Ali bi jezik te dežele
v vetru zaklinjanja
dvigajoč se proti nebesom
ne mogel iskati večnosti?
Zgornji stihi nikakor niso po naključju vklesani pod spomenik Kristjana Jaaka Petersona (1801–1822) v Tartuju. Seveda tudi spomenik ne stoji po naključju na vzvišenem ozemlju griča Toomemägi, nad kompleksom častitljive tartujske univerze, ki od nekdaj velja za duhovno središče estonske kulture. Verzi mladega pesnika, ki zgoščeno habilitirajo estonščino kot ustrezno izrazilo visoke, nesmrtne umetnosti, so vsekakor simptomatični. V razmerah, ko se je glas »domorodcev« v najsevernejši deželi baltske trojke komaj slišal pod izmeničnim topotom peta germanskih in slovanskih (ruskih) zavojevalcev, verze seveda brez težav povežemo z rojevanjem nacionalnih kultur in literatur – duhovnega procesa, ki je tako globoko zaznamoval Evropo 19. in zgodnjega 20. stoletja. Tudi Petersonova zgodba je v tem smislu simptomatična. Pesnik, ki danes velja za enega izmed utemeljiteljev estonske literature in jezika – gre za jezik ugrofinske (ne indoevropske) skupine, ki je kolikor toliko soroden edinole finščini, ima pa le dober milijon govorcev –, je umrl komaj enaindvajsetleten in pustil za seboj dva zvežčiča estonskih poezij. Šele čez stoletje so ju natisnili prizadevni rodoljubi, preroditelji, ki so spoznali narodnoosamosvojitveni potencial, zakopan v rokopisih mladega ekstravagantneža.
Podobnosti med slovensko in estonsko kulturno zgodovino zadnjih dveh stoletij segajo daleč prek klišejske zgodbe o izjemno nadarjenem, a bolehnem in prezgodaj umrlem pesniku, ki mu rojaki šele pozneje »pripravijo prostor« in pripišejo ustrezno mesto v literarnem in kulturnem kanonu. Vzporednice, ki jih je mogoče potegniti med obema kulturama, so številne in tako osupljive, da se nehote vprašamo, kako neki je to mogoče. Kratek pregled nas postavi pred dejstvo: med jezikovno in geografsko oddaljenima kulturama neposrednih stikov tako rekoč ni bilo. Zaman bi v slovenskih knjižnicah iskali prevode estonskega nacionalnega epa Kalevipoeg, poezije Petersona ali Juhana Liiva ter proznih del kandidata za Nobelovo nagrado Jaana Krossa. Bolj po naključju je prevedena peščica sodobnejših pesmi in posredno (prek angleške izdaje) en sam sodoben roman … V obratni smeri razmere nikakor niso boljše.
Neposrednih kulturnih izmenjav torej ni bilo. Kako je potem mogoče, da je kulturni razvoj potekal po tako zelo podobnih vzorcih? Odgovore je mogoče iskati v različnih smereh. Gotovo so na to vplivale zamisli nemških mislecev predromantike in romantike, na primer J. Herderja ali znamenitih bratov Schlegel. Na podlagi teh zamisli so izobraženci vse Evrope hiteli obujati narodne jezike in izročila manjših, dotlej zatiranih skupnosti. V tem smislu je poučna zgodba o nastanku pesnitve Kalevipoeg. Za razliko od sestrske finske Kalevale, ki jo je njen kompilator Elias Lönroth večinoma zbral s terenskim delom, je ta nastala pretežno kot avtorsko delo Friedricha R. Kreutzwalda. Toda v resnici je ep s takšnim naslovom snoval že njegov predhodnik pri združenju estonskih izobražencev, ki je vpeljal zamisel o nujnosti »narodnega epa«, a zamisli ni utegnil uresničiti: Kalevipoeg je bil torej izpeljan kot tipična razsvetljenska misija.
Vpliva teoretikov (pred)romantike na nacionalna gibanja seveda ni mogoče zanikati, mogoče pa je razlago dopolniti še z neko drugo zamislijo. V zadnjih letih se vse bolj uveljavlja izraz Vzhodna Srednja Evropa. Na prvi pogled ne deluje prepričljivo, zdi se, da imajo starejša razmejevanja (Vzhodna Evropa, »Mitteleuropa«, vplivno območje »habsburškega mita«) večjo razlagalno moč. Toda za razliko od omenjenih pojmov se zamisel Vzhodne Srednje Evrope osvobaja ideoloških podtonov: ne predpostavlja identičnih izkušenj in skupnega zgodovinskega spomina tega kompleksnega prostora. To ne pomeni, da gre za povsem poljuben geografski ali celo – če se spomnimo znamenite ironične opazke pisateljskega provokatorja Petra Handkeja – »meteorološki« koncept. Utemeljiti ga je namreč mogoče s presenetljivimi strukturnimi podobnostmi med kulturami, ki so se razvijale v relativno ozkem pasu od Baltika do Sredozemlja, stisnjene med vplivni območji hegemonističnih ruske in nemške kulture.
Kakšne so torej temeljne strukturne poteze, skupni mehanizmi v razvoju tega vmesnega, perifernega prostora in njegovih nacionalnih kultur? Tipično je, da so v nastajajočih kulturah vodilno vlogo prevzemali izobraženci, predvsem pesniki in filologi, ki so neredko postali tudi politični vodje. Identiteto svojih ljudi so izumljali predvsem s konstruiranjem institucij in značilnih tekstov. Ustanavljali so revije in časopise, založbe, kulturna društva, gledališča in opere, knjižnice, nacionalne akademije, univerzitetne stolice za nacionalne jezike in literature ter vključevali domače literature v šolske učne načrte. Hkrati so obujali domače jezike, prevajali, zbirali in objavljali ustno slovstvo, pikolovsko urejali starejše tekste, pisali liriko, epe in zgodovinske fikcije, kanonizirali nacionalne pesnike in snovali literarne zgodovine.
Tako estonska kot slovenska kultura zadnjih dveh stoletij sta se torej razvijali po zelo podobnih vzorcih. Estonci so po osamosvojitvi izpod sovjetskega komunističnega jarma leta 1991 morda še z večjim užitkom vdihnili mrzli baltiški zrak in dali duška zatrtim nacionalnim čustvom – seveda v veliko nelagodje estonski ruski skupnosti, ki se je nenadoma prelevila v gostujočo manjšino (mimogrede, polovica prebivalcev skoraj polmilijonskega Talina je Rusov, ki tudi sicer tvorijo kar 30 % poldrugega milijona celotne populacije). Odtod je laže razumeti veliko emocionalno investicijo v Tartu, etnično strnjeno univerzitetno mesto, mitski kraj narodovega rojstva …
S slovenske perspektive Estonija seveda ponuja redko možnost obiska dežele, v kateri – za spremembo – živi še manjša jezikovna skupnost, ki je morda še bolj obsedena sama s seboj, s svojo zgodovino in z identiteto, s svojo majhnostjo in svojim lastnim preživetjem. Emil Tode (njegovo pravo ime je Tõnu Õnnepalu) je v Državi na meji (Piiririik, 1993), edinem estonskem romanu, prevedenem v slovenščino, napisal, da prihaja iz dežele, kjer je preveč pesnikov in so poezijo nasploh jemali preresno. To je napisal v času, ko so mladi izobraženci tamkaj – z nejevernimi očmi – odkrivali dinamiko prezrelega evropskega kapitalizma in njegovih gigantskih metropol. Prva, naivna fascinacija je gotovo že zdavnaj minila. Če ne postanejo čustveno prenapete ali nestrpne, so deželice, ki so jih »rodili pesniki«, nenavadno domačne in obvladljive. Samozadostne, zaplankane, majhne in luštne kot legendarni Hobiton, oaza brezskrbnosti v svetu neizprosnih, tujih sil.