December ni mesec, ko bi govorili o težkih in resnih rečeh. To je mesec, ko si ne glede na to, kako smo preživeli iztekajoče se leto, dovolimo upati, pričakovati in verovati v prihodnost. Številni si bodo letos oddahnili, ko bodo celoletne pogovore o gospodarski krizi vsaj za kratek čas nadomestile lahkotnejše teme. Zaskrbljujoče gospodarske analize in napovedi so v minulem letu preobilno sejale strah med ljudi, da bi se jih v mesecu veselja komu še ljubilo poslušati. Pa vendar bi bilo o krizi mogoče razmišljati tudi manj črnogledo, kot smo to počeli vse leto. Krize so namreč zgodovinska in družbena dejstva ter sestavni del človeškega življenja. V zadnjih letih, ko se je živelo relativno dobro, smo na to pozabili. Sedanja kriza ni prva in skoraj vsak bo v toku življenja gotovo še doživel kakšno, naj bo gospodarska, politična, vojna, vrednostna, osebnostna ali kakšna druga. Krizam se ne moremo zares izogniti – kar lahko spremenimo, je naše odzivanje nanje.

Od nekdaj so obstajali ljudje z alternativnimi pogledi, ki se krizam niso pustili prestrašiti, ampak so v njih odkrivali poseben pomen in smisel. Številni umetniki, filozofi in religiozni misleci so krize videli kot priložnosti za katarzo, tj. kolektivno odrešenje, očiščenje oz. prerojenje. Med njimi so bile tako različne osebe, kot so biblični preroki, nekateri eksistencialistični filozofi in futuristični pesniki. Tisti, ki so bili še posebej razočarani nad stanjem duha prevladujoče družbe, so se prihoda kriz celo veselili, upajoč, da bodo pometle s starimi, trhlimi, zlaganimi vrednotami in prinesle nujno potrebne spremembe. Menili so, da je človeška narava preveč inertna, da bi samodejno naredila ta korak, zato jo mora strezniti udarec od zunaj. Krizo so videli kot priložnost, da se človek končno obrne vase in globoko razmisli o tem, kaj počne ter kako želi naprej. Zaradi stisk, ki jih doživljal, je bil letos marsikateri posameznik prisiljen v takšno introspekcijo. Vprašati se je na primer moral, kaj ga je pripeljalo do izgube službe. Zakaj je vztrajal v podjetju, ki mu je že leta grozil stečaj? Je bil premalo pogumen, da bi našel delo drugje ali poskusil kot zasebnik? Na koga se lahko zanese v času stiske? Kako naj si organizira novo življenje, v katerem materialne dobrine ne bodo imele tolikšnega pomena? Škoda je, da se podoben proces ni začel tudi na kolektivni ravni. Glede na to, da je Slovenija ena tistih evropskih držav, ki jih je recesija posebej prizadela, bi bila takšna razprava zelo dobrodošla. Vendar se je slovenska družba na krizo bolj kot s treznim samoizpraševanjem odzvala s strahom ali fatalistično vdanostjo. Žal se je le v redkih javnih razpravah poskušalo najti odgovore na vprašanja, kje kot država in narod stojimo, kaj se lahko naučimo iz napak ter kako naprej v prihodnost. Je bilo slovensko gospodarstvo premalo ali preveč drzno pri svojih odločitvah, je preveč mencavo ali preveč zaletavo, je preveč ‘ziheraško’, ker se vedno zanaša na iste tuje trge, je predolgo ali morda premalo podpiralo velike gospodarske bolnike, kdo in kaj mu preprečuje, da bi se svobodno in inovativno razvijalo?

Redko katero poročilo o recesiji je tudi spomnilo, da so krize začasna oz. prehodna obdobja. Kapitalistično gospodarstvo se, kot razlagajo različne ekonomske teorije, giblje ciklično. Obdobja gospodarske rasti po določenem času zamenjajo obdobja recesije, tem pa spet sledi val razcveta. Kolektivna tesnoba oz. depresija, ki se je pojavila v iztekajočem se letu, izvira ravno iz pomanjkanja zavesti, da je gospodarstvo – tako kot življenje – cikel, v katerem se izmenjujejo vzponi in padci. Zdi se, da se znajo v tistih predelih sveta, kjer je vsaj delno še prisotno tradicionalno, ciklično dojemanje časa, bolje soočati s krizami. Psihične bolezni, množična dezorientiranost in obup, ki so jim podlegli brezposelni Evropejci ter Američani, so se številnim prebivalcem tretjega sveta zdeli pretirani. Kot je razlagal perujski prijatelj, ljudje v njegovih krajih laže sprejmejo spremembo na slabše. Ne pritožujejo se, če bodo danes pili vodo, ker pač ni denarja za pivo ali kokakolo. Obenem pa zaupajo, da bo slej ko prej nastopilo obdobje, ko bo miza spet solidno obložena. V deželah, kjer je spomin na mitski, ciklični čas še vedno živ, vedo, da ne sreča niti nesreča nista trajni. Obe se – vpeti v kolo večnega vračanja – nenehno izmenjujeta v svojem prihajanju in odhajanju.

Prav tako redko so bile v minulem letu omenjane ustvarjalne spodbude, ki jih prinašajo krize. V kriznih situacijah človek odkriva svoje nepoznane talente in zmožnosti. To dobro vedo ekstremni športniki, ki nalašč iščejo nepredvidljive, celo življenjsko nevarne izzive, v katerih bi lahko iz sebe iztisnili skrito moč. Krize od človeka zahtevajo večjo fleksibilnost, iznajdljivost in ustvarjalnost. Zdi se, da te človekove kvalitete v predolgih časih udobja zaspijo in se ne znajo prebuditi, ko budilka spet zazvoni. Še ne dolgo tega so naše babice na tržnice nosile borovnice, starši so v mladih letih prekupčevali z italijanskimi kavbojkami ali pa nabirali gobe, ki so jih ob cestah prodajali turistom. Danes ljudem takšne pobude redkeje pridejo na misel. Mnogo jih namreč ne zna ali noče pogledati čez plot poklica, za katerega so se usposabljali na univerzi ali kakšni drugi šoli, ter tako sami sebe prikrajšajo za pomembne življenjske izkušnje.

Ne nazadnje lahko recesija – naj se sliši še tako paradoksalno – ljudi nauči tudi, kako se iskreno veseliti. Večja ko je namreč tesnoba, več je potrebe po veselju, ki bi jo uravnotežilo. Prav v času letošnje krize se je pri nas zgodilo množično ulično slavje, ki bi ga lahko brez pretiravanja imenovali zabava desetletja. Toliko pristne radosti, kot jo je na ceste nekaterih slovenskih mest prinesla nogometna zmaga proti Rusiji, v tej deželi že dolgo ni bilo občutiti. Lahko se le vprašamo, ali smo jo doživeli kljub recesiji ali pa prav zaradi nje. Recesija sicer ni čas, ki bi ljudi posebej zabaval, pa vendar je prav vedeti, da lahko prinese tudi kaj dobrega. Njene stiske zagotovo imajo svojo funkcijo. Kot je ugotavljal psiholog C. G. Jung, človek ne zmore prenašati trpljenja, če ne ve, čemu trpi. Skoraj vsako trpljenje pa si lahko naredi znosno, če v njem le najde nauk, pomen oz. smisel. Vsem bralcem Parka želim srečno in uspešno novo leto.

Fotografija: Jaka Šuln