Usode novomeških gimnazijcev v 2. svetovni vojni: Neizbrisana žrtev

12. septembra 1952 se je v vežo novomeške gimnazije dopoldne zgrnila množica ljudi. Točno ob 11.00 se je namreč začela svečanost ob odkritju spominske plošče v počastitev dijakov in profesorja, ki so padli v narodnoosvobodilnem boju. Bogat spremljevalni program je vse navzoče spomnil na komaj zaceljene rane druge svetovne vojne. Pet vojnih pesmi dveh pevskih zborov, številni govori in nagovori ter polaganje vencev je marsikoga ganilo, gotovo pa ni nihče ostal ravnodušen ob odkritju plošče. Na njej je 57 imen, vklesanih s krvavordečimi črkami, pričalo o grozotah svetovne morije in o strašni izgubi cvetoče mladosti – 48 dijakov partizanov, enega profesorja, treh narodnih herojev, štirih žrtev letalskih napadov in žrtve internacije. »Mladi ste šli v boj, ste šli umret, za nas, za svobodo, za novi svet«, je odzvanjalo z manjše plošče.

Omenjena plošča je 57 let kasneje še vedno vzidana v isti veži, z nje še vedno gleda istih 57 imen in plošča še vedno deluje enako impresivno, če si mimoidoči le vzame trenutek časa in si jo malce bolje ogleda. Načeloma vse v najlepšem redu. Toda samo načeloma, kajti ta ista plošča je vse prej kot naivna in moralno neoporečna stvaritev nedolžnih časov. Seveda ni težava v tem, da je učitelji in dijaki, ki hodijo mimo nje vsak dan, večinoma sploh ne opazijo. Problematična je sama po sebi, in sicer vsaj iz dveh vzrokov – zaradi napake z imeni in zaradi svoje ideološke izključljivosti.

Sliši se neverjetno, toda na plošči je ime osebe, ki živi še danes. To je Vida Grom, ki je na plošči napisana kot žrtev bombnega napada, a je bila v resnici žrtev prav nič zabavne napake. Zgodba o Vidi bi bila lahko zgodba številnih Slovencev med drugo svetovno vojno. Ker je bila doma iz Vidma pri Šentjanžu, ki je po okupaciji prišel pod nemško upravo, se je družina s sedmimi otroki priselila v Novo mesto. Vido so namreč hoteli vpisati v tukajšnjo gimnazijo, kajti v nemškem delu je bilo to zaradi vojnih razmer nemogoče. Slabe življenjske razmere pa očitno niso oslabile njenega značaja. Le slab mesec po vpisu je 1. 12. 1941 skupaj z drugimi sošolci med poukom vstala v spomin na združitev jugoslovanskih narodov pred 23 leti. Ta znamenita minuta tišine, vredna kakšnega odličnega filmskega kadra, je italijanske oblasti razkačila do te mere, da so od ravnatelja Ivana Dolenca nemudoma zahtevali izključitev vseh vstalih dijakov. Kazen je doletela 201 dijaka oziroma kar tretjino vseh na šoli. Ko so dijaki na pobudo profesorjev sestavili prošnjo za omilitev kazni, je politični komisar v Novem mestu dr. Otto Griselli zahteval, da se morajo za ugodno rešitev prošnje zavezati, da se bodo včlanili v G. I. L. L., v Italijansko liktorsko mladino, ki je bila nekakšna fašistična različica Hitlerjugend. Sprva je na to pristalo le 53 dijakov, kasneje pa zaradi velikih pritiskov še 16. Med zadnjimi je bila tudi Vida, ki se je lahko šele konec januarja 1942 vrnila v šolske klopi. Izmed ostalih 132 dijakov, ki so ostali izključeni, se jih je veliko vključilo v ilegalno gimnazijo.

Vidine novomeške epizode pa ni zaključila rimska volkulja, ampak so jo nemški jekleni zmaji. Usodnega 14. septembra 1943 je bila Vida na obisku pri svoji prijateljici Danici Škarja, ki jo je poznala iz paralelke. Pomagala ji je pripravljati kosilo, saj je bila Daničina mati bolna. Nekaj po 12. uri je šest nemških štuk v nizkem letu nad mestom začelo odmetavati od 100- do 150-kilogramske bombe. Takrat je na hišo, v kateri je stanovala Vidina prijateljica, padla bomba in takoj ubila pet ljudi. Danica, ki je hudo ranjena umirala pet dni, je bila šesta žrtev. Popolnoma je bila porušena tudi hiša trgovca Josipa Kobeta na Glavnem trgu, kjer je Vida stanovala. A sreča je bila tisti dan na njeni strani. Ko se začele padati bombe, je bila Vida ravno na poti domov. Na tej kratki poti od Arkove ulice (danes Prešernov trg), kjer je bivala Danica, do doma na Glavnem trgu se ji je uspelo skriti v vežo neke hiše in verjetno ji je prav to rešilo življenje, saj sta bili tako izhodišče kot cilj njene poti porušena. Kaos, razdejanje, strah in 32 žrtev tistega bombnega napada je bilo dovolj, da je Vida na hitro in za vedno zapustila Novo mesto. Tedaj je lahko samo slutila, da ji bo s tem veliko prihranjenega – bombni napad nemške vojske 3. oktobra 1943, ki je zahteval 31 smrtnih žrtev, zavezniška letalska napada 29. maja in 5. novembra 1944 ter več partizanskih letalskih napadov leta 1945, ki so sejali smrt, za seboj pustili ranjene ter povzročili ogromno materialne škode. Novemu mestu v 2. svetovni vojni res ni bilo prizaneseno – samo v vseh bombnih napadih je umrlo okrog 100 ljudi.

Vida Grom je torej za vedno zapustila Novo mesto. Na novomeško gimnazijo se tako ni nikoli vrnila. Tam so devet let kasneje, ko so za spominsko ploščo sestavljali seznam umrlih, zaradi zabrisanih sledov očitno prehitro sklepali, da jo je omenjenega septembrskega dne našla smrt skupaj s prijateljico Danico. In tako je ostalo vse do današnjega dne …, in to kljub temu, da je Vida leta 2002 gimnazijsko vodstvo prosila, da bi se napaka odpravila! Tu pač ne morem mimo Platona, ki pravi, da se pravičnost najlepše pokaže v odnosu močnejšega do šibkejšega, nadrejenega do podrejenega, kajti takrat, ko imaš vzvode moči, je mnogo laže delovati mimo principov spoštovanja pravičnosti. Hic Rhodus, hic salta! Medtem ko so sestavljavci seznama zapisali eno ime preveč, so eno izpustili. Jože Tratnik, dvanajstletni dijak novomeške gimnazije, je bil žrtev bombardiranja 3. oktobra 1943. Skupaj z dvema prijateljema se je po začetku letalskega napada zatekel pod neko vrbo ob Krki, a ga je drobec bombe zadel v vrat. Izkrvavel je na obrežju reke, obdan s prijateljema. Kljub temu njegovo ime na plošči manjka. Kako brezbrižno so po vojni sestavljali spominske plošče, pove tudi dejstvo, da je na spomeniku štirim obešencem ob Seidlovi cesti namesto imena žrtve Antona Štrasnerja napisano ime njegovega očeta Rudolfa in da se v spomeniškem kompleksu Na vratih, posvečenem padlim Novomeščanom in narodnim herojem Dolenjske, ime iste žrtve pojavi kar dvakrat – enkrat z dekliškim priimkom in enkrat z moževim. Človek pri vsem tem dobi občutek, kot da sestavljavcem v resnici ni bilo toliko mar za žrtve kot za nekritično povzdigovanje narodnoosvobodilnega boja in s tem posredno za utrjevanje svojih oblastnih položajev.

Drugemu spornemu vidiku plošče, njenemu izrazito ideološkemu situ, se približajmo iz druge perspektive – prek vseh gimnazijskih žrtev druge svetovne vojne. Če bi hoteli ugotoviti, kako visok je bil krvni davek, ki ga je plačala novomeška gimnazijska mladina, bi morali narediti naslednji izračun. Glede na to, da je bilo v prvem letu vojne, torej v šolskem letu 1941/42, na šoli vpisanih 616 dijakov (število je v naslednjih letih zelo padlo), in da se je v naslednjih treh letih vojne v dva oddelka 1. razreda vpisovalo povprečno 60 dijakov, lahko izračunamo, da je v vojnih letih gimnazijo obiskovalo okoli 800 (različnih) dijakov in dijakinj. Potemtakem predstavlja 56 dijaških žrtev okoli 7 % vseh gimnazijcev ali dva dijaka v povprečno velikem razredu. V resnici pa je številka veliko večja. Omenjeni seznam namreč upošteva samo žrtve, ki so padle na »pravi« strani kot žrtve nacifašizma in njegove kolaboracije. Drugih žrtev, ki jih na omenjeni svečanosti ni omenil nihče, preprosto ni bilo. Niso obstajale. Žrtve iz vrst belogardistične in domobranske vojske ter civilne žrtve partizanskih pobojev je povojni čas spremenil v ne-žrtve: izginila so njihova imena, izginile so njihove usode, ki so umaknile izvirnemu grehu napačne odločitve. Kot nekakšnim razčlovečenim demonom je ostala le še kolektivna krivda, ki je bila vedno pripraven argument za upravičevanje vseh »napačnih« žrtev.

Čeprav je domobransko vodstvo sklenilo pakt s hudičem, ki je hotel uničiti slovenski narod, in s tem (ne)hote dalo prednost ideologiji in boju za oblast pred obstojem naroda, moramo vendarle ugotoviti, da so se podobne težnje bolj ali manj prikrito pojavljale tudi na strani partizanskega vodstva: uzurpacija prvenstva znotraj OF, izvajanje revolucije na terenu, vsiljevanje nove, popolnoma drugačne podobe družbe in zgledovanje po ruskem komunizmu, ki je zaradi množičnih pobojev drugače mislečih in zaradi zapovedanega ateizma mnoge upravičeno odbijal. Morda res diši po relativizmu, ampak ali si nista obe strani ravno v eni stvari tako sumljivo podobni, in sicer v tem, da se je ena stran krčevito trudila zadržati predvojne oblastne položaje, druga pa se je poskušala nanje povzpeti, s tem da sta bili obema pomembnejši oblast in ideologija kot preživetje naroda, kar je prva stran dokazala z izdajalsko kolaboracijo, druga pa z medvojnimi in povojnimi izvensodnimi poboji. Mar ni to tudi razlog, da do resnične sprave ne bo nikoli prišlo, kakor se ne moreta nikoli spraviti dve rivalski navijaški skupini, ki slepo sledita ljubezni do svoje klubske svetinje?

Če torej lahko razumemo (to pa še ne pomeni, da tudi odobravamo!) odločitve belogardističnega in domobranskega vodstva, ali lahko razumemo tudi puhaste 17- in 18-letnike, ki so se v dobri veri in krščanski veri v bran odločali za vstop med domobrance? Ali lahko razumemo gimnazijce, ki so se v kaosu vojne, eksistencialni krizi in pod vplivom protikomunistične propagande kot otroci vernih staršev bojevali za tisti prav, v katerega so verjeli tako oni kot njihove glavne življenjske avtoritete: starši, župniki in učitelji? Kako kruti in brezsrčni moramo biti, da te mladeniče s takšno lahkoto obsojamo, da jih tako rekoč še enkrat in tokrat dokončno obsojamo na smrt, ko jih brišemo iz zgodovine! Tudi številke nekaj povedo: na novomeški gimnaziji je bilo v šolskem letu 1943/44 od 42 dijakov višjih štirih razredov kar 25 domobrancev, naslednje leto pa od 63 dijakov 37. Zanimivo je tudi, da je veliko več gimnazijskih učiteljev odšlo med domobrance kot med partizane in da jih je na »napačni« strani posledično tudi več umrlo. Doslej sploh še ni bilo raziskano, koliko dijakov in profesorjev je padlo v vrstah bele garde in domobranstva ter koliko kot žrtev izvensodnih pobojev in kot civilnih žrtev partizanskega nasilja. Gotovo ne malo. Vsekakor bi bilo pravično in človečno, da bi na podlagi temeljite raziskave objavili tudi imena tistih dijakov in profesorjev, ki jih je povojna oblast prez(i)r(a)la, čeprav so bili tudi oni del iste gimnazije. Kako že gre tisti latinski, že skoraj ponarodeli? Aha, ultra cineres hostium ira non superest – sovraštvo ne sega prek grobov sovražnikov.

VIRI IN LITERATURA

Polenšek, Marko, Novo mesto je bilo … (razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enote za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto), Novo mesto, 2002.

Marko Polenšek – ustni vir, ki je med drugim odkril omenjene napake na spominskih ploščah. Za posredovanje vseh podatkov se mu najlepše zahvaljujem.

SI – ZAL NME 154, t.e. 46. (fond Gimnazije Novo mesto)

Dodič, Milan, 225 let novomeške gimnazije, Novo mesto, 1971.

• [+]na vrh
• Natisni članek

Tweet