Kozmopolitske elite in nehvaležni »teren«

V časih hiperinflacije raznih komentatorjev, ekspertov in analitikov, ki se drenjajo pri medijskem koritu, da bi v petnajst- ali nekaj več sekundnih izjavah komentirali to in ono, se seveda ni bilo mogoče izogniti niti ekspertizam poraznega dejstva, da je na letošnje evropske volitve prišlo le 43,55 odstotka volilnih upravičencev, kar je najmanj v zgodovini neposrednih volitev v Evropski parlament. Toliko bolj zato, ker volilna udeležba ves čas vztrajno pada: na prvih neposrednih volitvah pred 30 leti je bila udeležba 62 %, na drugih leta 1984 59 %, na tretjih leta 1989 58 %, na četrtih leta 1994 57 %, na petih leta 1999 49,5 %, na volitvah 2004, ko smo prvič dobili slovenske evropske poslance, pa je bila 45,5 %.

Pahor, Janša, Türk, Golobič, Grims, Peče: to so junaki našega medijskega sveta, naši mali prijatelji, ki nas vsak dan obiskujejo na domu, nas nagovarjajo z domačo besedo, nam mežikajo z nekajmetrske razdalje, se zmerjajo, pridušajo, posipajo s pepelom, demantirajo, priznavajo napake, premišljujejo, se kesajo, spovedujejo, napenjajo v »razmislekih« in sprejemajo »odločitve«.

Še bolj zanimivi so detajli, na primer dejstvo, da je udeležba v starih članicah praviloma višja kot v državah, ki so v unijo vstopile leta 2004 ali pozneje. V državah, kjer volitve niso obvezne, je bila udeležba najvišja na Danskem (62,5 %) in presenetljivo v novinki Latviji (52,9 %). Najnižja je bila v Litvi (15,7 %) in na Slovaškem (19,6 %), le nekoliko višja pa na Češkem (25 %), v Sloveniji (26,5 %) in Romuniji (27,2 %). Podatki so zaskrbljujoči predvsem za evropske politične zastopnike: zavezujejo jih k premisleku in posipanju s pepelom, kajti kredibilnost skupnega projekta je ob takem trendu postavljena pod vprašaj. Jasno, zgodba naravnost zapeljuje k diagnostiki in analizi vzrokov – žanru, ki ga zadnja leta naši mediji najraje prepuščajo zunanjim komentatorjem. Toda ob poslušanju njihovih ekspertiz se je bilo težko znebiti vtisa, da je večji del argumentacijske artilerije tarče visoko preletel.

Namreč, ignoranca volilnega telesa nikakor ne more biti predvsem signal evropski politični eliti, da dela slabo, da ljudstvo z njenim delom oziroma z rezultati tega dela ni zadovoljno, in da zato hoče drugačno »Evropo«, drugačne skupne institucije. Taka analiza predpostavlja, da je »volilno telo« na tekočem z delom komisije, parlamenta, sveta in drugih institucij in da to delo sproti spremlja in kritično vrednoti. Resnica je ravno nasprotna: evropski človek, zapreden v svoj mikro vsakdan, svoje mikro okolje in svoje mikro recesijske zaskrbljenosti o tem delu, ne le da nima pojma, ampak verjetno niti našteti ne zna temeljnih evropskih institucij ali povedati, kdo je komisar iz njihove dežele. Elita in njeni volivci ne govorijo »istega jezika« in prav očitno tudi ne dihajo »istega zraka«.

Najpreprostejša razlaga bi bila taka: slehernik, povprečnik iz anonimne množice služabnikov kapitala, je, če parafraziram našega nekdanjega dolgoletnega zunanjega ministra, nepoučen, neizobražen, tako rekoč zarukan, vsekakor pa neevropski. Ni ga prekvasil žlahtni »evropski duh« in v njem ni niti senčice plemenitega kozmopolitizma. Omenjeni razsvetljeni »kozmopolitski« diskurz se seveda redko pojavlja jasno artikuliran, kajti politični veterani združene Evrope – v glavnem so to dodobra preizkušeni, zaslužni in včasih tudi že »odsluženi« politiki z nacionalnih parketov – večinoma niso tako konsistentno arogantni kot naš nesojeni posebni odposlanec premiera. Toda duh kozmopolitske elite veje iz njihovih dejanj: sami sebe razumejo kot izvoljence, posvečene v misijo vodenja neuke, indiferentne mase. V tem smislu – pa naj se sliši še tako pregnano – se vedejo podobno kot nekdanji partijski centralni komiteji, ki so kot nekakšni prosvetljeni modreci »vedeli bolje« in se postavljali nad volilno telo. Edina razlika je ta, da jih v demokratični uniji to telo sem in tja postavi na laž, in tedaj ga je v imenu višjih ciljev treba nekako »izigrati«, na primer zaobiti kak referendumski »ne«.

Tu seveda ne moremo ugotavljati, ali evroelita res »ve bolje« oziroma ali sploh ve, kam in kako vodi slabo zlepljeno barko po globalnih oceanih. Še manj se velja trapiti z idiotskim vprašanjem, ali morda »bolje ve« demokratična masa. Lahko pa osvetlimo enega od možnih vzrokov za odtujenost elite od »terena«, če uporabimo lep izraz iz časov, ko so komunisti še dobro razumeli pomen nenehnega praktično-ideološkega aktivizma med rajo. Pravzaprav se zdi, da je evropska politična elita pozabila ravno na načelo, ki ga je uveljavila marksistična misel, namreč neizprosno kavzalno razumevanje družbene nadstavbe: tako intelektualci kot politiki bi se morali zavedati, da je njihov položaj strukturno mogoč šele z visoko stopnjo diferenciacije družbene proizvodnje, da je torej izdelek nekih razslojitev.

Omenjenemu razkoraku, izhajajočemu iz pozabe lastnih temeljev, se je mogoče približati po kratkem ovinku. Na neki konferenci teoretske komparativistike, ki se je ukvarjala s kozmopolitizmom, sem namreč v nekem trenutku postal pozoren na to, kako malo pozornosti je bilo namenjene nekemu preprostemu dejstvu: namreč da je kozmopolitizem, ki ga idealno razumemo kot zavest o pripadnosti enoviti skupnosti, »človeštvu«, vendarle tudi ali celo predvsem ekonomsko vprašanje oziroma vprašanje privilegijev. Kakor koli ga namreč obračamo, se bo treba strinjati, da pravi kozmopolitizem pač ne more biti google-earthovskega tipa, da torej ni vse le »v glavi«. Kako bo kozmopolit nekdo, ki še ni bil nikjer, ki ni nikamor potoval – čeravno se je v domačem fotelju še tako potapljal v globine kiberprostora? Kozmopolitizem, pa naj gre za to ali ono inačico, ima neko konstanto: njegovi agenti premorejo sredstva in čas oziroma dostop do strukturiranih možnosti, da se fizično premikajo po globusu in na ta način telesno, fizično doživljajo dimenzije kozmopolitstva. Zdaj se hitro izlušči nekaj snopov kozmopolitske elite: bogataši in del vrhnjega sloja razvitih držav, vrhunski športniki, predstavniki top šovbiznisa, visoke politike in znanosti, peščica umetnikov in morda del elite novinarjev. To so bolj ali manj kategorije, v katerih obstaja možnost razvoja kozmopolitske identitete, medtem ko ostalim v informacijski dobi preostane kvečjemu možnost, da postanejo nekakšni kiberkozmopoliti.

Razumljivo je seveda, da se slehernik, ki za silo obvlada le materni jezik, ki ne potuje oziroma se v najboljšem primeru vsakih nekaj let premakne do meje sosednje države, mnogo teže vživlja v idejo nadnacionalne unije. Počutiti se člen takšne skupnosti zahteva razvijanje prožnega duha, ki je strukturiran kozmopolitsko, zahteva od posameznika, da aktivno spoznava nova okolja, njihovo tradicijo, kulturo in jezike. Ta možnost niti približno ni dana vsakomur, a seveda, tudi če bi bila, ali bi bil tak razvoj res pravilo? Malo je torej verjetno, da se bo v prihodnosti evropska skupnost, utemeljena na zamislih nadnacionalne intelektualne elite, začela resneje integrirati. Poleg vsega tega je namreč privlačnost evropske politike najresneje hendikepirana z jezikovnimi barierami. Zaradi teh jo tudi mediji, ki jih ni mogoče prisiliti k ničemur, ovohavajo redkeje. Evroposlanci in komisarji za razliko od svojih nacionalnih kolegov, kot sta burkača Berlusconi in Sarkozy, niso nujno vsak dan pod žarometi. Tudi slovenski mediji se niti približno toliko ne ukvarjajo s Pötteringom ali z Barrosom kot z lokalci. To je tudi razumljivo, saj je za gledalce domači šov – manj ko ta postaja relevanten, hitreje se spreminja v burlesko – tudi neprimerno bolj zabaven od zahtevnega evropskega. Pahor, Janša, Türk, Golobič, Grims, Peče: to so junaki našega medijskega sveta, naši mali prijatelji, ki nas vsak dan obiskujejo na domu, nas nagovarjajo z domačo besedo, nam mežikajo z nekajmetrske razdalje, se zmerjajo, pridušajo, posipajo s pepelom, demantirajo, priznavajo napake, premišljujejo, se kesajo, spovedujejo, napenjajo v »razmislekih« in sprejemajo »odločitve«. In res, kdo izmed novinarjev iz Bruslja (Tanja F., kje si zdaj?) bi lahko domačim gledalcem ponudil večjo poslastico od Jelinčiča, ki stopa v parlament »pogledat«, če je naših vrlih pogajalcev s Hrvati »sploh še kaj v hlačah«?