Problem prostoživečih mačk v novomeški občini: Zanemarjene in pozabljene

Čeprav se zdi, da jesenski meseci vztrajno upočasnjujejo naravno kolo, da vse okrog nas išče mehko vzglavje za zimski počitek, nas za vogalom našega bloka ali v travi pod sosedovim kozolcem neredko pričaka presenečenje, tako v nasprotju s podobo mirne in zaspane narave. Kot je verjetno znano, poleg pomladi tudi jesen prinese večje število mačjih mladičev. Rojstvo novega življenja je res eno najlepših dejanj narave, vendar je resnica taka, da se vsa ta radost v večini primerov spremeni v nekaj drugega. Devetdeset odstotkov prostoživečih mačk ne preživi svojega prvega leta, od preostalih desetih odstotkov samo vsaka druga dopolni drugo leto. Umirajo od lakote, mraza, pod avtomobilskimi gumami, v pasjih zobeh, zaradi petard, strupa in metkov zračnih pušk ter bolehajo za glistavostjo, garjavostjo, bolhavostjo, mikrosporijo, mačjim aidsom in levkozo. Četrti oktober, svetovni dan živali, je priložnost, da premislimo tudi o tej problematiki.

Preden se vprašamo, kdo bi moral poskrbeti za prostoživeče mačke, naj razjasnim, katera bitja ta pojem sploh označuje. V veterinarskih predpisih izraz prostoživeče (tudi zapuščene, brezdomne, potepuške …) mačke pomeni mačke, potomke udomačenih in zapuščenih mačk, ki nimajo lastnikov in živijo prosto v okolici. Najpogosteje jih srečujemo v urbanih okoljih, v vikend in blokovskih naseljih, kjer se najdejo tako ljudje, ki so tem mačkam naklonjeni in jih bolj ali manj hranijo, kot tudi tisti, ki so jim v napoto in se jih želijo znebiti.

Zelo visoka umrljivost in bolezni, ki ne ogroža le ostalih tako imenovanih lastniških mačk (velika večina teh se tudi giblje zunaj), ampak tudi ljudi. Med njimi je tudi nalezljiva mikrosporija, ki bi nas morala spodbuditi k razmisleku in reševanju problema, vendar se zlasti v Mestni občini Novo mesto zdi, da bo ob stalno naraščajoči populaciji prostoživečih mačk, precej manj intenzivnem naraščanju števila prostovoljcev in očitnem pomanjkanju državnih sredstev, namenjenih reševanju te problematike, treba nekaj spremeniti.

Novo mesto ne skrbi za mačke

Od nalezljivih bolezni, ki se najlaže in najhitreje širijo prav med prostoživečimi mačkami, smo ogroženi tudi ljudje. (Fotografije Boštjan Pucej)

Problematiko zapuščenih mačk in njihovih potomcev urejata Zakon o zaščiti živali in Pravilnik o pogojih za zavetišča za zapuščene živali. Prvi v 27. členu določa, da je skrb za zapuščene živali lokalna zadeva javnega pomena, pri čemer lokalne skupnosti zagotavljajo oskrbo zapuščenih živali v sodelovanju z zavetišči. Prostoživeče mačke so torej po zakonu last občine, v kateri živijo, njena naloga pa je zagotoviti zavetišče, ki poskrbi za ulov, prevoz, namestitev in oskrbo zapuščenih živali ter skrbi za iskanje skrbnikov najdenih živali in za oddajo živali novim skrbnikom.

Dejstvo je, da je v zavetišču na Zajčjem Vrhu, s katerim ima MO Novo mesto sklenjeno pogodbo, za mačke poskrbljeno precej slabše, kot bi bilo prav. Res je sicer, da to zavetišče ni edino s takim problemom, saj je v večini zavetišč po Sloveniji za pse poskrbljeno precej bolje kot za mačke, vendar to dejstvo problema nikakor ne odpravlja. Kot opozarja Tatjana Harlander, dr. med, predsednica Društva za zaščito živali Novo mesto (nadalje DZZŽ), je dolenjska regija eno bolj kritičnih žarišč mikrosporije, zelo nalezljivega glivičnega obolenja kože, ki se najpogosteje pojavlja pri mačkah in za njim pogosto obolevajo tudi ljudje, ki so v stiku z obolelo živaljo. Edini način, kako omejiti to bolezen, je izolacija živali in po veterinarjevi presoji njeno intenzivno zdravljenje ali humana usmrtitev, nikakor pa se mačke, obolele za mikrosporijo, ne bi smelo vrniti nazaj v okolje. V novomeškem zavetišču ni poskrbljeno ne za ustrezno veterinarsko oskrbo in pregled potencialno obolelih mačk ne za primerno nastanitev (zaradi pomanjkanja primernega prostora v zavetišču mačke niso primerno ločene med sabo in tako izpostavljene boleznim). Tiste mačke, ki jih sterilizirajo (kastrirajo) in oddajo novim lastnikom ali izpustijo nazaj v okolje, še vedno lahko bolehajo in prenašajo mikrosporijo. Poleg te bolezni sta razmeroma pogosti tudi virusni obolenji mačja levkoza in mačji aids. Pri obeh boleznih je prizadet imunski sistem obolele živali. Okužba se širi prek ugriznih ran, zato so mačke, ki živijo zunaj, bolj izpostavljene, sterilizacija oz. kastracija seveda zmanjša, nikakor pa ne odpravi možnosti prenašanja bolezni.

Društvo za zaščito živali onemogočeno pri svojem delu

Vodstvo DZZŽ opozarja na pomanjkanje programa, ki bi izboljšal situacijo zapuščenih mačk na našem območju in na težavno situacijo, v kateri se je Društvo znašlo. Po zakonu lahko taka društva, torej društva, ki delujejo v javnem interesu, ali občani o najdeni živali obvestijo zavetišče ali pristojno veterinarsko organizacijo, ne morejo pa sami opravljati odlova, prevzema in namestitve zapuščenih živali pri začasnih oskrbnikih ter oddajati te živali novim skrbnikom. Zakon zahteva, da če se društvo ukvarja z oddajo oziroma prodajo zapuščenih živali, mora glede namestitve in oskrbe živali izpolnjevati pogoje, ki so predpisani za zavetišča. DZZŽ jih ne izpolnjuje, zavetišče na Zajčjem Vrhu pa je, kot kažejo podatki zadnjih let, očitno neučinkovito kar se tiče problematike prostoživečih mačk. Od ustanovitve leta 2002 je bilo v zavetišču letno nastanjenih povprečno 30 mačk, od tega jih je bilo le majhen delež steriliziranih/kastriranih in oddanih novim lastnikom (v povprečju le okoli tri letno). DZZŽ, ki se edino strokovno ukvarja s to problematiko, tako da mačkam zagotovi pregled pri veterinarju, jim omogoči ustrezno nastanitev pri prostovoljcih, zanje skrbi, jih sterilizira/kastrira, išče nove skrbnike in jim jih izključno zdrave odda, je od ustanovitve leta 2001 nove lastnike poiskalo od 30 do 50 mačkam letno.

Glede na situacijo je skoraj absurdno, da je tako delovanje DZZŽ glede na Zakon o zaščiti živali nezakonito. Še več, v ta namen ne morejo prejemati nobenih sredstev iz proračuna lokalne skupnosti ali iz proračuna RS, do teh je upravičeno le zavetišče, ki pa nima ne programa ne strokovnega kadra, ki bi bil po besedah Harlanderjeve v tej situaciji nujen. Tudi zavetišče že od leta 2003 opozarja, da za mačke ni primerno poskrbljeno, da iz občinskega proračuna za te namene ni namenjenega dovolj denarja.

Po pogodbi je MO Novo mesto zavetišču zavezana plačevati najemnino boksov in oskrbo nameščenih psov ter sterilizacijo/kastracijo prostoživečih mačk. Od odprtja zavetišča leta 2002 je bilo v njem nastanjenih od 100 do 150 psov letno, DZZŽ pa je predvsem prva štiri leta dajal velik delež svojega proračuna zavetišču, ki se je najprej porabil za opremljanje zavetišča, kasneje za sterilizacije psic ter oskrbo živali, ki so zaradi tega denarja lahko v zavetišču ostale dlje od zakonsko predpisanih 30 dni. Zadnja leta se DZZŽ še vedno trudi in še išče sredstva za svoje delovanje, največji delež teh sredstev pa nameni problematiki mačk, za katere na tem območju ni primerno poskrbljeno. Poleg tega je DZZŽ zadnja leta skoraj povsem odvisen od donacij prostovoljcev, že par let niso dobili iz proračuna MO NM niti evra.

Dobre prakse drugih občin

MO Ljubljana se že vsaj pet let intenzivno ukvarja s problematiko mačk ter zavetišče in društva podpira s sredstvi iz proračuna. Lani so samo za prostoživeče mačke, ki so jih v zavetišče prinesli prostovoljci, namenili 160 000 €.

V nekaterih drugih slovenskih občinah imamo lepe zglede, kako se lotiti problematike prostoživečih mačk. Lep primer so denimo celjska občina, primorska regija ter seveda Ljubljana s svojim zavetiščem Gmajnice, ki lepo izkorišča možnost, da lahko kot zavetišče v svoje dejavnosti vključi tako posameznike kot društva. Čeprav imajo zaposlenega veliko strokovnega kadra, se zavedajo, da brez prostovoljcev ne bi zmogli. Z zadnjo akcijo Muca za vsak žep k sodelovanju vabijo vse, ki lahko kakor koli po svojih močeh pomagajo pri reji številnih zapuščenih mačjih mladičev. Odziv je presenetljivo pozitiven. Uspešnost delovanja Gmajnic glede te problematike lahko pojasni zgovorno dejstvo, da se MO Ljubljana že vsaj pet let intenzivno ukvarja s problematiko mačk ter zavetišče in društva podpira s sredstvi iz proračuna. Lani so samo za prostoživeče mačke, ki so jih v zavetišče prinesli prostovoljci, namenili 160 000 €. Skrbijo tudi za to, da je brezdomnim mačkam v blokovskih naseljih zagotovljena hrana, ki jo razdeljujejo prostovoljci, saj je dejstvo, da si v urejenem urbanem okolju mačke, prepuščene samim sebi, ne morejo najti dovolj kakovostne hrane za preživetje.

Samo sprašujemo se lahko, zakaj je novomeška občina, največja med dolenjskimi občinami, tako slepa za ta problem. Sterilizacije/kastracije in oskrbo prostoživečih mačk bi lahko zavetišče (za razliko od DZZŽ) legalno opravljalo samo, vendar sila razmer DZZŽ sili v to, da nelegalno rešujejo mačje reveže po domovih prostovoljcev, saj občina zavetišču ne zagotovi sredstev, ki bi jim omogočila realizacijo predlogov, ki jih je glede rešitve problematike zapuščenih mačk predlagalo vodstvo DZZŽ. Njihov glavni predlog je, da se v zavetišču ustanovi veterinarska ambulanta, ki bo skrbela za preglede, testiranje, kastracije, sterilizacije, cepljenja in zdravljenje živali, nameščenih v zavetišču, in prostoživečih mačk. Občina bi morala zagotovljati zadovoljiva sredstva, spodbujati bi se moralo sodelovanje prostovoljcev in strokovnjakov, ki bi postavili primeren program, ki bi se izvajal pri lovljenju ter veterinarski oskrbi in nastanitvi živali. Tudi v zavetišču na Zajčjem Vrhu so pripravljeni, da se ta načrt začne uresničevati, samo občina ne najde posluha za predloge.

Nevarno tudi za ljudi

Situacija glede prostoživečih mačk ni tako nedolžna, kot se morda zdi. Motivi, ki bi nas morali voditi pri reševanju problema, ne izhajajo samo iz tako imenovanega ljubiteljstva živali oziroma skrbi zanje in njihova življenja. Od nalezljivih bolezni, ki se najlaže in najhitreje širijo prav med prostoživečimi mačkami, smo ogroženi tudi ljudje, zaradi nenadzorovanega razmnoževanja pa je lahko dolgoročno prizadeto tudi okolje. Kastracije in sterilizacije, veterinarski pregledi in zdravljenje, socializacija in posvojitve brezdomnih mačk lahko rešijo situacijo, če se stvari lotimo načrtno in strokovno. Za to pa le pripravljenost prostovoljcev ni dovolj. Seveda je za svojo žival primarno odgovoren njen lastnik in skrbnik, brez interesa in podpore občine, ki je po zakonu prva odgovorna za implementacijo zakona, pa ne bo šlo.