Ivo Stropnik, pesnik (po lastni krivdi)

"Poezija je moja ljubica, javno sem z njo že najmanj četrt stoletja. Strastno se predajava drug drugemu." (Ivo Stropnik, avtor nove knjige pri novomeški Gogi)

Ivo Stropnik (r. 1966 v Celju, mladost v Ravnah pri Šoštanju, od 1993 živi in ustvarja v Velenju). Pesnik, mladinski pisatelj in urednik, vodja Ustanove Velenjska knjižna fundacija in samostojni podjetnik na področju kulture (Književna asociacija Velenika). Član DSP in SC PEN. V zadnjih dveh desetletjih objavil petnajst knjig leposlovja, od tega deset pesniških zbirk za odrasle in pet knjižnih del za otroke. Piše senzibilno-modernistične pesmi, izvirno oblikovane z »lirsko-slovarskimi gnezdi«, ki s Knjigo šumov, letos izdano pri založbi Goga, zaokrožujejo peteroknjižje Slovarjenje melanholije in radoživosti (1997–2009).

Včasih ob tebi pomislim na Večer; dober časopis, zavidljiva naklada, a ga v določenih delih Slovenije sploh ne poznamo. Razen seveda posameznih sladokusnih bralcev.

Mene pa ob besedi večer (pisano z malo začetnico) najprej blagodejno prešine ‘konec dneva’, ko si po navadi rečem: Evo, pa se začenja moje večerno delo, ko bo morda čas, da miselno stopim na levi ali desni breg svoje Hipokrenske reke in morda zapišem kaj novega za svojo dušo, bodisi melanholičnega ali radoživega … O naših osrednjih časopisnih občilih imam dokaj zadržano mnenje; prav nobenemu ne verjamem na prvo žogo, ker so vsi po vrsti preveč spolitizirani, populistični, vklenjeni v logiko lastnikov, predvsem pa emonocentralistični. Medijski pluralizem je bolj vržena kost, floskula in farsa kot pa resnično stanje. Žal je tudi časopisno poročanje o sodobni književni ustvarjalnosti v kotlu medijskih lobistov … Dnevne informacije izbiram iz drugih virov in občil, občasno pa pogledam tudi kakšno spletno izdajo Večera, zlasti poročanje o književni umetnosti ipd. Velenjski oz. šaleški prostor, kjer živim, je osrednjemedijsko žal zelo slabo pokrit in posledično je dogajanje v njem širši javnosti premalo znano.

Začniva kar na začetku, kakor na sodišču: kraj rojstva, izobrazba (zakaj prav ta?), konjički, najljubše prepovedane substance …

»Le začniva pri Homeri …« Rojen sem v celjski porodnišnici, od koder so me starši zanesli v Družmirje (naselje pri Šoštanju, kjer je bil včasih kruh doma, kakor so znali povedati starejši, ko jim je polja zaradi pridobivanja premoga počasi zalila voda in so se morali preseliti; spominu na ta kraj sem leta 1997 posredno posvetil zbirko pesmi Lastna imena mojega doma), zatem pa sem zelo srečno otroštvo in mladost preživel na vasi Ravne pri Šoštanju. Veliko bezga, gozda, zelene barve … Veliko igre in spontanega šumenja sredi tišine … Oče je bil rudar, mama gospodinja. Osnovno šolo sem obiskoval v Šoštanju, v Velenju končal srednjo rudarsko tehnično šolo, zatem pa je bilo najbrž pričakovano, da bom (podobno kot starejši brat) šel študirat montanistiko v Ljubljano. A že iz osnovnošolskih let, skozi srednjo šolo pa itak, sem bil rahlo čuden in pesniško zamaknjen. Imel sem svoj pesniški psevdonim Spiritus, leta 1983 pa kot četrtošolec v rokah že držal svoj pesniški knjižni prvenec (Zlati metulji). Velenjski ‘revirski’ prostor mi je kot mlademu, nadarjenemu pesniku izkazal resnično veliko pozornost, srednješolski štipenditor pa je tudi naklonjeno pogledal skozi prste, da mi ne bo treba vrniti kadrovske štipendije, če si želim študirati kaj humanističnega. In tako odrešen sem se znašel na študiju slovenistike na ljubljanski filozofski fakulteti, se zaljubil v jezik, literaturo in Klaro (kasneje ženo, še vedno). – Kakšnih posebnih konjičkov niti nimam, medtem ko literature res ne morem šteti za prostočasno dejavnost, ker jo sedlam scela in na drznejšega konja. – Ha, glede prepovedanih substanc najbrž padem nekoliko niže iz tega ali onega stanovskega ali splošnega povprečja … (No, tisti, ki me pobliže poznajo, me vsekakor razveselijo s kakšno steklenico Four Rosesa, ampak ne konzumiram ga vsakodnevno. Kadar pišem kakšno reč za otroke, pa sploh ne!). Mimogrede, ravno na to temo (omamljanje z literaturo in zanjo) smo pred leti na enem izmed Herbersteinskih srečanj književnikov organizirali zelo zanimivo in neizčrpno književniško omizje (z baudelairovskimi izhodišči). Tudi literatura je sama po sebi napoj/opoj in hvalabogu zvečine neprepovedana.

Kdaj si začel pisati in zakaj pravzaprav?

Pesniti sem začel proti koncu osnovne šole, revijalno pa začel objavljati svoje prve pesmi v srednji šoli (v srednješolskih glasilih, Mentorju, Mladininih Poteh mladih, velenjskem literarnem zborniku Hotenja, celjskih Obrazih idr.). Danes vem, da je doživljanje poezije možno zelo zgodaj, to nekako (z)rase in zori s človekom ali pač ne. – Ravno letos me je dobesedno šokiralo, ko so mojemu 11-letnemu sinu v osnovni šoli izdali prvo pesniško zbirko! Šokiralo me je najprej, ker je to vendarle še prezgodaj (a pedagoginja je menila, da ni); po drugi strani pa me je lovil nelagoden občutek prej krivde kot pa veselja, ker jabolka ne padajo daleč od drevesa … Med sinovimi pesmicami je ena že zelo ‘krvava’, ena taka kosovelovska, ostale pa seveda iz otroško-najstniškega doživljanja življenja … Rima je v tem obdobju seveda še sveta! Bomo videli, kam to pelje (pri klasični in baskitari ga lahko spodbujam, pri pisanju pesmi pa …). Sine mi je ponosno podaril avtorski izvod svoje zbirke, rekoč: Pa sem te šišal! – No, tako zgodaj se pri meni menda res še ni začelo pesniško občutenje. Danes vem, da je bilo tudi pri sedemnajstih za pesniški prvenec še nekoliko prezgodaj, čeprav sem imel predhodno že nekaj revijalnih objav. A pomislim, da morda brez tega začetka morda sploh ne bi bilo nadaljevanja … Pri meni je potem do naslednje pesniške zbirke moralo miniti polnih osem let (pesniškega zorenja, notranjega piljenja, spogledovanja s pesniškimi oblikami in svetovi). Šele zbirko Podtalnica (1991), ki sem jo objavil pri 25-ih (pri založbi Mihelač), si upam postaviti na začetek svojega resnejšega pesnjenja. Vse poprej, in tega ni bilo malo, so bila tipanja, iskanja v svet poezije. Najteže je objaviti drugo knjigo, zmeraj rečem ob vstopih in nastopih mlade literature (kot mentor ali selektor sem velikrat sodeloval v literarnih delavnicah z mladimi, ampak težko je odkrivati literarne talente; včasih se komu samo utrne kakšna posrečena misel, verz, pesem, potem pa ugasne). – V literaturo te ne more nihče poriniti, pahniti. Prav tako te iz tega brezna, ko enkrat padeš pre-globoko vanj, ne more nihče izvleči. Ne vem, res ne vem, zakaj se ljubimo in tepemo z besedami. Čas literaturi, poeziji pa še posebej ne, ni najbolj naklonjen. A ustvarjalcu najbrž pomeni eno izmed možnosti pobega nekam vase, stran od ponorelega sveta … In izražanja z umetniško literaturo so vsekakor veliko počasnejše oblike samomora, zapitja, omamljanja, blodenja, družbene kritike … kot pa to isto golo, brez umetniške moči besede.

Fotografije Boštjan Pucelj

Pesniki so s svojo poezijo seveda nagovarjali vse, predvsem pa kakšno točno določeno deklico. Je bilo tudi pri tebi tako?

Takorekoč ne. Napisal sem zelo malo pravih ljubezenskih pesmi. Kakšno na leto in v vsaki zbirki nenačrtno, vsaj po kakšno pa zagotovo. Ljubezen je sicer stalnica v slovenski poeziji. Mene je primarni lirizem zelo zgodaj zapustil oziroma sem jaz njega. V poeziji so me zelo zgodaj ulovile drugačne teme. Ljubice so se slekle do besede in ljubljenje z njimi razgalja in boža pesniški jezik. Tako sem zasnoval lasten lirsko-slovarski jezik, t. i. lirsko-slovarska gnezda, v katerih me najprej vzburi beseda, beseda kot problem, jezik kot notranje očiščenje …

Koliko knjig se je do zdaj nabralo?

Niti ne štejem svojih pesniških postaj. Že dobrega četrt stoletja objavljam revijalno in knjižno. In niti ne prepogosto. Pesniki v bistvu pišem(o) vseskozi eno pesem, morda dve, največ tri različne pesmi, ki se nam ustvarjalno in doživljajsko prikazujejo v nešteto izpovednih oblikah in položajih, ampak vsak naslednji trenutek je s tem drugače … Ljubezni, vojne, travme, sesuti čas, preluknjano sonce, resigniran ali sangviničen človek, hlap izvira idr. so enkratni, ampak ponovljivi … V 25-letnem književnem opusu se je nabralo deset pesniških zbirk za odrasle in pet leposlovnih knjig za otroke/mladino. Ali je to že veliko in preveč, kaj pa vem … Poleg avtorskih leposlovnih del sem uredniško, publicistično in še kako drugače zagrešil še nekaj drugih knjig, zlasti domoznanskih. Mlado mesto Velenje, v katerem živim in ustvarjam, je knjigi naklonjeno mesto. Bilo pa bi zelo nepošteno, če bi izjavil, da sem prezrt avtor, saj je bila več kot polovica mojih knjig izdana z državno podporo.

Kaj pravijo o njih bralci in kaj strokovna javnost?

Nobena kritika me še ni sesula. A pri tem zagovarjam Levstikovo tezo: Bog živi kritiko! Po drugi strani pa mislim, da kritika in ustvarjalna umetniška literatura ne moreta imeti istega poligona, skupne postelje, čeprav se to, še posebej v in ob slovenski literaturi, prepogosto dogaja … In stanje slovenske literarne kritike je, kakršno pač je … Stanje favorizirane in kanonizirane literature pa tudi. Zelo vesel sem, kadar se na kakšnem mojem pesniškem branju zbere od petdeset do sto poslušalcev in nič kaj žalosten, če pridejo naključno mimo samo trije. Poezija (za odrasle) ni lahkotna literatura, je intimna reč. Prav nobena moja pesniška zbirka doslej ni obležala, res pa je tudi, da nobena doslej ni bila izdana v manjši nakladi od 500 izvodov. Z literaturo za otroke/mladino je seveda drugače. Vesel sem, da so bile moje uganke v verzih Lovec in sedem vozličkov (2003) pa Plenične za gospodiče in gospodične (1999) in Dogodivščine vilenjaka Šalčka (2001) lepo sprejete med najmlajšimi bralci in bodo kmalu ponatisnjene. Strokovna javnost me še ni ‘obdelala’. Kolikor spremljam, so zdaj okvirno prišli do Trubarja … Resneje pa je s tem tako, da se avtor pač ne sme obremenjevati z lovorjem in literarnovednimi kanonizacijami, prav tako ne z jedilniki najsodobnejših literarnih kritikov in kritičark. Prideš, ko prideš na njihov jedilnik. Čas pocukra, posoli ali zaplesni. Čas dobro literaturo samodejno mumificira.

Kritiko svojih del spremljaš?

Niti ne. Kritiki ne pripisujem neke posebne vrednosti in žlahtnosti. Bolj ali manj si literarne ocene pišemo drug drugemu. Veliko večjo težo pripisujem literarnozgodovinski vedi, predvsem pa dejanski prisotnosti oz. branosti posameznega literarnega dela ali avtorja, kar seveda ni vedno izmerljivo zgolj s knjižnično izposojo. Ampak kritika vsekakor pomembno prispeva k razumevanju literarnih stvaritev. Bojim se, da je branost literarne kritike še za nekaj stopenj niže kot poezija.

Vse poti vodijo v Ljubljano, kako to, da tebe ni nikoli premamilo?

Po Ljubljani sem pohajal šest, sedem študijskih let. Zdaj zavandram tja povprečno dvakrat na mesec, sicer pa po potrebi po službenih ali kulturniških poteh. Iz Velenja do Ljubljane se mi res ne zdi predaleč, prav tako ne do Novega mesta, Kopra ali Sobote. Ljubljana je vsekakor lepo mesto, veliko znancev in kolegov živi tam. Ampak meni je v Velenju čisto lepo. Dvomim, da bi lahko v Ljubljani kaj bolje počel to, kar lahko počnem tudi v Velenju. Mit, da vse poti vodijo v Ljubljano, se počasi ali pa vse hitreje sesuva. Smiselna decentralizacija naše dežele je v marsikaterem pogledu seveda še potrebna. Otroci nam bodo itak odšli po Evropi za boljšimi službami, mi pa bomo do konca svojih dni čisto lepo komunicirali z Ljubljano idr. središči sveta po internetu in mobitelih. Precej neživljenjsko in nepristno sicer, ampak tako je in bo.

Ne živiš v »središču sveta«, a kljub temu nobena relevantna stvar (iz kulture) ne gre mimo tebe. Veš vse o vsem! Kako ti to uspeva?

Ah, o marsičem ne vem marsičesa, a je morda tako celo bolje. Štajerci smo komunikativni ljudje, kaj naj rečem drugega. Slovenski kultura in umetnost, zlasti književniška, pa končno niti nista tako obsežni, da ju ne bi bilo mogoče spremljati, prelistati, jima radovedno slediti in več kot le bežno zajemati njun utrip. Dežela je informacijsko povezana veliko bolje kot s cestami. Samo želimo si lahko, da bi bila čim bolj povezana, prepletena in povezujoča tudi s kulturo, predvsem s kulturo, ceste že počakajo.

Pretežno ustvarjaš poezijo, prozo pa za otroke in mladino …

Poezija je moja ljubica, javno sem z njo že najmanj četrt stoletja. Strastno se predajava drug drugemu. Kadar me zmanjka na polju melanholičnega, stopim na njivo radoživega in orjem ter poskakujem v otroški svet, ki je najbolj iskren … Za otroške duše je teže ustvarjati kot za odrasle. Rad prebiram dramatiko, čeprav je ne pišem, a njena izraznost se steka tudi v mojo poezijo, in sicer tako za odrasle kot otroke. Za otroke sem doslej napisal le nekaj pravljičnih zgodb, zbirko ugank v verzih ter zbirko pesmi. S prozo za otroke in mladino se zagotovo še oglasim. Morda prav kmalu.

Bo kdaj tudi proza za odrasle?

Morda. Zbirko zgodb sem sicer zasnoval že pred leti, a je bila poezija zmeraj močnejša … Morda prej kot prozo pošljem iz sebe kakšno dramsko besedilo …

Poleg pisanja si krepko vpet tudi v mnoge druge dejavnosti na področju kulture …

Eden izmed razlogov je vsekakor ta, da živim in ustvarjam v mladem mestu, ki si svojo kulturno identiteto šele ustvarja. Morda je prav zato bilo v Velenju v zadnjem desetletju in pol dovolj posluha tudi za nekaj mojih drznih pobud, ki so mdr. vzpostavile založbo Pozoj, Velenjsko knjižno fundacijo, tradicionalno Herbersteinsko srečanje književnikov (z mednarodno udeležbo in književniško rezidenco) pa mednarodno Pretnarjevo nagrado (ambasadorjem slovenske književnosti in jezika po svetu), Akademijo Poetična Slovenija (s književno nagrado čaša nesmrtnosti za vrhunske desetletne pesniške opuse), mednarodno revijo za poezijo Lirikon21 (ki mdr. vsakoletno podeljuje priznanje za vrhunske revijalne prevode sodobne poezije v slovenščino) idr. širše ugledne književne prireditve, združene v Lirikonfest (pomladni festival liričnih umetnosti v Velenju). S temi projekti zelo intenzivno živim prvo desetletje 21. st. in upam, da bodo možnosti za njihovo nadaljevanje tudi v prihodnje. Nekoliko vendarle tudi s tem prispevamo k slovenski in mednarodni književniški kulturi ter umetnosti.

Še nekaj besed o tvoji ne zadnji, vsekakor pa najnovejši knjigi, ki v teh dneh izide pri Gogi.

Če bi res »vse poti vodile v Ljubljano«, potem te knjige pri novomeški založbi zagotovo ne bi bilo. Zelo kritično sem pogledal dosedanjo produkcijo in program založbe ter literarne zbirke Goga. Eno in drugo je zelo profesionalno! Resnično sem počaščen, da bo moja pesniška zbirka Knjiga šumov, s katero zaokrožujem peteroknjižje Slovarjenje melanholije in radoživosti, izšla pri osrednji založbi v deželi cvička. Namreč, nedavno sem gledal na TV oddajo o Črni gori, v kateri se je črnogorski vinogradnik hvalil z vinom vranac in ob njem pomodroval nekako takole: »Imamo vrhunsko vino, samo nam još treba ono što ste Slovenci napravili od cvičeka!« Marketinška propaganda torej! Moja Knjiga šumov založbi Goga sicer ne bo prinesla Nobelove ali Prešernove nagrade, ampak Gogin knjižni program je iz leta v leto vrhunski, zato bi bilo več kot higienično, da mu (in z njim založbi) osrednjemedijski lobisti med literarnimi kritiki idr. izkažejo več pozornosti. Knjiga šumov je zbirka petdesetih pesmi o času, prevedenih iz melanholije v sangviničnost in obratno. Veselim se z njo novih javnih in tihih branj.