Matjaž Brulc, avtor nove Gogine knjige: Pisanje je tudi preizkušanje in izzivanje

Matjaž Brulc se je rodil leta 1976 v Novem mestu. Dokončal je študij umetnostne zgodovine. Napisal je tri leposlovna dela: zbirko kratkih zgodb Diznilend (GOGA, 2005), pesniško zbirko Balade za psa in prhljaj (Kud France Prešeren, 2006) in pred kratkim še zbirko kratkih zgodb Kakor da se ni zgodilo nič (GOGA 2009). Veliko gleda in se čudi. Vse ostalo je po starem, med drugim še vedno deluje kot publicist in novinar. Ima status samostojnega kulturnega delavca, živi med rojstnim krajem in Ljubljano, čeprav bo zdaj v rojstnem mestu več časa, ker je pred kratkim postal nov umetniški vodja v Galeriji Simulaker.

Z leposlovnim tekstom lahko počneš kar koli in pri tem te od zunaj nič ne omejuje. Recimo, da si pri tem početju zelo dobesedno sam svoj gospodar. Pisanje je hkrati tudi nekakšen izklop, razvedrilo, čudaški pobeg v druge svetove, ki pa so še kako moji, in zato tudi oblikovani tako, kot jih v tistem trenutku čutim. (foto Boštjan Pucelj)

Zbirka Diznilend (GOGA 2005) je bila nominirana za prvenec leta in je požela kar nekaj ugodnih kritik. Je bilo drugo knjigo (Kakor da se ne bi zgodilo nič) teže napisati?

Ne. Pravzaprav laže. Zgodbe iz druge knjige so nastajale dlje časa, in ko sem jih pisal, pred očmi nisem imel nove knjige. Nastajale so bolj spontano, v bolj umirjenem ritmu. Mogoče je bila pri prvi knjigi prisotna tudi neka mera radovednosti, preizkušanje samega sebe. S tem mislim tudi na vstopanje v knjižni svet, kar je zdaj že za mano. Prepričanje, da je drugo knjigo napisati teže, izvira iz dejstva, da se pred avtorja postavljajo določena pričakovanja publike. V tem smislu je drugo knjigo, pa tudi vsako naslednjo, vsekakor napisati teže, s tem se strinjam. Sicer pa je ta zbirka zgodb moja tretja knjiga. Dobro leto dni po Diznilendu je v Ljubljani izšla še zbirka pesmi. Dokaj neopaženo, a je kljub temu našla pot do bralcev.

Sprašujem zato, ker poznam res veliko ljudi (vključno z mano), ki so komaj čakali tvojo novo knjigo in ki zdaj že spet nestrpno pričakujemo naslednjo. V bistvu je to kljub vsemu neke vrste pritisk, se strinjaš? In vem, da veš, da imaš (neformalen) klub oboževalcev …

Dobro, seveda so bila neka pričakovanja in podobno, predvsem pa konkretna vprašanja, če kaj delam. Govor o vseh teh oboževalcih se mi kljub vsemu zdi nekoliko pretiran. Jaz tega ne doživljam tako. Kakor koli že, upam, da jih ta zbirka ne bo razočarala in da mi bodo bralke po pošti še vedno pošiljale svoje spodnje perilo. Ob tej priliki bi jih pozval, naj ga v prihodnje prej vsaj operejo.

Daješ vtis, da ti je pohvala pravzaprav odveč. A kljub temu, vsi recenzijski odzivi na Diznilend so bili več kot naklonjeni. Ti to kaj pomeni?

Seveda mi, lagal bi, če bi trdil nasprotno. Vendar se s tem pretirano ne ukvarjam, ne pomeni mi spet toliko. Tudi jaz pišem recenzije in vem, kakšne vrste obrt je to. So pa te zadeve vsekakor pomembne, če kandidiraš za štipendije in podobno, tako da vsakršen odziv šteje in sem hvaležen zanj.

Malce neumno vprašanje – zakaj pravzaprav pišeš?

Vzgibi so najbrž različni in temu bi težko prišel do dna. V najbolj intimnem smislu gre najbrž za neki užitek, ki ti ga daje svoboda ustvarjanja. Z leposlovnim tekstom lahko počneš kar koli in pri tem te od zunaj nič ne omejuje. Recimo, da si pri tem početju zelo dobesedno sam svoj gospodar. Pisanje je hkrati tudi nekakšen izklop, razvedrilo, čudaški pobeg v druge svetove, ki pa so še kako moji, in zato tudi oblikovani tako, kot jih v tistem trenutku čutim. Je tudi preizkušanje in izzivanje.

Vendar je konec koncev pisanje zgolj eden od načinov za doseganje in izživljanje vsega naštetega. Obstajajo tudi druge metode. Nočem preveč idealizirati in mistificirati vsega tega; priznajmo, v končni fazi gre lahko pri pisanju tudi za nekatere bolj profane in pragmatične cilje, v čemer ne vidim ničesar spornega.

Koliko so te zgodbe avtobiografske, koliko tvoje izkušnje je vgrajeno vanje, koliko domišljije?

Rekel bi, da raven avtobiografskega zelo niha, nekje ga je več, večinoma pa zelo malo ali praktično nič. Imam zadržke pri tem, da bi ubesedoval neke realne ljudi in dogodke, ker si mi takšno početje s stališča pisca dozdeva dolgočasno, predvidljivo. Veliko raje si stvari izmislim, kar omogoča določeno nepredvidljivost, čeprav imam občutek, da ljudje to težko verjamejo. Seveda pa pri pisanju ne moreš iz sebe, vedno gneteš tisto, kar nosiš s sabo, kar pobiraš tu in tam. Vendar so v mojem primeru to zgolj okruški, in še ti so naknadno popačeni, preoblikovani, v zgodbah zaživijo v popolnoma drugačnih kontekstih in postanejo nerazpoznavni. Mogoče je še najbolj avtobiografska »štimunga« samih zgodb; zdi se mi, da se pri nekaterih kar dobro vidi, v kakšnem stanju sem jih pisal.

Ko človek bere tvoje zgodbe, dobi občutek, da jih je pisal človek, ki nedvomno zelo dobro pozna osebe, ki nastopajo v njih … Ti se ukvarjaš z vizualno umetnostjo, te tvoje zgodbe pa se ukvarjajo z drugim svetom, z marginalnim, s faliranimi študenti, kriminalci …

O tem, koliko »poznam« osebe, ki nastopajo v zgodbah, bi težko sodil. Zdi se mi, da nemara še premalo. Ljudje smo hudičevo zamotana bitja in ustvariti polnokrvne, plastične literarne like ni lahka naloga. Zdi se mi, da avtor za dosego tega potrebuje dobro življenjsko kilometrino in veliko potrpežljivosti. Sicer pa ne bi rekel, da v tej zbirki zgodb mrgoli marginalcev, bolj gre za neke običajne ljudi, za naše sosede, znance s ceste in tako dalje. Je pa res, da je v današnjem svetu, ki dejansko teži k vse večji uniformiranosti in konformizmu, blazno lahko dobiti oznako marginalec.

Kaj je tisto, kar te fascinira, da napišeš neko kratko zgodbo?

Največkrat začnem s nekaj stavki, ki nastanejo zelo impulzivno. Če se mi zdijo obetavni, če so ti stavki uglašeni z mano, potem se iz teh nastavkov zgodba lahko odpelje naprej. V teh stavkih iščem začetke, ki me zainteresirajo, ki pred mano postavijo izziv, kako zadevo izpeljati, kako jo rešiti. Recimo, da je to ta fascinacija. Tak način dela pa v končni fazi pomeni veliko začetkov in malo dokončanih zgodb. Velikokrat se mi je zgodilo, da te začetne, ključne stavke potem izbrišem, jih premaknem drugam ali pa predelam v nekaj tretjega. Bistveno je, da v zgodbi ostane njihov duh.

Diznilend je bil organska struktura, v zgodbah se pojavljajo eni in isti liki, bila je homogena zbirka, druga zbirka Kakor da se ne bi zgodilo nič je pa veliko bolj razpršena.

Diznilend je nastajal tako, da sem med pisanjem zgodb ugotovil, da bi jih z lahkoto povezal med sabo. V tej drugi zbirki pa gre za zgodbe, ki so nastajale v daljšem časovnem obdobju, česar tudi ne skrivajo. Uporabiti znova isti princip, ne glede na to, kako posrečen je, se mi je zdelo neprimerno in prepoceni. Zgodbe so nastajale vsaka zase, zato bi kakršne koli predelave v tem smislu izzvenele precej nasilno.

Tvoje zgodbe so napisane v dokaj ritmičnem jeziku. Zgodbe piliš, se k njim vračaš, popravljaš?

Seveda jih popravljam in pilim. Koliko, pa je odvisno od vsake zgodbe posebej. Res je, ritem jezika se mi zdi pomemben, kako se besede uležejo v stavek in kako vse skupaj zveni. Če prav pomislim, sem glede tega še bolj pazljiv pri tekstih, ki jih pišem za medije. Literatura je v tem smislu marsikdaj neke vrste odklop, jemanje več svobode. Tak primer je denimo zgodba Škornji pa to, kjer sem vse to do neke mere zavestno spodkopaval in na primer s ponavljanjem iskal neke povsem druge ritmične in pomenske učinke teksta.

Osrednja spodbuda za pisanje zgodb je nedvomno pozorno opazovanje sveta okoli sebe. Živiš v Novem mestu in Ljubljani, potuješ po velikih evropskih mestih … Kje je lažje dobiti snov za zgodbo?

Res ne vem, najbrž je povsod enako. Pravzaprav se zdaj ne spomnim več, od kod oziroma kako sem dobival ideje za posamezne zgodbe. Vse je skrito v tistih par začetnih stavkih. Dobiti te stavke pa ni odvisno od tega, kje si, temveč od vztrajnosti. Glede opazovanja sveta bi rekel, da smo primarno vsi opazovalci. To imamo v genih, v pradavnini je bilo človekovo življenje odvisno od tega, kako dobro je znal opazovati. Mogoče je za pisanje nujno, da dobro opazuješ, a to še zdaleč ni vse.

Razmišljaš morda o romanu?

Konec lanskega leta sem imel ambicije, da bi napisal daljši tekst, in to sem nekaj časa tudi počel, po mesecu, dveh pa sem odnehal in vse skupaj vrgel proč. Pisal bom zagotovo še, kaj bom pisal, pa ta trenutek ne vem najbolje. Časa je itak dovolj, življenje pa praviloma kar dolga zadeva – če gre vse po sreči.