Današnja podoba javnega odprtega prostora v mestnem jedru Novega mesta je rezultat večstoletnega razvoja in sprememb. Pri načrtovanju prenovitvene sheme je treba najprej razumeti, kaj je v osnovi zgodovinskega oziroma kaj se je od tega tudi dejansko ohranilo. Pri tem je treba uporabljati arhivsko, zlasti slikovno gradivo, pisne vire, rezultate arheoloških izkopavanj kot tudi analize vgrajenih materialov in oblikovnih detajlov v primeru obstoječih mestnih tlakov in mestne opreme. Upoštevati je treba tudi širši prostor okoli obravnavnega mestnega predela kot tudi odnos med zgradbami in odprtimi prostori med njimi. Zgodovinske izkušnje naj bodo vodilo pri izbiri metod, oblikovnih izhodišč in materialov.
Za revitalizacijo mestnega jedra bomo vsi skupaj prav gotovo naredili največ, če bomo v njem omogočili določeno stalnost bivanja in delovanja, gojili skozi čas utečene vzorce obnašanja ter skrbeli, da bodo vsi potrebni posegi v urbano tkivo kakovost mestnega okolja poudarili, ne pa mu škodovali. Pri tem se moramo zavedati, da skladno urejen odprti javni prostor v mestnem jedru pripomore tudi k povečanju mestnega ponosa, obenem pa pripomore k prepoznavnosti mesta in regije ter zagotavlja meščanom in obiskovalcem mesta visok bivanjski standard. Kakovostno oblikovanje in upravljanje z javnim prostorom je ključno tudi za ekonomsko, socialno in kulturno blagostanje mesta. Za uspešno regeneracijo mestnega prostora je še zlasti pomembna celostno oblikovana in premišljeno postavljena mestna oprema.
Kljub temu se je seveda treba zavedati, da so vsebine, ki so bile značilne za mestna jedra v preteklosti, pogosto drugačne od tistih, ki jim jih danes namenimo. Dosedanja praksa v drugih mestih kaže, da je najboljše ohraniti čim več avtentične vsebine na nov, modificiran način ter uskladiti stare vrednote z novimi. Današnja percepcija mestnega prostora od nekdanjega se bistveno razlikuje v dejstvu, da se tega danes ocenjuje po izgledu in vtisu odprtih mestnih prostorov in ne več toliko po kakovostni ureditvi in funkcionalni izrabi notranjščine posameznih stavb kot nekoč. Razumeti je namreč treba, da to ni več tisti celoviti organizem naselja iz časa nastanka in razvoja, temveč da gre po novem za nekakšne oaze načrtovanih vsebin s ciljem revitalizacije porušenih odnosov znotraj mestnega tkiva. Nujna posledica teh procesov je določen izostanek avtentičnega načina življenja v tako prenovljenih mestnih okoljih.
Povojna prenova odprtih javnih mestnih območij
V Novem mestu ta mejnik predstavlja celovita prenova Glavnega trga, današnje Rozmanove in mestnega predela Na vratih v začetku petdesetih let 20. stoletja po načrtih arhitekta Marjana Mušiča. Po končani drugi svetovni vojni so se tako kot v drugih mestih tudi v Novem mestu pokazale potrebe po reševanju najbolj perečih komunalnih vprašanj, zlasti izgradnje vodovoda, kanalizacije in cest. Zaradi povečanega tranzitnega prometa, ki si je zaradi takrat edinega mostu v Kandiji utrl pot skozi mestno jedro, kot tudi zahtev vojske po usposobitvi državne ceste v območju historičnega Novega mesta za neoviran promet najtežjih in največjih bojnih vozil, je bilo treba narediti večje gradbene posege na območju Glavnega trga in današnje Rozmanove ulice. Izgradnja nove prometnice na Glavnem trgu je bila na srečo sestavni del celostne parterne ureditve trga, ki je ostala nespremenjena do današnjih dni. Tako so bile pri novi nivelaciji tržne ploskve upoštevane tudi površine levo in desno od cestišča, pri višinskem poteku pa tudi navezava na obstoječe pragove hiš. Večji poseg se je zgodil le v spodnjem delu trga, kjer so morali novi cestni profil zaradi cestnoprometnih zahtev nekoliko znižati, ker pa se z njim zaradi pragov hiš niso mogli znižati tudi pločniki, so morali tako nastalo višinsko razliko reševati s stopničasto oblikovanimi pločniki. Drugo ozko prometno grlo je bilo območje Gorenjih vrat, kjer so ravno tako morali nekoliko poglobiti in razširiti cestišče. V ta namen so morali podreti del stare kresije. Srečna okoliščina pri tem velikem in za prihodnjo mestno podobo pomembnem gradbenem posegu je bilo dejstvo, da je mesto sočasno moralo reševati še spomeniški problem, ki naj bi bil rešen do bližnje obletnice ustanovitve brigad. Na srečo je bil tedaj sprejet arhitektov predlog, da bi obe vsebini združili in tako omogočili kvalitetnejše oblikovanje tega dominantnega mestnega motiva v območju današnje Knjižnice Mirana Jarca, ki je obenem tudi osrednji spomenik NOB v Novem mestu (vir: Marjan Mušič, Arhitektura za vse čase, Ljubljana 2002).
Težko trdim, da se od tistih, danes že daljnih petdesetih let prejšnjega stoletja v zgodovinskem jedru Novega mesta ni nič zgodilo, pri čemer mislim predvsem na izredno počasno celostno prenovo več zalednih ulic (Vrhovčeva, del Šolske, Dilančeva, Jenkova ter v zadnjem obdobju tudi Cvelbarjeva, Kosova in Sokolska ulica). Se pa kaže pri vsem tem pomanjkanje neke celostne strategije tako glede vrednotenja odprtega javnega prostora v mestnem jedru kot ciljev, ki jih želimo s tovrstnimi prenovami doseči. Pri tem moramo odmisliti prenovo komunalne infrastrukture, poseg v katero je sestavni del tovrstnih dejavnosti, in estetskega izboljšanja podobe posameznih mestnih predelov. Gre predvsem za večno, tako rekoč primarno vprašanje, kakšno mesto si sploh želimo oz. kakšno naj bo mesto po meri današnjega človeka. O tem je bilo že veliko napisanega in povedanega, pa ničesar dorečenega. Tudi jaz sem o tem pisal v prejšnji številki revije, ko sem se dotaknil zelo perečih odnosov med prometom in peščevimi površinami, rešitev katerih je predpogoj za kakršno koli razmišljanje o regeneraciji mestnega okolja. Skratka, ko si odgovorimo na ti dve vprašanji, sta oblikovanje odprtih javnih prostorov in izbira ulične opreme zgolj logična posledica naših potreb in želja, zgolj arhitekturno, likovno in tehnično vprašanje. Pri tem moramo upoštevati dejstvo, da nobena posamezna ustanova ni povsem sama odgovorna za podobo odprtega javnega prostora. Ključ do uspeha pri ohranjanju atraktivne ulične scenerije je v timskem delu, večdisciplinarnem pristopu in sodelovanju širše javnosti. Zato je pomembno, da Mestna občina Novo mesto končno osnuje ekipo za to usposobljenih strokovnjakov, ki bo z javnim prostorom upravljala, pri tem upoštevala okoljske zahteve ter usklajevala vsa načrtovalska in izvedbena dela. Trdim, da je zelo kratkovidno, ko se v mestu začnejo pripravljati zgolj vidno naravnane izboljšave brez pravih vsebinskih rešitev.
Parterna prenova ulic in trgov
Pri načrtovanju prenove ulic in trgov je treba upoštevati kar nekaj pravil. Ulični tlaki in vgrajeni materiali so svojevrstni temelj grajenemu okolju. So podstavek, na katerem stojijo stavbe in morajo zadostiti tako estetskim kot praktičnim zahtevam. V navezavi s tem je treba znotraj mestnega jedra vzpostaviti hierarhične odnose med posameznimi, skozi zgodovinski proces mesta oblikovanimi okolji. V Novem mestu se je ob prenovi zgoraj navedenih ulic zgodila ravno ta napaka, ko so načrtovalci sicer pravilno določili strukturo uličnih tlakov, so pa izbrali prebogato oblikovane ulične svetilke tipa »Stara Ljubljana« glede na značaj teh odprtih prostorov z večinoma skromno zasnovano, t. i. anonimno arhitekturo. Oblikovanje odprtih prostorov torej naj bo preprosto, robustno in fleksibilno z upoštevanjem zgodovinskih in oblikovnih značilnosti kraja. S talnimi ureditvami in z elementi mestne opreme se ne sme vzpostavljati vizualnih poudarkov v prostoru s ciljem preusmeritve pozornosti z morebitne arhitekturne revščine okoliškega stavbnega fonda. Pomembno je, da se v zgodovinskih središčih – in v Novem mestu je to primer – ohranjata tradicionalna oblika in pojavnost ulic. Tradicionalna delitev ulice z obojestranskimi muldami na površine, namenjene vozilom, in peščeve površine je pomembna tako z vizualnega kot zgodovinskega vidika in je eden od vzrokov za nasprotovanja že marsikje uveljavljeni praksi tlakovanja ulice od zidu do zidu v enotnem tlaku. Seveda se moramo pri tem zavedati, da so bile ulice v Novem mestu včasih iz steptane zemlje in kvečjemu posute s peskom, za potrebe odvodnjavanja meteorne vode pa so bile zgrajene mulde iz rečnih prodnikov. Od kosov mestne opreme, kot jo poznamo danes, je le sem ter tja brlela kakšna ulična svetilka, pred nekaterimi trgovskimi lokali, zlasti pa pred hišami v stranskih ulicah so stale klopi, saj je bila ulica pogosto bivalni podaljšek stanovanjskih prostorov. Če upoštevamo še dejstvo, da prometa skorajda ni bilo, je bilo mogoče na trgih in ulicah zaznati določen smisel za vizualni red.
Moderna obravnava ulic zahteva povečano preskrbo z ulično opremo, kot so klopi, smetnjaki, prometni znaki, usmerjevalne table, svetilke, stojala za kolesa, oglaševalski stebri, gostinski vrtovi itd. V tem pogledu lahko v mnogih mestih opazimo, da celotne mestne predele ali vsaj posamezne ulice in trge namenijo izključno pešcem, ko prostori postanejo kraji srečevanja in druženja, uličnega performansa ipd., kar pa zahteva enotno, marsikdaj sterilno in dokaj dolgočasno tlakovanje teh površin ter obilico mestne opreme. S tem se v prostoru poruši tradicionalni vizualni red in okoliške zgradbe, kot je bilo že zapisano, so le še kulisa novemu sodobnemu dojemanju odprtega mestnega prostora. Dosledno ločevanje prometa in ljudi vodi odprto grajeno okolje v dva svetova, od katerih prvega definirajo prometni strokovnjaki in drugega urbani dizajn. Prometne zahteve zahtevajo dosledno in standardno oblikovanje znakov, usmerjevalnih tabel in cestnih oznak. Zahtevajo tudi dosledno razmejevanje med prometom in peš conami za učinkovito kroženje prometa in varnost pešcev. Zato je treba voditi ustrezne prometne in socialne dejavnosti tako, da si lahko v čim večji meri delijo isti prostor. Tak pristop nudi nove priložnosti za kombiniranje principov oblikovanja kakovostne ulične scenerije z varnostjo prometa s ciljem ohranjanja tradicionalnega uličnega značaja. Menim, da je to tudi edini pravi pristop za prenovo odprtega javnega prostora v zgodovinskem jedru Novega mesta, kar pa ne pomeni, da ima promet neomejeno domovinsko pravico do bivanja v vsakem kotičku mesta oziroma da so obstoječe prometne zagate v mestu sprejemljive. Le skladno urejen mestni prostor je namreč lahko učinkovit, ki obenem nudi tudi več varnosti ter kulturnih in ekonomskih potencialov.
In kako se tega lotevamo v Novem mestu?
Z eno besedo: slabo. Edini resni poskusi, pa še ti brez opredelitve do odprtih vsebinskih vprašanj glede načina izrabe odprtega javnega prostora, so bili leta 2004, ko je Mestna občina Novo mesto v ta namen ustanovila dve komisiji oziroma delovni ekipi, in sicer za mestno opremo ter javne spomenike in obeležja. Zadnji so zagotovo mestotvorni element ter sestavni del vsake ulične scenerije in Novo mesto je v tem pogledu prav gotovo podhranjeno, saj odgovorni v mestu očitno ne zmorejo zadosti volje, da bi zaslužnim meščanom in drugim, ki so prispevali k razvoju mesta in ponesli ime mesta v svet, tudi na ta način izkazali primerno priznanje oziroma da bi tako ovekovečili za mesto pomembne zgodovinske dogodke. Tu se nudi tudi idealna priložnost, da bi mestni prostor obogatili z oblikovno dorečenimi motivi iz bogate arheološke preteklosti mesta, saj se konec koncev Novo mesto razglaša za mesto situl.
Podpisani sem sodeloval v komisiji za izbor elementov mestne opreme. Pri snovanju oziroma izbiri elementov uličnega pohištva je bilo treba najprej rešiti dilemo, ali uporabiti množično producirane zgodovinske sloge ali razmišljati o izvirnem sodobnemu oblikovanju, ki lahko prav tako zagotavlja stalnost obrtniške tradicije v kraju, s tovrstnim pristopom pa se tudi na zelo opazen način manifestira samozavest mesta. Na koncu je padla odločitev, da ključne elemente mestne opreme oblikuje znani novomeški grafični oblikovalec Peter Simič, ostale, manj pomembne kose opreme pa se izbere iz katalogov. V komisiji smo sodelovali tako strokovnjaki s področja umetnostne zgodovine, arhitekture in konservatorstva kot tudi tehnologi iz novomeške komunale, ki so predlagali ustrezne tehnološke rešitve pri izdelavi prototipnih kosov opreme, da bi bila ta varna pred vandali. V delavnicah šolskega centra v Novem mestu so nato izdelali vzorčne primere mestnih in parkovnih klopi, szadnje lednje so bile nato tudi množično vgrajene ob sprehajalnih poteh na obrežju reke Krke, na kapiteljskem griču, ob Grmskem gradu in še kje. Sredi projekta pa se je zamenjala mestna oblast, ki očitno prizadevanj prejšnje ne priznava, in omenjena projekta sta do nadaljnjega v fazi mirovanja. Tu je treba omeniti, da izdelavo kataloga ulične opreme narekuje veljavni PUP za mestno jedro iz daljnega 1991, in ker mesto še vedno v tem pogledu ne premore ustreznega podzakonskega akta, smo še vedno priča stihiji raznolikih rešitev, ki so vzrok zanemarjene podobe odprtega mestnega prostora.
Zapisano bo treba očitno kmalu preveriti v praksi, saj si je Mestna občina Novo mesto v letošnji program zapisala, da bo začela zasnovo urejanja celovite prenove javnega prostora Glavnega trga (zunanje ureditve, fasade, razsvetljava, tlakovanje, urbana oprema …) vključno s prenovo gospodarske javne infrastrukture. Verjetno smo že vsi radovedni, pa tudi malo zaskrbljeni, kakšna bo »nova« podoba Glavnega trga, zlasti če se ne bo pred tem začelo celovito reševanje že omenjenih odprtih vsebinskih vprašanj, v tem kontekstu pa se bo treba tudi opredeliti do obstoječe Mušičeve rešitve.
