Novomeška kulturna ponudba: med samopodobo in odjemalci

Jeseni je bila sprejeta novomeška kulturna strategija. Brez težav lahko tudi po sprejetju tega dokumenta ponovim zapisane misli oz. stališča ob sprejemanju tega dokumenta izpred enega leta. Najprej, da je težko govoriti o strategiji, če ne obstaja neki skupni imenovalec, navzven viden kot občinska kulturna politika. Zato je zapisana strategija povzetek skupka raznolikih dejavnosti, ki jih druži novomeški prostor. Ta skupek vsebuje kar nekaj posamičnih presežkov. Ne premore pa novomeška kultura kakovostnega upravljanja resursov (prostora, kadrov, zunanjih virov financiranja) ter realno zastavljenih in ambicioznih projektov. Ne glede na navedeno zapisana strategija predstavlja pozitiven napredek, saj podaja vizijo, ki je korak naprej od sedanjega stanja, in zato jo, ob navedbi nekaterih pomanjkljivosti (seveda pomanjkljivosti po moji oceni), pozdravljam.

V poletnih mesecih nam novomeški kulturni producenti spet ponujajo raznovrstno dogajanje pod skupnim naslovom Novomeški poletni večeri. Letos poletni večeri prihajajo nekako potiho, brez velikih besed. Vendar ne gre prezreti, da prinašajo dodatno, novo kakovost. Dosedanji boj (dostikrat bolj v glavah kot dejanski) ali naj bo formalni organizator Kulturni center Janeza Trdine (ker je občinski) ali LokalPatriot, brez katerega se izvedbe poletnih večerov tako ali tako ne da predstavljati, se je ob novih energiji (in seveda kadrih) v Kulturnem centru Janeza Trdine prelevil v tvorno sodelovanje. To se kaže v letošnjem programu, ki prinaša nekaj novih programskih enot. Tako se dosedanja železna produkcija zavoda Lokalpatriot (Muzejski vrtovi, Fotopub in Jazzinty), ki je preživela vse možne scenarije, kako bi jo v uradni občinski kulturni poletni ponudbi zaobšli, dopolnjuje z novo žanrsko širino.

Ponudba torej obstaja; kaj pa tisti, ki jim je namenjena – odjemalci oz. obiskovalci? Brez teh sta ves trud in vsa ponudba brez smisla. Težko rečem, da se znam vživeti v vlogo (povprečnega) občana, ki ga ponudba nagovarja. Si pa predstavljam, da je najlaže obiskovati predstave, ki v Novo mesto pridejo po desetinah uspešnih izvedb po vseh drugih krajih in je medijski odziv že tako širok, da mu ne pobegne tudi posameznik, ki ga tovrstne novice ne zanimajo. Take predstave imajo zagotovljeno publiko. Toda takemu načinu spremljanja kulturne ponudbe zadostuje zgolj posedovanje enega ali dveh kulturnih prizorišč ter par zaposlenih za organizacijo in promocijo gostujočih predstav. Bistvo novomeške kulture pa mora biti podpora ustvarjanju domačih posameznikov in producentov. Brez te podpore je težko računati na odmev in uspeh naših »kulturnikov« v širšemu slovenskemu ali celo evropskemu prostoru.

Vsako spreminjanje in razvoj sta vedno pospremljena z nihanji in neravnovesjem. Tudi novomeška kulturna produkcija se v zadnjih letih širi. Nemogoče pa si je predstavljati, da bosta čisto v enakem obsegu rasla novomeška produkcija in hkrati njen odjem. Zato je realno pričakovati, da se bo morala produkcija, ki je zrasla iz novomeškega študentskega okolja, še nekaj let otepati nalepke »študentska«. Bodimo realni, obiskovalec prireditve ali dogodka želi uživati in del užitka je tudi druženje in srečevanje sebi podobnih. In stereotip, da gre za sceno, kjer je samo »mularija«, lahko marsikoga odvrne od obiska dogodka, ki bi ga po vseh osebnih preferencah želel obiskati. Enako je verjetno tudi z gledališčem, galerijami in ostalimi prireditvenimi prostori, kjer so negativni stereotipi sicer drugačni, vendar imajo enak učinek. Potencialni obiskovalci ob odločanju o obisku kulturnih dogodkov ne prestopijo meje pozitivne odločitve.

Vendar ni problem samo v obiskovalcih prireditev. Tudi organizatorji morajo znati narediti kakšen korak nasproti, predvsem na točkah, kjer obisk manjšajo stereotipi. Strinjam se namreč, da je nesmiseln pragmatizem kulturnega ustvarjanja na vsebinskem področju. Ustvarjalna dejavnost ne sme biti podrejena povpraševanju, ker potem zanika samo sebe in ni več prava ustvarjalnost. Toda način, kako se ustvarjalnost prikaže širši publiki, je treba poiskati in pri tem znati prisluhniti potencialnim odjemalcem. Zato je način, kako je LokalPatriot uveljavil vrt Dolenjskega muzeja kot izjemen prireditveni prostor, primer dobre prakse. Gre za lokacijo, ki obiskovalcu ponudi celostno občutenje poletnega večera v objemu starega mestnega jedra, razpetega med Krko in Kapitljem. Še vedno pa se išče način, kako združiti dve kulturni publiki, malo starejšo in nekoliko mlajšo. Morda je soorganizatorska sinergija med Kulturnim centrom in LokalPatriotom priložnost za nov korak pri nagovarjanju za večji obisk.

Ne glede na vse težave kulturnih ustvarjalcev, organizatorjev in odjemalcev pa se že vnaprej veselim vseh tistih doživetij in srečevanj, ki bodo sestavni del mojih obiskov uradnih in manj uradnih poletnih kulturnih dogodkov. Upam,da se vidimo.