Tovarišija

Nikolaj Pirnat: Partizanka v jurišu

Ura je bila zgodnja, a ne prezgodnja. Zame prerana, jasno, saj sem znan voluhar, ki rad potegne globoko v toplo sonce, za ostale pač ne. Malce starejši so se v posteljo odpravljali malce bolj zgodaj, po TV dnevniku in kakšni družinski razvedrilni oddaji, ki se ne konča prepozno in ki ne zahteva kakšne posebne možganske dejavnosti za spremljanje in razumevanje, zato so bili ob omenjeni uri čili, spočiti in urejeni. Že dolgo v penziji, a kljub temu lepo in skrbno oblečeni (ok, malce demode, to že) in sveže obriti, z lasno vodico urejenimi frizurami, le tu in tam s kakšnim neubogljivim kodrom, ki pa nikogar ni preveč motil. Jaz sem bil popolnoma iz drugega sveta. Z nekajdnevno brado, neprespan, utrujen, tečen. V raztrganih kavbojkah, ki so še bolj poudarjale razliko med mano in njimi v oblekah ali ženskih kostimih … Pustimo ob strani dejstvo, da so bile moje raztrgane kavbojke zagotovo dražje od katere koli njihove obleke, kajti tega jim za noben denar ne bi povedal, le še bolj čudno bi me gledali! Saj rekel ni nihče nič, jasno, so kulturni ljudje, a po njihovih občasnih pogledih sem lahko točno vedel, kaj si mislijo o mojih oblačilih …

Le kaj mi je tega treba bilo, sem pomislil, ko sem si menda že stotič zaželel cigarete. Saj včasih so vsi prisotni tudi kadili, jasno, a zdaj so bili drugačni časi in leta in skrb za zdravje pa to …

Premlevali smo o aktualno politični situaciji in zadnjih potezah aktualnega predsednika vlade in o porkarijah zakrnjenih in zapriseženih nasprotnikov; jaz sem bil bolj v bolimek*** stanju. A grem ven na čik ali se ne spodobi? A grem? Al moram ostati?

V prostor je vstopila starejša ženska s polnim pladnjem dišečih turških kavic. V skodelicah, ki sem jih menda nazadnje videl v tovarniški restavraciji, ko sem kot srednješolec opravljal obvezno delovno prakso. Bele, z debelimi stenami in modro črto okoli in okoli. In bile so tako slabo izdelane, da nobena črta ni bila enako debela in da nobena ročka ni bila popolnoma enaka. Pravzaprav, če bolje pomislim, to je danes totalno in, unikatnost pa to, industrijsko oblikovanje in uniformiranost je za reveže, šljakarje, ki si unikatnosti pač ne morejo privoščiti!

Pladenj je pristal na mizi, kava se niti v eni skodelici ni prelila prek roba. Fascinantno, glede na to, da jo je prinesla gospodična v zelo zrelih letih! Evo, pa je bilo malo akcije v tem mojem ždenju v tistem prostoru, za hip sem celo pozabil na čik. Mimogrede sem še pogledal noge omenjene gospodične in rahlo razočarano vzdihnil. Ni imela obutih rjavih najlonk, prek njih kratkih belih nogavičk, stopala pa v modre ortopedske čevlje z izrezano peto in prsti. Eh, to so bili časi. Ko si ženske še niso depilirale nog in ko visoke pete niso po modnem ukazu uničevale stopal brhkih in manj brhkih mladenk!

Debata je za trenutek zastala, ko so se vsi prisotni zagrebli za kavice. Hitrost in nuja absolutno nista bili potrebni, kajti ko so vsi dobili opojni napitek razen mene, je bila na pladnju še vedno ena skodelica. Gospodična je zadevo natančno preštela!

Vzel sem skodelico in pomislil na Japonca, ki je pred desetletji obiskal Jugoslavijo in pravilno napovedal, da bo šla zadeva prej ko slej u kurac. Kako je to vedel? Ker so ga vodili s sestanka na sestanek in s prezentacije na prezentacijo in vedno so mu vsi porinili kavo, ki je sploh ni pil in nikoli je ni rabil plačati … In je kar tako iz glave izračunal, koliko smo Jugoslovani samo na njem vrgli stran …

OK, jaz kavo pijem, ne, jaz kavo obožujem in sem skodelico vzel. Turška kava. Že sto let je nisem pil. Z očmi sem preletel prostor, da bi našel sladkornico in mleko. Ne enega ne drugega ni bilo. Sladkor je out, ker kvari kri in zobe (no, večina prisotnih razen mene je že imela umetno zobovje, ki ga samo spraviš v kozarec z vodo in vržeš vanj še eno kemijo, kakor pravi Ditka Habrl, pa je!), mleka pa ni bilo, ker baje kombinacija mleka in kave po štiridesetem letu ni dobra kombinacija za želodec. Nikogar, žal vključno z mano, ni bilo pod štirideset, a le jaz očitno še želim živeti nevarno in sem ponižno vprašal za mleko. Ga ni. Enostavno in kratko. Pa jebi se, recimo. No, ne, brez tega zadnjega, nobene zlobe ni bilo v tem, mleka pač ni in o tem ni treba več izgubljati besed. Zaključena zadeva …

Bomo začeli? Bomo. Glavni je vključil nekakšen aparat, ki se ga spomnim le iz muzeja ali kakšnega starega ČB filma. Velik kot manjši avtomobil, na katerem sta bila dva kolutna trakova. Osemkanalni snemalnik ali kaj. Fasciniran nad še delujočo antikviteto sem preslišal prve pol ure in vmes še malce oddremal, ko so glasovi prešli na višjo oktavo in pritegnili mojo pozornost.

Kaj pa če bi tistega iz tam … Ne, je že umrl! Aha. Če bi pa onega, saj veste, ga vsi poznamo, kako se že piše … Ne, žal ne, sva bila zadnjič pri njem, so mu odrezali nogo in res ne more več … Kaj pa če bi Črmošnjicam priključili in … Črmošnjice so prazne, žal!

Nič nisem razumel. Zavladala je tišina. Vsi so gledali v tla, jaz sem gledal v vse in ničesar nisem razumel. Potem je glavni z žalostjo v glasu izrekel zgodovinske besede: »Tovariši, soočimo se. Nič se ne da storiti. Bučka bo padla!«

Jep, to je težava organizacij s starajočim se članstvom. Ljudje umirajo …

Situacija je bila žalostna, vsi smo razmišljali o izrečenem, ko je nenadoma zazvonil telefon. Glasno. Zelo glasno. Z neko melodijo, ki sem se je bežno spomnil iz mladosti. Slovenska popevka, zimzelena, pela jo je ženska z visoko natupirano frizuro …

Vsi prisotni (razen mene, seveda!) so začeli brskati po žepih in iskati telefon. Najprej mi je bilo to malce čudno, potem sem opazil še, da imajo vsi enake modele telefonskega aparata. Aha, jasno, penzion paket s prednastavljeno melodijo telefonskega zvonjenja!

Ko so vsi pogledali na ekrančke svojih telefonov in videli, da ni njihov, je nekdo ruknil tovariša v kotu, ki mu je po logiki stvari edinemu lahko zvonil. Mirno je vzel telefon iz žepa (čeprav je zvonil že dlje kot minuto in pol!), pritisnil na zeleno tipko, povedal v aparat, da naj klicoči trenutek počaka, potem pa kulturno vstal in zapustil prostor. Pri tem je seveda moralo vstati pet drugih tovarišev, ki so tudi že starejši in je trajalo kakšne tri minute, da je zapustil prostor. Zaprl je vrata za sabo, potem pa zavpil v telefon, da je na sestanku in da se slišita kasneje. In se vrnil na svoj prostor, kar je spet trajalo tri minute …

Sestanek borčevske organizacije je trajal še dobri dve uri in moram reči, da je moje prvotno pristno začudenje kmalu zamenjalo občudovanje. Počutil sem se, kot da potujem v času nazaj. Ko smo izčrpali dnevni red in prešli na neformalen pogovor, v katerem sem lahko potešil svojo radovednost, kako je bilo takrat, je pa sploh postalo čudovito. Sedel sem namreč z ljudmi, ki so se borili z najbolj organizirano vojsko, ki je podjarmila celo Evropo! In preživeli, da so lahko pripovedovali …

Sem vprašal enega tovariša (ja, poskušal sem biti duhovit in poznavalski!), če so imeli italijanski tanki res eno brzino za naprej in šest za nazaj, pa ni dojel šale in enostavno odvrnil, da ne ve, in potem mimogrede še dodal, kako se uniči nemški in kako italijanski tank!

Opazoval sem te ljudi in lahko sem jih samo občudoval. Res! Slovenski pisatelj Ivan Cankar je nekoč zagrenjeno zapisal, da smo Slovenci hlapci, za hlapce rojeni in za hlapce vzgojeni. Ne vem, mogoče je bilo to kdaj v zgodovini res, a temu že zelo dolgo ni več tako, najmanj pa temu ni tako od leta 1941, tudi zaradi tovarišic in tovarišev v tistem prostoru, kajti s partizanskim bojem smo Slovenci odložili svoja hlapčevske cote in si nadeli uniformo upornika, ki se je skupaj z zavezniki postavil na pravo stran zgodovine.

Zdaj imam za melodijo zvonjenja naštimano partizansko Na juriš! in se včasih, ko mi zazvoni na kakšnem javnem prostoru, zabavam z mislijo, ali je kakšen kolaborantek v bližini in ali je zaradi te pesmi narinil v plenice …

SFSNŠini