Težka, ljubljena roka »vrtnarja človeške sreče«

Ni torej nobeno presenečenje, da ljubezen do »briljantnega genija človeštva« in »velikega arhitekta komunizma« ne pojenja. »Oče narodov«, ki ga je, kot je sam dovolil oznanjevati, odlikovala tudi »izjemna skromnost, značilna za resnično velike ljudi«, namreč ni bil le »korifeja znanosti«, torej briljanten in nedosegljiv um, temveč tudi »vrtnar človeške sreče« …

Ni veliko možnosti, da bi kdo izmed bralcev tega prispevka znal dešifrirati črke gruzinske abecede, ki se pojavljajo na sliki ob članku. To abecedo si lahko mislimo kot figuro zahodnjaške panorame na celotno deželo – njen jezik, iz katerega še nismo neposredno prevajali v slovenščino, njena bogata kulturna in verska zgodovina so namreč nekaj enkratnega, izjemnega, tako kot je izjemna avtokefalna gruzinska pravoslavna cerkev s svojo arhitekturo, z liturgijo in s petjem. Danes samostojna Gruzija, ki so jo v moderni evropski miselni okvir v času caristične kolonizacije Zakavkazja zmagoslavno vpeljali ruski romantični pesniki, očarani nad lepoto Kavkaza (predvsem Puškin in Lermontov), še danes ostaja uganka, skrivnostna prakrščanska zmes Vzhoda in Zahoda, orientalskega in evropskega.

Toda vrnimo se k sliki: poleg znamenj gruzinskega črkopisa na njej lahko preberemo tudi letnice; ni težko sklepati, da gre za imena in priimke posameznikov z letnicami rojstva in smrti. Hitro je mogoče opaziti, da jih povezuje skupna letnica smrti, in sicer leto 1937. Kdor vsaj nekoliko pozna sovjetsko zgodovino, se bo morda spomnil, da gre za leto t. i. velike čistke, ki je z obličja zemlje na hitro pospravila stotisoče »sumljivih« osebkov. Arhitekt čistke je bil იოსებ ბესარიონის ძე ჯუღაშვილი (prečrkovano: Ioseb Besarionis dze Jugashvili), oziroma po rusko Иосиф Виссарионович (Iosif Vissarionovič), oziroma »Kobi«, »Ivanov« ali »Stalin«, kot so ga imenovali revolucionarni boljševiški kameradi. Bogata gruzinska zgodovina sicer premore niz slavnih vladarjev, prerokov in umetnikov, a bržkone se s Stalinovim slovesom ne more meriti nihče od njih.

Samozaverovani diktator, rojen v mestu Gori severozahodno od živahne gruzinske prestolnice Tbilisi, je uzurpiral boljševiško oblast in jo zgostil v svojih rokah. Obdal se je s pretanjeno mrežo skrivnih služb in agentur, v kateri se je komunistični imperij spremenil v družbo ovaduhov, strahu in preganjanja, v družbo najhujše totalitarne cenzure. V svojih nenehnih čistkah je kot po tekočem traku izumljal nove in nove skupine notranjih sovražnikov, rovarjev, izdajalcev, špijonov, »teroristov« – res, že Stalin je znal uporabljati ta izraz, ko je bilo treba upravičiti NKVD-jevske »troike«, ki so v ad hoc procesih na hitro pečatile usodo sumljivcev te ali one vrste. In kakšen Bush se zdi v tem pogledu nedolžen amater. Niti najmanj ni okleval pred tem, da radikalno »očisti« majhen, čudovit košček imperija, iz katerega je izhajal – gruzinsko socialistično republiko. Že leta 1921 je bil med boljševiškimi strategi rdečearmejske »osvoboditve« Gruzije, ki se je po prvi svetovni vojni skušala postaviti na lastne noge in osamosvojiti, prizadeta od 120-letne ruske kolonizacije.

Če bi hoteli popisati dimenzije pregonov le v eni izmed najmanjših sovjetskih republik, bi kmalu zapadli v bedno statistiko, ki ne more prebuditi empatije, saj med tisoč, deset tisoč in sto tisoč ponuja le dodatne ničle. Toda v našem primeru ne gre za usode anonimnežev. Imena na plošči so v resnici imena »nesmrtnikov«, velikih Gruzincev iz sveta znanosti, umetnosti ali politike. So imena ljudi, katerih usoda po letu 1937 ni jasna in katerih grobovi so neznano kje – verjetno v daljnih gulagih Sibirije. Mala plošča na zidu je izjema v čudaškem parku na hribčku nad gruzinskim glavnim mestom, kjer so sicer častno pokopani drugi veliki možje – tisti, ki jih paranoja »Strica Joeja«, kot so Stalina imenovali zahodnjaki, ni odnesla.

Dejstva, ki jih o Stalinu odkrivajo zgodovinopisci, so neizprosna. Čeprav se ocene o številu umrlih v čistkah, med krutimi mučenji, med deportacijami, v bedi sibirskih gulagov in med množičnimi etničnimi čiščenji razlikujejo, saj povsem zanesljivih podatkov ni, verjetno gre za približno dvajset milijonov žrtev, po mnogih ocenah pa tudi bistveno več. Ne glede na to, ali k temu dodamo kontroverzne podatke o množičnem stradanju kot posledici zgrešenih kmetijskih politik v začetku tridesetih let (zloglasni »Holodomor«, v katerem je od gladu umrlo več milijonov Ukrajincev, ti interpretirajo kot načrten genocid), ter od 30 do 35 milijonov ubitih med drugo svetovno vojno (večinoma velja, da bi človeški davek lahko bil precej manjši), gre za pretresljive številke. Stalinova dejanja kažejo enovito sliko neskrupuloznega, makiavelističnega diktatorja, ki ne izbira sredstev, ki mu je popolna oblast edini cilj, ki mu za človeška življenja in integriteto ni mar, ki ves čas paranoično odstranjuje najožje sodelavce, se poslužuje goljufij, prevar, sodnih poneverb in zavratnih umorov ter brezobzirno manipulira z domačim in s tujim javnim mnenjem. Trd in neizprosen pogajalec v mednarodni politiki, ki se po potrebi ne ustraši niti najbolj umazanih in nenačelnih paktiranj, se je doma z logiko moči, blatenja in tajnih služb najprej znebil tistih boljševiških kameradov, ki so bili boljši, bolj pošteni in pametnejši od njega, da bi se obdal z inferiornimi in brezvestnimi primitivci. Lenin naj bi ga tik pred smrtjo zgrožen prebral, a njegovo zadnje svarilo ni več moglo preprečiti Gruzinčevega zmagoslavja.

Mislili bi si lahko, da danes pritlikavi robatež iz Gorija potemtakem ne more biti kaj prida priljubljen pri Rusih in pri vseh ostalih sovjetskih ljudstvih, ki jih je tlačil njegov policijski režim – saj so najbrž redke družine, kjer ne živi spomin na vsaj kakšnega člana, ki je neke noči izginil neznano kam … Toda tu bi se grdo ušteli. Stalinova priljubljenost je kljub curljanju resničnih podatkov v javnost komajda omajana. Ne le v rodni Gruziji, kjer so ljudje pač ponosni na uspešnega sina domače zemlje, tudi nedavne anketne raziskave kažejo, da bi dobra tretjina Rusov volila zanj, če bi še živel, več kot pol pa jih meni, da je naredil več dobrega kot slabega. In celo med intelektualci spravljiva stališča niso neobičajna. Kako si je mogoče to razlagati?

Edini smiselni odgovor: »destalinizacija« ni končana. Ali obrnjeno: stalinizacija je pustila pregloboke sledi in zgolj odstranitev večine spomenikov in kroženje novih podatkov v znanstvenem diskurzu ne zadošča. Kot mnogi uspešni diktatorji je Stalin manipuliral z javnim mnenjem in zgradil izjemen kult osebnosti, ki so ga sistematično podpirali nadzorovani in centralizirani množični mediji (celo opismenjevanje neukih obrobnih plemen nekateri razlagajo s potrebo po tem, da vsi znajo dekodirati komunistično propagando), mogočen represivni aparat in profilirana propagandna mašinerija, v katero se je vključila tudi režimska umetnost, ki je Stalina upodabljala kot vzorčni lik, junaški model. Šolski sistem je skozi desetletja bodočim državljanom že v rani mladosti vcepljal takšno zgodbo o »modrem vodji«, ki jo danes mnogi dekodirajo kot simulaker hagiografije, žanra svetniških življenjepisov, tako popularnega v pravoslavnih deželah; njena krona je bil seveda organiziran romarski obisk rojstne hiše in muzeja v Goriju.

Ni torej nobeno presenečenje, da ljubezen do »briljantnega genija človeštva« in »velikega arhitekta komunizma« ne pojenja. »Oče narodov«, ki ga je, kot je sam dovolil oznanjevati, odlikovala tudi »izjemna skromnost, značilna za resnično velike ljudi«, namreč ni bil le »korifeja znanosti«, torej briljanten in nedosegljiv um, temveč tudi »vrtnar človeške sreče«, kajti socialistična družba je bila vendar družba srečnih ljudi (nesrečne velja hitro pospraviti). V takšnih okoliščinah se popularne primerjalne debate o komunizmu in nacizmu na neki način kažejo kot prezgodnje, vključno z dilemo, ali je mogoče ločiti med »plemenitim ciljem« in »napačno potjo«. Stalin pač pooseblja eno od mračnih poti, morda tudi zamujeno priložnost, da komunizem prikaže drugačen obraz … A ob vseh možnih hipotetičnih scenarijih vendarle nudi dve neizprosno trdi zgodovinski lekciji. Ne le resignirano ugotovitev, da je zgodovina magistra vitae kvečjemu tistim, ki jih na koncu nihče ne posluša, temveč tudi spoznanje, da je roka, ki najbolj trdo bije, obenem brez težav najbolj ljubljena.