Leta 2009 je verjetno eno izmed najbolj dvoumnih let po drugi svetovni vojni. Gospodarska kriza je kapitalizem vrgla s tečajev. Praktično nikogar ni, ki ga kriza ne bi prizadela. Najprej je seveda trpelo tako imenovano »finančno premoženje« premožnejših slojev. Neizogibno pa je prišlo do tega, da je zaradi izgub delovnih mest ogrožena eksistenca srednjega in predvsem nižjega sloja. Dovolj dober razlog za to, da resno podvomimo v temelje svetovnega reda zahodnega sveta, v kapitalizem in – naj se sliši tako bogokletno – tudi demokracijo.
Po drugi strani pa je v letu 2009 politična elita s tako imenovanimi »bail-outi«, finančnimi injekcijami davkoplačevalskega denarja zasebnim finančnim ustanovam, storila vse, da je vse, kar se je rušilo (vključno z zaupanjem v obstoječi red), postavila v stare okvire. To je pomenilo predvsem to, da se ravno tistim, ki so povzročili propad, omogoči preživetje. »Preživetje« seveda pomeni tudi to, da dohodki najpremožnejših bankirjev in špekulantov ostajajo taki, kot da krize nikoli ne bi bilo, medtem ko velika večina sveta trpi spremembe na slabše. Neverjetno: zdi se, da so se kapitalisti ravno s krizo, ki so jo zakuhali sami, še toliko bolj utrdili kot resnični gospodarji sveta.
Kapitalizem je po drugi strani pokazal svoj zvijačni obraz: takrat, ko mu gre dobro, zagovarja umik politike s »čistega« področja gospodarstva, takrat ko mu gre slabo, se zdi samoumevno (in ravno to je tisti videz, ki ga je treba postaviti pod vprašaj), da ga država rešuje z vso silo. Zgodovina bo pokazala, ali bo (oziroma, kdaj bo) ta krog tako ali drugače pretrgan.
Dvoumno je tudi stanje demokracije. 4. januarja 2009 je krmilo najmočnejše države prevzel Barack Obama. V predvolilni bitki se je prikazoval skorajda kot odrešenik. Ljudje so ga dojemali kot znanilca konca tistega, kar je bilo v politiki ZDA pod vodstvom Busha narobe. Po letu dni njegovega vladanja se zdi, da je od vsega skupaj ostala le barakasta retorika. Obama (skupaj s celotnim zahodnim svetom in Slovenijo) ostaja na čelu nepravične vojne v Afganistanu, ZDA ostajajo zaveznice zatiralskega režima nad Palestinci, notranje socialne reforme v ZDA pa ostajajo pod velikim vprašajem.
Morda je konec leta 2009 čas, da spet preberemo ne le Marxov Komunistični manifest, ampak tudi Platonovo prispodobo z ladjo iz njegove knjige Država: demokracijo tam opisuje kot ladjo. Na njej so velik in močan lastnik, ki je hkrati napol slep in napol gluh, ter mornarji, ki se borijo za to, da bi prevzeli krmilo. Krmila ne prevzame tisti, ki »pozna zvezde in letne čase, vetrove in tokove morij«, ampak tisti, ki zna nevednega lastnika z raznimi opoji omamiti na ta način, da mu zaupa krmilo … Je obstoječi globalni red res poslednji horizont?
Slovenijo so v letu 2009 pretresale stavke. Skorajda dnevno slišimo o tem, da je na obzorju nova stavka. Povsem razumljivo, saj je skorajda neverjetno, da nekdo prejema plačo, ki je pod pragom še sprejemljivega preživetja. Toda največji paradoks je v tem, da se je delavski razred zbudil sedaj, čeprav je enako slabe minimalne plače prejemal tudi v času konjunkture. Zakaj delavci niso stavkali takrat, ko je gospodarstvu šlo dobro, njim pa skorajda enako slabo kot sedaj? Odgovor, nekoliko ciničen, se morebiti skriva v tem, da je ideologija gospodarskega razcveta in vsesplošnega napredka tako močno prodrla v življenje vsakogar, da lastnega položaja niso zaznavali na enak način kot danes. Čeprav so ljudje v času gospodarske rasti živeli kot reveži, tega bodisi niso občutili čisto tako bodisi tega niso hoteli sporočati drugim. Ko finančni špekulant najvišjega ranga prosi za subvencijo, ko za pomoč moleduje »tajkun« in ko se »na borzi« znajde borza, potem je končno tudi človek z ulice pripravljen na ulico tudi zakoračiti …
Le Novo mesto je v letu 2009 živelo podobno kot prejšnjih nekaj let. Kriza je tukaj tako rekoč stanje duha. Gospodarska kriza bo le priročen izgovor za nadaljevanje novomeške večne krize. Pa vendar tudi tu ni vse tako enostavno: Novo mesto je kot prvo med slovenskimi mestnimi občinami dobilo občinski prostorski načrt. Velika stvar. Nekaj, kar daje možnost razvoja. Pa vendar nič več kot načrt na papirju. Nekaj takega kot takrat, ko od arhitekta dobite skico svoje hiše. Kljub temu je treba priznati, da je županu Muhiču (še bolj pa seveda očitno sposobni ekipi znotraj občinske uprave) šele pred zadnjim novim letom v njegovem mandatu uspelo občanom pripraviti resnično novoletno darilo.
Vsem bralcem želimo malce manj dvoumno leto 2010.