Vasica Caraiva leži med morjem na levi in sladko vodo na desni strani.

Čisto na dnu, na skrajnem jugovzhodu brazilske zvezne države Bahija, leži ena njenih najlepših obmorskih vasic Caraiva. Najdemo jo ob ustju istoimenske reke, ki se izliva v Atlantik. Njene skromne ribiške hišice so kot barvite tropske ptice nanizane na dolgem ozkem peščenem pomolu, ki ga z ene strani obdaja sladka, z druge pa slana voda. Mostu med vasjo in kopnim ni, zato lahko reko prečkate le s čolnarji, ki svoja plovila še vedno poganjajo po starem – z dolgimi lesenimi koli, s katerimi čolne odrivajo od rečnega dna. V okolici vasi se razprostira mata atlantica, to so redki še ne izsekani predeli primarnega atlantskega tropskega pragozda, ki so gosto posejani z močvirji in s sladkovodnimi lagunami. Življenje v tem odmaknjenem okolju utripa v ritmu časov, ko se človeštvu še ni mudilo. Morda je tudi zato Caraiva šele pred dobrim letom dobila električno napeljavo. Tudi cest, tako kot v številnih podobnih obmorskih zaselkih, ni. Skozi vas so speljane le poti, na katere morski veter nenehno sipa pesek, zato je hoja počasna, utrujajoča in se ugreza ob vsakem koraku. Čevljev nima smisla nositi in tudi plastične japonke, nacionalno obuvalo tropskih Brazilcev, so tu bolj v oviro kot v pomoč. Kjer koli, popoldne na plaži, zvečer v restavraciji ali ponoči na plesišču, so tako domačini kot obiskovalci najraje bosi. Življenje v vasi v vročih opoldanskih urah zastane. Pesek je tedaj namreč tako razbeljen, da podplate rani skoraj do opeklin. Če je res treba na pot, vas čez vas prepelje eden od treh vaških »taksijev«. To seveda niso avtomobili, kajti ti v vas ne morejo – caraivski taksiji so mali vprežni vozovi, ki jih vlečejo mule. Tudi ti kažejo, da so prebivalci Caraive – podobno kot drugi revni Brazilci – presenetljivo iznajdljivi ljudje. Medtem ko se Zahodnjakov v času recesije loteva depresija, ti ne obupujejo, ampak hitro pograbijo vsako poslovno priložnost, ki bi lahko njihove skromne dohodke povečala za nekaj realov.

Čolni so edino prevozno sredstvo, ki vas pripelje v Caraivo.

Pataxoji redno prihajajo v Caraivo, večinoma zaradi prodaje nakita, ki ga radi kupujejo turisti.

Le nekaj kilometrov od Caraive je krajinski park, ki je v lasti indijanske skupnosti Pataxo. Brazilski Indijanci so ljudstvo zelo negotove prihodnosti. Predstavljajo okoli 0,2 odstotka brazilske populacije in njihovo število ne dosega niti pol milijona. V primerjavi z mehiškimi, s perujskimi ali z bolivijskimi ljudstvi brazilski staroselci niso razvili velikih močnih civilizacij z utrjenimi mesti, cvetočo umetnostjo in znanostjo, zato se je njihova kultura precej slabše ohranila. Danes so razdeljeni na dobrih dvesto etničnih skupin in raztreseni po različnih koncih države. Njihova najpomembnejša središča so v Amazoniji, na srednjem zahodu in jugu države, vendar so se nekatera ljudstva ohranila tudi na drugih koncih Brazilije. Med drugim tudi v Bahiji, kjer danes živi okoli 3500 Pataxojev. Kar polovica jih biva v vasi Barra Velha, ki je v soseščini Caraive. Le malo avtentičnega je ostalo v vasi. Arhitektura njenih skromnih, grobo ometanih hiš – enaka kot v kateri koli drugi revni brazilski vasi – gotovo ne deluje kot etnološka posebnost. Tudi velike nerodne satelitske antene, ki jim je odmerjen osrednji prostor na dvoriščih, ne. Še najbolj zanesljivo znamenje, da tu biva indijanska skupnost, je bila resnost in nezaupljivost na obrazih vaščanov, ki je tako značilna za ameriška staroselska ljudstva. Od nekdaj mi je bilo neprijetno obiskovati kraje, v katere bi si prišla ogledovat le eksotičnost domačinov. Ne želim raniti njihovega že tolikokrat ponižanega dostojanstva ter jih postavljati v vlogo muzejskih eksponatov, ki naj bi tešili radovednost in fotografske ambicije turistov. Tudi pred odhodom v Barro Velho sem dolgo oklevala, čeprav sem imela dober razlog, zakaj bi jo rada obiskala. V njej naj bi, kot so pisali različni mediji, živeli zadnji pataxojski zdravilci, ki so poznali skrivnosti zdravilnih rastlin v okoliških gozdovih. Z njimi naj bi uspešno zdravili vse od preprostih glavobolov do neplodnosti in astme. O zdravilcih mi je že pred tedni pripovedovala tudi neka Salvadorka, ki je trdila, da so s svojimi zeliščarskimi metodami ozdravili tudi njeno bolno hčer. Že vse odkar sem zapustila bahijsko prestolnico, sem upala, da mi bo kdo od njih naklonil kratek pogovor in me tako obogatil za novo izkušnjo.

Pataxojke med izdelavo nakita.

Ker cest do Barre Velhe ni, je tja mogoče le na tri načine: po reki z najetim kanujem, po kopnem z najetim terenskim vozilom ali peš. Verjetno ni treba posebej poudarjati, katerega ima popotniški proračun najraje. Po dveh urah hoje po peščenem kolovozu sem le prispela na osrednji vaški trg. V sicer tihem naselju, ki ni kazalo znakov življenja, je kar naenkrat zabrenčalo. Na tleh trga je ležala skupina klepetavih vaščank, ki je pletla ogrlice, rezljala uhane ter drugo bižuterijo, ki jo bodo kasneje prodali na tržnicah bližnjih turističnih krajev. Vaščani živijo pretežno od te drobne ročne umetnosti, del dohodka pa jim prinesejo še ribištvo ter redki turisti. Vaški otroci, ki so postopali naokoli, niso bili običajni. Vsaj četrtina jih je imela resne težave – med njimi so bili slepi, gluhi, nemi in drugače prizadeti. Ker se Pataxoji večinoma poročajo le v krogu svoje majhne skupnosti, se jih mnogo rodi z različnimi genskimi napakami. Tudi te so eno od prekletstev izumirajočega ljudstva. Njihove matere, ki so bile pri delu sicer zgovorne, sem zaman spraševala po zdravilcih. Vse po vrsti so zatrjevale, da v vasi ni nobenega. So hotele morda le odgnati vsiljivko ali pa je zdravilski poklic med Pataxoji res izumrl, kot so opozarjali različni članki? Kakor koli že, odgovora od njih nisem dobila. Uspele pa so me prepričati, naj obiščem pataxojski kulturni center na robu vasi. Postavili so ga na sveti zemlji, na kateri so njihovi predniki stoletja opravljali verske obrede. Kot so trdile, se skupnost ob praznikih tam zbira še danes. Čeprav v številnih vidikih živijo kot moderni ljudje, naj bi Pataxoji ob večjih ceremonijah še vedno pripravljali iste svete jedi, prepevali iste tradicionalne pesmi ter plesali plese, posvečene starim bogovom. Enega od plesov so mladi domačini v centru tudi demonstrativno zaplesali. Ko so končali, so slekli krila iz bambusa, se preoblekli v kavbojke in odkolesarili domov. Simpatično, vendar obenem ganljivo. Bodo njihovi vnuki še premogli vsaj toliko zavesti o svojem poreklu ali pa bodo v dveh generacijah že povsem asimilirani?

Vrnitev v Caraivo je spet vzela dve naporni uri po ugrezajočem se pesku, pa vendar je bila večerna hoja poživljajoča. Človek v tropih ne more drugače, kot da se razveseli svežine, ki jo prinaša noč. Bila pa so še druga pričakovanja, ki niso bila povezana le z ohladitvijo vročine. Večeri so bili čas, ko je vaške lokale napolnilo nekaj sto turistov in domačinov, čas, v katerem so se vsi veselili vzajemnega druženja, na kratko – to je bil čas za festo. Kje drugje mi grenki okus, ki ga je za sabo pustil obisk umirajočega ljudstva, ne bi dovolil sproščene zabave. V Braziliji pa je bilo drugače. Festa je tu nacionalno zdravilo za najrazličnejše tegobe. Bolj ubogi ko so Brazilci, bolj sloveče in pogoste so njihove feste. Najboljše naj bi se organizirale ravno v mestnih favelah in na severovzhodu države, kjer živi največ socialno depriviligiranega prebivalstva. Od koder koli že prihajajo, Brazilci brez zabave ne morejo. Še posebej na počitnicah. Nočno življenje v Caraivi je bilo zato kljub majhnosti vasice presenetljivo živahno. Vsako noč ga je popestrila skupina gostujočih glasbenikov, katerih bi se razveselili celo boljši mednarodni glasbeni festivali. Muzikante so si vaški gostinci podajali med sabo, tako da so danes igrali v tem, jutri pa v drugem baru. Vse poletje so preigravali iste melodije sambe in chorrinha, ki so se jih hitro naučili tudi obiskovalci. »Ogum … tadadada tadadada … Oguuuum,« je začelo vsako noč okoli desete predvidljivo odmevati po vasi. Po koncertu se je festa preselila v klub, kjer so vrteli forro. Forro je preprosta plesno-glasbena zvrst, ki je še posebej priljubljena na severu in severovzhodu Brazilije. Prvotno je bila to glasba revnejših slojev, vendar so jo kmalu vzljubili tudi drugi. Kako je ne bi, saj prepeva o življenjskih zadregah, ki jih vsi občutijo podobno. Ritmični forro poje o ljubezenski strasti, objokuje nekdanje ljubimce ter tolaži domotožne, ki se podajajo od doma s trebuhom za kruhom. Zabave forroja so se začenjale pozno in pred drugo uro zjutraj v klub ni imelo smisla vstopiti. Številni so zato po večerji oz. večernem pivu legli ter zadremali, dokler jih ni v ranih jutranjih urah prebudila budilka. Ko so omotični od spanca ali česa drugega prispeli do plesišča, jih je tam pričakal sanjav prizor. Prvi pari bosonogih plesalcev so priviti drug ob drugega počasi drseli po lesenem podu. Plesalke v lahnih frfotavih poletnih oblekicah so bile kot čudoviti eterični metulji in bolj kot erotičnost so z drobnimi koraki poudarjale svojo milino, nežnost ter gracioznost. Neskončna, hipnotična improvizacija otožne harmonike, ki je v temi znova in znova ponavljala isto melodijo, je prisotne uročila. Igrala se je z njihovimi mislimi in čustvi, ki so nenehno nihala med sladkostjo in melanholijo. Navdihovala je tudi najrazličnejša sanjarjenja, med drugim tista, da bi sladkost poletja, počitnic in trenutnega pozabljenja trajala in trajala …

Pataxojski ples v kulturnem centru.