Policijsko naznanilo o nespodobnem vedenju vojaka Lokasa (Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto).

Da so kleli tudi v bližnji in daljni preteklosti, verjetno ni nobena skrivnost. Nobena skrivnost ni niti to, da veljajo kletvice za manjvredne besede. Kot najbolj »nizkotni« del jezika so bile in so še danes praviloma potisnjene ob rob raziskovanja in zanimanja t. i. resne znanosti. Pa vendar kletvice niso in ne morejo biti manjvredne zaradi svojih znotrajjezikovnih značilnosti, zaradi tega, ker bi bile »že po svoji naravi« slabe in grde besede. Manj vredne so lahko le po subjektivnih moralnih kriterijih neke dobe, ki v kletvicah prepozna nekaj, kar poslušalcu ali bralcu zbuja občutek nelagodja, sramu ali celo studa. Ja, madona, dokazov res ni treba dolgo iskati – neka doba dojema eno besedo kot grdo kletev, druga pa že skoraj kot dobrodušno jamranje. In prav takšno spreminjanje kletvic v času in prostoru je še en dokaz, da so kletvice tako kot ostale besede sestavni del vsakega jezika. Poglejmo si torej nekaj kletvic, ki so bile v času, v katerem so bile izgovorjene, praviloma pogosto v zlo-rabi.

2. maja 1898 zvečer so imeli žandarji polne roke deli z razgrajaškim vojakom Jožefom Lokasom. Žandar Karl Muška je v svojem policijskem naznanilu zapisal: »Na 2. t.m. okoli 10. ure zvečer je prišel iz kavarne Cimrove v Rudolfovem učenec v stražno sobo naznaniti, da v kavarni rasaja neki vojak in mlati se sablo okrog tako, da je gospod Zimmer v smertni nevarnosti. Nato sem šel v kavarno in opozval vojaka Jožeta Lokasa od pošte št. 3 v Selu-Ljubljana, ki je bil dodeljen tukajšni žrebčarski štaciji, da nej meruje, nato je Jožef Lokas potegnil sabljo in rekel: što češ, jebemti Boga kranjskoga!« Tega vojaka, ki je bil očitno hrvaškega rodu, so žandarji s pomočjo meščanov nato vendarle razorožili in ga vtaknili v mestni zapor. Preklinjanje božjih oseb je bilo v dobi, ko je imela vera v javnem in zasebnem življenju vidno vlogo, deležno velikega obsojanja in javnega zgražanja. Kljub temu pa je bilo presenetljivo popularno in nasploh zelo razširjeno. Če pa je bogokletje završalo še ob pravem času, kot je bilo to v naslednjem primeru, se je moralo še toliko bolj neprijetno zarezati v ušesa bogaboječih poslušalcev: »Gori navedeni fantje so se v nedeljo, dne 5. oktobra 1924, okrog 14. ure na državni cesti pred gostilno Ludovika Novljana v Mirni Peči v pijanem stanju medsebojno pretepali ter eden drugega več ali manj lahko telesno poškodovali. Med tem pretepom in divjanjem so kričaje preklinjali kakor porka madona, jebenti Boga, Hristo dio itd. Ravno med tem pretepom, divjanjem, kričanjem in preklinjanjem so šli ljudje k popoldanski službi božji, ki so se nad tem početjem močno zgražali.« Pretiranega spoštovanja do vere ni kazal niti Ivan Vovk iz Raduše pri Metliki, ki je 30. maja 1927 zvečer na vrtu gostilne Antona Riflja v Novem mestu javno pred številnimi gosti zaničeval vero. Večkrat je zatrdil, da so »vse vere kurbe, da ne verjame ne na Boga ne na nobeno reč, kar je vere. Kričal je tudi, kaj bom jaz molil drvo (misleč Kristusa na križu), ko je še pred kratkim rastlo«.

Ker je takoj pod bogom kralj, pod kraljem pa kraljica, spadajo kletvice, ki zmerjajo kraljevo družino, gotovo med najbolj nezaželene. A to ni motilo delavca Ibrahima Rahinića iz Mostarja, ki se je preživljal z delom na Javornikovi žagi. Ko je 15. junija 1930 v baraki v Loški vasi, kjer so delavci omenjene žage prebivali, z nožem napadel nekaj svojih vinjenih sodelavcev, je začel psovati tako njih kot državo ter žalil njuni veličanstvi kralja in kraljico z besedami: »Jebem sve, jebem državo, Kralja in Kraljico.« Zaradi žaljenja njegovega veličanstva kralja je bil aretiran tudi Josip Pipan iz Novega mesta. Ko se je 21. oktobra 1937 okoli 22. ure Josip že »v pijanem stanju« primajal do gostilne Gustava Murna, mu je omenjeni gostilničar odklonil dva deci vina, češ, naj gre pit tja, kjer se ga je napil. V žalosti je začel obujati svoje spomine, predvsem tiste na služenje vojaškega roka v Makedoniji. Po nekem pričanju naj bi rekel, da so »drugi za časa vojaškega manevra trpeli, a one dvorske kurbe so se vozile v dvorskem vlaku. Kaj je meni kralj, meni ne more nič. Jebem ja Petra u dupe. Kaj je meni za Jugoslavijo, ker je ničvredna, nima nič ne za jesti, ne ničesar, veliko bolje je bilo v Avstriji, kjer je bilo vsega dovolj«. Ni kaj, zelo delikatno, še posebej, če upoštevamo, da je bil bodoči kralj Peter II. takrat komaj 14-letni fantič.

Če ni pravega spoštovanja niti do kralja in države, kako naj ga potem pričakujemo do ubogih državnih in občinskih uslužbencev. Ti ponavadi na lastni koži občutijo ves ljudski gnev, ki bi ga, če že kdo, prej zaslužile višje oblastne »inštance«. Prve so praviloma na udaru sile javnega reda in miru. Opoldne 19. septembra 1937 sta se z bicikli po državni cesti v Mirni Peči peljala Anton Progar in Anton Kaferle, prvi Anton po desni strani ceste, drugi pa kar po levi. Ko ju je patrulja žandarjev na to prijazno opozorila, je drugi Anton stopil s kolesa in rekel, da lahko vozi po cesti, kakor hoče, saj so cesto plačali. Po vnovičnem opozorilu in grožnji s prijavo se je omenjeni Anton tej nezaslišani krivici uprl z besedami: »Porka madona, ne boste me fukali! V imenu zakona, povejte, zakaj se me ustavlja na cesti. Samo prijavite me, jaz bodem pa vas in boste takoj premeščeni.« O pičlem ugledu žandarjev v prvi Jugoslaviji priča tudi sprevrženi akt Matije Zagorca, ki je 23. avgusta 1937 v času kosila prišel na vrt Novakove gostilne v Hrastju, si ga vzel iz hlač in »začel spuščati vodo« proti mizi, pri kateri je sedel geodet Marković z ženo in otrokoma. Ko ga je Marković opozoril, da je to nespodobno, mu je ta osorno odvrnil: »Kurc, pa glejte.« Na Markovićevo grožnjo z ovadbo pa je že nekoliko nadelani Zagorc dodal: »Kurc, kaj pa mi morejo žandarmi!« In res. Žandarji niso mogli umiriti niti Bertla Murna iz Novega mesta, ki je 1. junija 1934 ob pol enih ponoči v Splichalovi kavarni napadal nedolžne goste. Stražnika Simoniča, ki je prišel vročega Bertla mirit, je Berti kmalu postavil na realna tla: »Kaj boš ti meni komandiral, ti prekleti drek, kurc! Kaj misliš, da si Minister? Jaz ti bom že pokazal! Aretiraj me, pa boš videl, koga si zaprl! Te bom jaz spravil iz Novega mesta, ako te drugi ne morejo.« Zapustivši kavarno, je pred bližnjim hotelom Metropol nadaljeval s svojo bučno predstavo in klical »prokletega policaja«. Stražnik Simonič je pristopil in ga pozval, naj bo tiho, ker ga bo sicer zaprl. To pa Murnu ni bilo pogodu, saj se je z vso silo zaletel v Simoniča in ga z levico udaril v usta, tako da mu je zrahljal dva zoba. Nato je stražnik vendarle Murna močno odrinil, da je ta padel v jarek in se potolkel po obrazu. Na dvoboj je žandarje pozival tudi Alojzij Štemberger iz Mirne Peči, ki je 24. januarja 1938 z voza pred Perovo gostilno v Novem mestu kričal žandarjem tisto znano slovensko narodno: »Auf Biks, Auf Biks, žandarmi!« Pri kasnejšem zaslišanju je krivdo seveda zvalil na »nekega neznanca«.

Danes tako, kot na fotografiji, včasih pa: »Kaj je meni kralj, meni ne more nič. Jebem ja Petra u dupe. Kaj je meni za Jugoslavijo, ker je ničvredna, nima nič ne za jesti, ne ničesar, veliko bolje je bilo v Avstriji, kjer je bilo vsega dovolj.« (fotografija Boštjan Pucelj)

Nemško pa niso kleli le Slovenci, ampak tudi (kočevski) Nemci. 8. decembra 1940 sta tako v gostilni Ivana Pečauerja v Črmošnjicah po nemško klela Franc Štangelj in Viljem Krakar, ki sta igrala prepovedano igro Maušelj. Zaradi kartanja sta se tudi sprla in stepla, pri tem pa sta »rabila kletve verfluchte Teufel, kar sta oba večkrat ponovila«. Nekega januarskega popoldneva leta 1933 pa sta dve kočevarski družini, ki sta si bili v sorodu, v vasi Komolec uprizorili pravo vaško burko. Poročilo pravi, da »je posredni povod za prepir dala Schmid Ana, ki je šla v družbi Mausser Pavle po poti mimo hiše, kjer stanujeta Schmid Cecilija in Schmid Edvard in ju ogovorila v zbadljivem in prezirljivem tonu in po kratkem besedičenju je nastal pravi kreg sredi vasi. Med prerekanjem je Schmid Ana obmetavala svoje nasprotnike, da so Hurenpackasch, a oni na to zopet njo s sličnimi nečednimi in na seksualnost nanašujočimi priimki. Med prepiranjem je Mausser Pavla, ker ni mogla priti do besede, da si da duška svoji prekipeli jezi, pokazala golo zadnjico svojim nasprotnikom. Schmid Janez in Edvard sta pa nazadnje, ko že nista vedela več kaj povedati, po pasje lajala in metala palice svojima nasprotnicama pod noge. Kreg in prepir je poslušala tudi vaška mladina in šoloobvezna otročad, na čigar vzgojo bi imelo to lahko slabe posledice«.

Kako so znale v žaru ljubosumja nekoč kleti ženske, dokazuje tudi naslednja, kar malce pretresljiva zgodba o Frančiški Korelc iz Velike Loke. Potem ko je imela z Janezom Smoličem daljše razmerje in tudi dva otroka, jo je ta pustil zaradi mlajše Matilde Rogeljc. Frančiška pa se ni spravila nanj, ampak nanjo. Po neki nedeljski maši jo je pred trebanjsko cerkvijo pred očmi množice tudi napadla, ji dala nekaj klofut in rekla: »Prokleta kurba, pojdi me tožit, mojega kurbirja pa pusti pri miru!« Njena jeza zaradi kraje ljubimca pa se ni polegla niti pred žandarji: »Per moj duš, jo še bom pretepla, ne bo imela mojega kurbirja, jaz sem njegova kurba, jaz sem imela dva vampa z njim, tudi njega bom pretepla, ubila ga bom! Če ga jaz ne bom dobila, ga tudi ona kurba ne bo imela! Ne bojim se nobene kazni, niti jo bom kedaj prestala, ker bom tudi sebe umorila!«

Ker se je torej včasih klelo, pa čeprav je bilo preklinjanje kaznivo – vsi omenjeni prestopniki so morali plačati globe –, je še kako prav, da danes preklinjanje samo po sebi ni kaznivo dejanje. Toda to naj ne bo poziv k vsesplošnemu kletju, naj bo le zmerno in ob pravem trenutku.