, Ledeni ogenj resničnosti, Hipo, Kam se skrijejo metulji pred dežjem, Kondor (izbor 1984–2008 ) in še mnoge druge. V zadnjih treh letih je bilo petnajst njegovih knjig prevedenih v angleščino, nemščino, srbščino, slovaščino, albanščino.

Po poklicu je galvanizer, to izobrazbo je dobil v poboljševalnici, kjer se je po lastnih besedah samo poslabševal, kasneje je diplomiral kot socialni delavec, a je bil zaposlen in delal kot socialni delavec komaj dva meseca, »ker mi ne znese delati z ljudmi in njim ne z mano, žal«. Rojen torej pred več kot petdesetimi leti, vmes je pisal, pisal in spet pisal . Pisal ni preveč, objavljal pa, pravi. Status svobodnjaka ima že od leta 1983, a biti svobodnjak ni vedno nekaj, kar bi mu ljudje lahko zavidali. »Honorarji so pač taki, kot so, vse nižji in nižji, naj se še tako trudim, ne zaslužim več.« »Kot snažilka brez ene noge,« prostodušno potoži, a se ne da. Njegovo življenje so zaznamovale tudi selitve, selil se je več kot sedemdesetkrat, da včasih ni več vedel, kje je. Živi v Istri, brez nje ne more, trenutno spet podnajemnik z »zjebanim zdravjem, nimam ničesar materialno vrednega, a tako pač to gre pri nas«. Upa, da si v kratkem uredi »en kažun« v Istri. Upal je na pisateljsko štipendijo, »a delovne štipendije ne bo od JAK, zavrnjene so bile vse prošnje in pritožbe, bo pa dal DSP, nekaj manj,« hvaležen jim je vseeno. Zakaj piše, pravzaprav ne ve natančno, »morda sem bil dober pripovedovalec, a je še vedno ta čarobnost, ta žar, tam v drugi polovici noči, ko časa ni, ta strast, kot dihanje, pisati«. Različne substance so včasih pomagale, včasih škodile, včasih jih je bilo veliko, preveč, zdaj konzumira le še vino, tu in tam tudi cviček. Med hobiji je najpomembnejši, ki mu daje energijo, delo na zemlji, to dela rad, kar veliko pridela, ravno te dni je pobiral oljke, poleti pa tako ali tako nič ne kupuje, zemlja namreč diha, ti vrača. Pri enainpetdesetih še vedno upa, da izpiše kakšen nov tekst, čaka na izid pravljic pri Modrijanu, »načrtov je veliko, moči malo«, potoži, a se, ko je treba, moč vedno znova vrne, najde! »Strokovna« javnost njegove knjige v glavnem prezre, večkrat popljuva, »Kondorja«, ki ga je pisal trideset let, je raztrgala »neka kao kritičarka, a ne samo tekste, napisala je, da sevam shizofrenost, ko mi človek seže v roke, a se nisva nikdar srečala. Neka druga kao novinarka me je preganjala s policaji in tožbo, pa iz vsega ni bilo nič, neka tretja mladoletnica je zapisala v Dnevniku skonstruirane laži in seveda par sočnih pljunkov v ksiht, je pač tako, ko spustiš knjigo v svet, jo lahko popljuva vsaka podpovprečna kreatura«! Moti ga, če pljuvajo po njem, knjige se pač morajo boriti same, če imajo oči, noge, srce, preživijo, če ne, pač utonejo v pozabo. Vsako od svojih knjig ima rad, ene bolj, prvenec Ego trip in Kondor, Kam se skrijejo metulji pred dežjem, seveda pa še sanjari in upa, da »smetana« šele pride. V tujini je skorajda bolj znan kakor doma, prav te dni je dobil nemški prevod romana Ledeni ogenj resničnosti, preveva ga »fajn občutek«. Več prijateljev ima na Dunaju, v Beogradu, Bratislavi kot pa v Ljubljani. Če

dobro pomisli, nima nikogar, mora pa omeniti svojega prevajalca Erwina Koestlerja, ki je krasen človek, prevedel je celega Cankarja v nemščino, pa ga v Sloveniji komaj kdo pozna ali povabi. Angeli, demoni in kurbe, knjiga, ki je pred kratkim izšla pri Gogi, mu je ljub tekst, v »bistvu gre za fragmentarni daljši prozni tekst, v začetku, osnutek je bil čisto nekaj drugega, nek dolg do knjig, ki sem jih prebral, ki me spremljajo v življenju, potem pa se je zgodil tisti potop, Beograd, zdaj Beograd dvajset let nazaj, neke paralele časa«. »Posamezni koščki so res močni, kar v redu,« skromno priznava. Franjo Frančič je čudovit pisatelj, s težkim otroštvom, včasih zaradi poti, ki si jo je izbral, tudi s težko sedanjostjo, včasih zna biti jezen ali hud, včasih mil in prijeten, vedno pa je zanimiv in njegove knjige nikogar ne pustijo hladnega, naj se mu njegovo pisanje dopade ali pač ne.

PREDSTAVITEV KNJIGE

Franjo Frančič, Angeli, demoni in kurbe, 104 strani, trda vezava, Založba GOGA 2009, 21,9 eur.

Z demitologizacijo lepote, značilne za avtorjevo pisanje, nas v Angelih, demonih in kurbah znova prepriča, da ima averzijo do zlaganega estetskega idealizma. Njegova morfologija se zato ne brani banalnosti in neestetskosti, temu ustrezajo tudi jezikovni kodi. Vendar ta Frančičeva drža ne izhaja iz teoretskih modernističnih ali postmodernističnih izhodišč, ampak je izraz njegovega videnja in doživljanja sveta, je organska in zato živa.

Če bi delo vsaj približno hoteli umestiti v literarni prostor, bi ga morda lahko postavili ob bok tistim delom zahodne umetnosti 20. stoletja, katerih namen ni navduševati z lepoto in popolnostjo, ampak te klasične atribute odličnosti demitologizirajo, »nam dajo misliti« in nam nudijo možnost prespraševanja v smislu osebnega in družbeno-sistemskega premisleka.

Okruški iz knjige Angeli, demoni in kurbe

POSTELJA, LADJA IZ LEDU

Povej, kaj sploh naju še veže, postelja, ta ladja iz ledu, molk je najin odgovor, ni več pravih in nepravih rabljenih besed, rekla si, da mi je vseeno, da ne čutiš ničesar več, vrata so odprta in noč se naseli v srcu, nimam vprašanj, najino sonce je zašlo brez šuma, najin otrok je za sabo zaprl vrata, razbite črepinje sanj, nič več ne čutiš, samo gladek, hladen led.

BELA LATRINA

Takrat sem bil spet na tleh, ne samo da ti telo, ta popoln stroj, vedno izstavi račun za izlete, zato ker si popival dolge dneve, mesece, leta, ker ob jutrih ne moreš brez rakove paličice med zobmi, ki zverinsko pomirja, zato ker si grdo delal z njim, ker, ko si močan kot bik, ne verjameš, da se material utrudi, in tu ni kaj. Ker ponavadi se dogaja, da ima hudič mlade in se scene kopičijo ena za drugo. Seveda je tu še to večno životarjenje, ker si izbral poklic, ki ga plačujejo, da si vedno na robu preživetja, da vedno znova prosjačiš in fehtariš razno razne urednike, tajnice za drobiž. Samo urednik brez oči, prav tisti, ki tako dobro obvlada trgovino, manipulacijo in marketing, ni pozabil, ne zato ker bi bil zamerljiv, ker je pa tako v dolini šentflorijanski, da najprej poskrbi zase in potem še enkrat zase in potem za svoje znance, ki mu v vezani trgovini vračajo usluge. Zato je vedno bilo tako in bo, da so eni pri koritu nažrti in drugi, ki prosjačijo okoli in se ponižujejo. Samo roman si je ponatis resnično zaslužil, brez težav je preživel tri desetletja in zaživel v prevodih novo življenje. Od njega in založbe Bela Latrina ni bilo moč pričakovati ničesar. Znova so se ukvarjali s strateškim projektom iskanja slavnih piscev tik pred smrtjo in ponatiskovanjem pravkar umrlih slavnih piscev. Posel jim je dobro šel, pobirali so nagrade, slavo in predvsem denar.

Denar jim ni veliko pomenil, samo za njega bi naredili prav vse.

In tako ni bilo druge poti, kot oddati nove tekste pri obskurni založbi, ki naj bi plačala beden drobiž od prodaje. In tako ni bilo druge poti od vlačenja po čakalnicah in hodnikih bolnic. Ona iz dvojca brez krmarja je kot vedno napadla takrat, ko si bil na tleh. Da ne moreš živeti niti sebe, da ni čudno, da je tako, kot je, ko pa se z vsemi spreš, potem pa, tvoj periodični alkoholizem, kaj, kaj pa si pričakoval drugega?!

Ko si na tleh, se vedno najde kakšen dober človek, da te še malo dodatno zbrca.

GOSPA PRASICA

Jebe te direktno v možgane.

»Lepo življenje imate, toliko svobode, nobenega šefa, res. Povejte mi, ali kaj ustvarjate, kaj novega, veste, jaz sem brala vaše stvaritve, kar odkrita bom, vedno se tako lepo začne, potem pa vse črno, ta strah, mar ne morete napisati kaj vedrega, kaj sončnega? Saj, ne rečem, nekoč sem tudi jaz pisala, pesmi, niti niso bile tako slabe, moje življenje pa, to vam je en sam roman, tu bi imel človek kaj napisati. No, če boste imeli kdaj čas, rade volje vam bom povedala, rade volje,« zaključi gospa Prasica.

KNJIGE

so me vedno reševale, kot potovanje je, ko se potopiš, moji angeli, demoni in sorodniki. Ne vem, kdaj se je začelo, takrat za štreko, ko sem se skrival pred starcema, kasneje na gradu, ves čas, vedno in povsod, vedno na dosegu roke. Že takrat sem vedel, da je v knjigi življenje, v enih več, v drugih manj, ta mala pajkova znamenja so me zasvojila. Branje je bilo potop, zbežati, pozabiti na resničnost. Branje je enako dihanju, spanju, hrani. Vedno sem si želel napisati knjigo, ki bo kot reka. Odprl bi katero koli stran in lahko začel brati.

Knjige in ženske.

BUKOWSKI

Nekajkrat sva se srečala in vsakič zapila ko svinji, potem so seveda robovi sveta veliko bolj mehki, svet postane naenkrat obvladljiv in prijazen, samo pičke se je pijača takoj prijela, ni je zajela pohota, fukala bi kar tako, iz navade, ker to paše zraven, videlo se ji je, da je dala skozi veliko kurcev, kar mi je bilo čisto vseeno, tudi to, da je švercala drogo v trebuhu iz Kolumbije, kot to, da se je nekaj časa prodajala, sem ji rekel, kdo se pa ne, vsak prodaja, kar pač ima, pisatelji so največje pizde, ker prodajajo same izmišljije in laži, samo ji je pasalo, ga je imela rada v ustih, ga je znala pocuzat, ji je pasalo od zadaj, samo je bila preširoka, razen če si jo nabil v rit, sicer je jamrala, da ne ve, kaj počne na tem planetu, da je nesrečna, da rabi ljudi, sem ji rekel, da kdo pa ve, kaj počne na tem planetu, kdo pa ni nesrečen, kdo pa ne rabi ljudi, samo mi je šlo na kurac, ker ji ni in ni prišlo, pa sem ji rekel, naj si jo izdrka zraven, je bila čisto druga pesem, samo potem je zablejala o tem, kako naj bi živela skupaj, rolalo se ji je, po enem litru vina je plesala en korak naprej in dva nazaj, folk po ulicah je samo zijal, je rekla, da bi vse storila zame, je že gorela rdeča luč, mater, pizda, sem si rekel, je treba spizdit, čimprej spizdit, kam, v kakšno znosno gostilno, na kakšen vrt, v pizdo materino, samo da se lahko kadi, da zjutraj lahko prešteješ vse mrtve in pozabiš, da si več kot napol mrtev tudi sam, ker v bistvu naju je bilo strah življenja, tako prekleto strah.

S. RIJAVEC

Spomnim se, kot da bi bilo včeraj, kamor koli sva vstopila, v minuti, dveh je bil vihar, tvoj meč je bil tako oster, a kaj, ko je večino časa zamahoval le po sebi. Predstavljali so knjigo Umiranje na obroke, dovolj je tega vrtičkanja, si zaklical iz ozadja, završalo je in stare kokoši so bile pripravljene, da te popljuvajo, ostareli, pozabljeni taboriščnik pa je vztrajal: naj mladi mož razloži, naj pove, kaj je s tem mislil?! A v tvojih svinčenih mislih ni bilo ničesar, pred meseci so ti natisnili knjigo Odgovornost za praznike, vprašal sem te, kaj pomeni naslov. Bedak, bedak si, si mi odgovoril, kaj misliš, da bi nama tista kurba na Belem križu dala fukat? Preveč pijan sem bil, da bi zaigral osuplost, tudi takrat, ko sem prebral drobni časopisni tisk na strani kriminal: Skočil pod vlak. To je bil tvoj odgovor, tvoja odgovornost za praznike.

»NE BOJIM SE SMRTI,

samo žal mi je, da je šlo mimo tako v prazno,« je rekla. Ni jih dopolnila štirideset, njeno telo je bilo izmučeno, njena duša hlepi po počitku. Mnogo let je minilo od časov, ko sva spala v bunkerju za štreko.

»Zablodila sem,« reče.

»Vsi smo na neki način zablodili,« jo poskušam tolažiti.

Dokaj točno ima zamejen in odmerjen čas. Večina nas ves čas odriva misel na smrt, nekje daleč je, a v bistvu vedno tu. Smrt se rodi z našim rojstvom.

Od tri do šest mesecev, ji je napovedal zdravnik.

Deklica, ki se je vsa drobna, nekoč, davno, gola stiskala k meni na vlažnem jogiju. Njene velike lešnikove oči in nebeške besede hrepenenja: »Povej, Jani, nekoč pa odpotujeva, daleč, a ne Jani?«

»Ja, Maja, zagotovo, nekoč odpotujeva, daleč, daleč.«

ŠTREKA

je bila komaj sto metrov stran od bloka, za njo so bili samo še polja in vrtički vse tja do Zelene jame. Pod starimi hrastovimi pragovi sem izkopal za meter globok in tri metre dolg bunker. Počasi sem navlekel tja deske, kartone, sveče, baterije, stare žimnice, odejo, stripe, knjige, celo majhno petrolejko. Potem so prišli Cigani z luna parkom in ves čas sem se bal, da odkrijejo moje zatočišče, ki je bilo dobro zakamuflirano. To je bil čudovit luna park z vrtiljakom, s hišo strahov in streliščem. Črnolase cigančice, ki so se prodajale, so ves čas imele čik v ustih. Brkati mož nam je prvi dan razdelil brezplačne vstopnice za vožnjo z vrtiljakom, ki ga je poganjal star ropotajoč motor. Nobenega denarja nisem imel, zato sem se prikradel do babice, ki je popoldneve dremala v svojem kabinetu. Če je bil doma oče, se je zaklepala. Edina je bila, ki je dobivala denar, svojo trdo prigarano pokojnino v Tobačni tovarni. Denar je velikokrat skrivala v elastičnih žabah, tako da si videl le izboklino. Vzel sem žiletko in prerezal žabe, tako da v spanju ni niti opazila, kdaj sem ji izmaknil rdeči bankovec za sto dinarjev. Do zadnjega sem zapravil v luna parku. Vedel sem, da bo kazensko ekspedicijo prevzela mama, njega včasih ni bilo s pivskih turnej po nekaj dni. Dve noči sem prespal v bunkerju za štreko, šprical sem pouk na osnovni šoli Jožeta Potrča, samo tretji dan me je lakota prignala pred zelena vrata, kjer sem neštetokrat oprezal in prisluškoval, kaj se dogaja na oni strani. Mama me je brez besed prijela za lase, v drugi roki je imela leseno poleno, udarjala je v norem besu in sikala: Pankrt, pankrt, ki sem te posrala, tvoj stari je pijanec, krade pa ne, ne, ne boš pri meni, ne boš, te raje ubijem, ne boš, ne boš …!

Ves v modricah sem se nekako iztrgal in zbežal v bunker za štreko.

Iz kartona sem izbrskal knjigo Jezdeci škrlatne kadulje in zaman poskušal odjezditi.

»Nič, ni pardona, oba bo treba likvidirati, ona ni nič boljša,« sem ves čas ponavljal.

STEKLENICA

v očetovi roki je poletela z bliskovito naglico in ne spomnim se ničesar drugega razen teme. Je takšna smrt? sem se kasneje spraševal. Neopisljiv nič. Kako lahko misel umre? Zdaj je to, prepredena s podobami, z glasovi, barvami, potem pa samo gola, popolna tema, brez odmeva ali odseva.

Po tistem se očeta nisem več bal, edino, kar je še ostalo, je bilo, da me ubije, za temo pa sem zdaj dokončno vedel, da je veliko boljša varianta od življenja. Bolj me je ubijalo čakanje, tistih sedem najslabših let, ki sem jih preživel na Vodmatu v bloku F, čakanje, v kakšnem agregatnem stanju se prikotali. Kopičilo se je, strah se je levil v bes, čas je bil na moji strani, maščevalec v meni pripravljen. Včasih sem tako razmišljal, da bi ju zaplinil, ko sta ležala na boku objeta na preklopnem kavču kuhinje, ki je bila obenem dnevna soba. Razmišljal sem, da bi samo njemu nasul zelene kroglice podganjega strupa v steklenico vina. Samo kaj bi bilo, če bi opazil spremenjen okus? me je skrbelo. Zdaj sem bil že toliko odrasel in močan, da bi bila dva udarca s sekiro po glavi dovolj, enkrat takrat, ko je bil negiben v pijanski komi. Ubijal sem ga dan za dnem, njo le ob dnevih, ko me je izdala. Že same misli na krvavo, kruto maščevanje so me pomirile.

A globoko v sebi sem vedel, da mi bo nekoč plačal.

• [+]na vrh
• Natisni članek

Tweet