Cestna infrastruktura v Novem mestu: Zaprta pot do obljubljenih cest

Muhič je prenovo Koštialove obljubil ob svojem predvolilnem nastopanju, torej že leta 2006. Do danes pa je tam še vse po starem. Dejansko je celo iz leta v leto slabše. Na sestanku s KS Mestne njive konec letošnjega septembra je župan dejal, da je prenova pod določenimi pogoji možna v letu 2010. Počakajmo.

Kakovost cestnega omrežja oziroma prometa je prav na vrhu dolgega seznama vprašanj in pobud, ki jih prebivalci sodobnih mest naslavljajo svojim oblastnikom. Kakovost prometnic vpliva na hitrost, varnost in denimo tudi na udobje potovanj po mestu. Meščani pa se v današnji vsakodnevnosti, zasičeni z odvisnostjo od avtomobila, vse prepogosto znajdejo sredi počasnih kolon štirikolesne pločevine ali sredi brezplodnega iskanja parkirnega mesta.

V takih razmerah se politiki radi predstavijo kot odrešitelji, četudi logika govori, da so prav oni bistveni krivci za te slabe razmere. In tako obljubljajo nove ceste in parkirišča, nekaj bolj razsvetljeni med njimi pa morda predlagajo celo boljše pogoje za pešce in kolesarje, javni promet in denimo manj hrupno prometno okolje … Tudi v Novem mestu ni kaj prida drugače.

Sika prikazuje, v kakšni meri je župan Alojz Muhič uspel uresničiti svoje predvolilne obljube v zvezi s cestami. 1 in 2: Obljubil je »istočasno izgradnjo obvoznic Novega mesta z namenom ustrezne prometne navezave na avtocesto (rok: mandat) – v Programu dela 2006–2010. 3: Obljubil je, da bo zgrajen odsek Ljubenske ceste do krožišča v Bučni vasi (Vaš mesečnik, september 2006). 4: V Novem mediju, novembra 2007 je trdil, da bo zgrajen odsek Ljubljanske ceste do krožišča v Bučni vasi. 5. Prav tam je napovedal tudi to, da bo rekonstruiral pereče križišče v Žabji vasi. 6: V istem mediju je krajanom obljubil tudi rekonstrukcijo odseka Smrečnikove ulice do Šmihela. 7: Obljubil je, da zgrajen odsek pločnika do pokopališča Srebrniče (Vaš mesečnik, september 2006). 8: Napovedal je rekonstrukcijo uničene Koštialove ulice in še nekatere druge lokalne cestne odseke (Novi medij, november 2007). 9. Prav tako je obljubil, da bo uredil pločnike ob Belokranjski cesti skozi Gotno vas in rekonstruiral tudi Belokranjsko cesto (oboje v Vašem mesečniku, septembra 2006. 10: Alojz Muhič je obljubil tudi to, da bo v mestnem jedru zgrajena nova parkirna hiša (Dobro jutro, januar 2007).

»Nobena ulica ne bo ostala neprekopana!«

Aktualni novomeški župan Muhič je nanizal vse prej kot skromno vrsto obljub v zvezi s cestami. Večji del in tudi izvedbeno najzahtevnejše je podal v času predvolilnega dogajanja leta 2006. Nekaj pa jih je dodal še po volitvah, v času, ko je že prevzel oblastno žezlo, pa čeravno se že uresničitev zgolj njegovih predvolilnih obljub v roku štirih let, toliko traja njegov mandat – in toliko let si je nenazadnje sam dal na razpolago za izvedbo –, zdi misija nemogoče.

Alojzij Muhič se je zavezal, da bo poskrbel za istočasno izgradnjo mestnih obvoznic. Mastodontski projekt. Obljuba vseh obljub. Severno obvoznico ima Novo mesto že od začetka tega desetletja, gre torej še za izgradnjo zahodne, južne in vzhodne obvoznice. Obljubil je tudi ureditev pločnikov ob cesti do pokopališča v Srebrničah in ureditev pločnikov ob Belokranjski cesti skozi Gotno vas. Svoje ime je zastavil za dokončanje ureditve Ljubljanske ceste, najbrž je bil mišljen še neuresničen državni odsek od vstopa v mesto do krožišča v Bučni vasi. Obljubil je ureditev križišča v Žabji vasi in tudi ureditev Ljubenske ceste, prenovo Smrečnikove in Koštialove ter nasploh postopno obnovo regionalnih in lokalnih cest v občini. Dejal je, da bo poskrbel tudi za ureditev novih parkirnih prostorov v mestnem jedru. Navsezadnje pa je svojim pozornim poslušalcem obljubil tudi umestitev 3. razvojne osi v prostor občine. Eden njegovih slavnejših izrekov z začetka tega mandata je, da nobena ulica ne bo ostala neprekopana.

Treba je sicer vedeti, da je lep del županovih obljub odvisen od države in njenega proračuna, od občine pa le toliko, kolikor lahko ta s svojimi argumenti in z vplivom, če ga ima, spodbudi ustrezne odločitve države. Seveda pa to povprečnemu občanu ni kaj dosti mar. Kakor mu ni mar niti, da je treba morda še pripraviti projekte, rešiti kup lastniških vprašanj, izvesti javne razpise in podobno, preden se lahko na gradbišču zakoplje šele prvo lopato. Pač, če je župan obljubil, potem najbrž tudi najbolje ve, kako in s čigavim denarjem kani občanom obljubljeno udejaniti. Ostalo za uporabnike niti ni pomembno. Važno je, da v zastavljenem roku bo. In Muhič si je za vse prej navedeno kot skrajni rok postavil kar konec svojega (prvega) mandata, torej leto 2010.

A doneče obljube niti niso vsa bremena, ki gredo na občino v zvezi s cestami. Te so le presežek. K navedenemu je resnici na ljubo treba pripeti še osnovo, namreč redno vzdrževanje vseh občinskih cest. Te so hočeš nočeš breme vsakokratnega župana. Novomeška občina ima kategoriziranih cest kar okoli 400 kilometrov. Približno petina od teh jih je v mestu. Gre sicer za različne kategorije, od glavnih mestnih, kot je na primer Seidlova cesta, pa tja do javnih poti, kot je denimo Šegova ulica in ostale njej podobne ulice po mestu. Če skupnost želi zgolj to, da se obstoječe ceste v povprečju obnovi enkrat na 40 let, tedaj bi morala letno nekako oskrbeti 10 kilometrov svojih cest. Ob današnji dinamiki dela je to popolna utopija.

Kaj so vendarle naredili

Leto 2009 gre počasi proti koncu, do konca mandata je torej le še slabo leto dni, v zvezi z uresničitvijo navedenih obljub pa kaže slabo. Toda nekaj plodov vendarle je. Te dni je že v gradnji okoli 500 metrov dolg odsek Ljubenske ceste (2009–), pred časom pa so bili prometu predani že v minulem županskem mandatu začeta rekonstrukcija okoli 1200 metrov dolgega odseka Ljubljanske ceste od vstopa v mesto do trgovine Maja v Bučni vasi (2006–2008), Kandijske ceste (2007–2008), resda le dvestopetdeset metrov te sicer precej daljše ceste, in tudi le kaka polovica Šmarješke ceste (2007–2009). Vse to so državni projekti, pri katerih je občina zagotovila sredstva le za del investicije, namreč za pločnike in kolesarske steze ter javno razsvetljavo. Ob tem o vlogi župana pri izvedbi državnih projektov nenazadnje priča prigoda ob rekonstrukciji kratkega odseka Kandijske ceste, ki je povzročila nemalo negodovanja meščanov, saj se je župan razjarjenim voznikom v prvih dneh opravičeval s tem, da ga o začetku prenove iz odgovornih državnih ustanov sploh ni nihče obvestil. Toliko o vplivu Novega mesta na državo, seveda pa tudi, če županova obtožba drži, o bontonu države. Slaboten vpliv občine na državo se odraža v počasnosti. O hitrosti dela na cestarskih projektih v novomeški občini zgovorno priča recimo primer Ljubenske ceste. Izgradnja tega odseka državne ceste je dolgoletni sen mesta, saj se prek nje obsežnega motornega prometa razbremenjuje bolnišnični kompleks. Zato je občina že marca leta 2002 sprejela lokacijski načrt. Kar debelih 7 let je torej minilo od načrta pa do začetka gradnje tega 500 metrov dolgega odseka. Nič kaj hitreje se niso stvari premikale na Šmarješki in Ljubljanski cesti. Celo civilne iniciative so se morale prebuditi, da so se investicije države premaknile z mrtve točke.

Veliko praznih obljub

Pri ostalih cestarskih projektih, torej tudi pri večjih, obsežnejših, pa se doslej ni premaknilo praktično niti za ped, še najmanj pri najbolj zahtevnih, torej pri mestnih obvoznicah. Ocenjena dolžina načrtovane vzhodne obvoznice je 6,4 kilometra, zahodne in južne pa skupaj okoli 9,8 kilometra. Gre torej za zelo velik projekt. Še huje, grobo ocenjena investicijska vrednost ureditve teh cest pred par leti je bila prek 40 milijonov evrov. Tako obsežnih in pa tako dragih odsekov cest niti v teoriji ni več moč zgraditi v Muhiču do konca mandata edinem preostalem letu dni. Pa tudi če se mu z odprto denarnico prikaže ne le bog, ampak sam Bill Gates. Župan ni doslej poskrbel še niti za sprejem načrta za obvoznice. Pravzaprav lahko dovolj odgovorno rečemo, da obvoznic ne bo v celoti še niti v dveh naslednjih mandatih skupaj, pa če bo župan še kar isti ali pa celo kdo drug.

Tudi pri nekaterih načeloma dovolj enostavnih cestarskih projektih se še niso začele gradnje. Tako Koštialova še naprej ostaja ena najbolj razdrapanih cest v občini, pločnika pa ni ne skozi Gotno vas in ne do pokopališča v Srebrničah. Seveda tudi kakšnega novega parkirnega mesta v starem mestnem jedru ni. Sicer pa lahko zgornji nabor obljub še najbolje preverjajo meščani sami, ki se vsakodnevno še kar ne vozijo po obljubljenih jim cestah.

Neresnost pristopanja k izvedbi cestarskih projektov izraža tudi občinski proračun. Ta za večino obljubljenih cest sploh ne predvideva finančnih sredstev. Kakšen, ki sredstva v proračunu ima, recimo rekonstrukcija Smrečnikove ceste (do Šmihela), pa se zgolj premika iz proračuna v proračun, ne da bi prišlo do dejanske izvedbe del. Še slabše je, saj občinski proračun ne kaže posebne naklonjenosti cestam. Delež za ceste se v minulih letih, obsežnim obljubljenim projektom navkljub, ni povečal. Nasprotno, zmanjšal se je. Kot izhaja iz poročil o uresničitvi novomeških občinskih proračunov za leti 2006 in 2007, sta imela promet in cestno gospodarstvo nekaj prek 15-odstotni delež. A ta je v letu 2008 padel na zgolj 12 %. Kako na tak način uresničiti cestarske obljube, ni jasno. Brez denarja se v teh neudarniških časih ne da dosti storiti.

Vse skupaj niti ne čudi najbolj. Dovolj enostavno je namreč ob vsakokratnih volitvah rokohitrsko nametati kup obljub, ne da bi bile podkrepljene z razmislekom o celotnem sistemu mestnega prometa, namreč od varnosti, onesnaženja, zdravja, pa tja do prometnega učinka, ter ne da bi se pogovarjali v okviru realnih proračunskih možnosti občine in njenega vpliva na državne odločitve v zvezi z razvojem državnega cestnega omrežja. Da Novo mesto glede zadnjega že leta in leta ni uspešno, se seveda izkazuje v prostoru samem.

Pozabljanje

Edina »srečna« okoliščina je pravzaprav ta, da povprečni volivec, sprva očaran nad tem, kaj vse bo v prihajajočih štirih letih dobil v svojem cestnem okolju, enostavno pozabi na obljube politikov. In se zato ne grize preveč, ko novosti, ki bi mu olajšale življenje, ni in ni. Novomeščani niso v tem smislu nikakršna izjema.

Država je z občino letos vendarle začela gradnjo težko pričakovanega odseka Ljubenske ceste od Šmihelskega mosta ob železnici pa nekako do pokopališča v Šmihelu.

Prenovo Ljubljanske ceste je država končala kar sredi odseka od vstopa v mesto do križišča v Bučni vasi. Nadaljevanje bo, kdaj točno, pa ne ve zatrdno nihče. Dotlej pešcem in kolesarjem ne preostane drugega, kot da gredo po robu nevarne ceste.

Nakazuje se, da bo župan Muhič vendarle uresničil svojo obljubo glede ureditve pločnika ob Belokranjski cesti v Žabji vasi. Količki ob razširjeni trasi, kjer bo prostor tudi za pločnik in kolesarsko stezo, že stojijo.

Le dobrih 100 metrov pločnika na sicer zelo nevarnem cestnem odseku manjka do pokopališča v Srebrničah. A v približno treh letih se ni zadeva premaknila niti za ped.

V žabjevaškem križišču še vse po starem.

Muhič svoje največje in za mesto najbrž najpomembnejše obljube o izgradnji obvoznic do leta 2010 zagotovo ne bo uresničil. Do danes ni sprejet niti načrt zanjo, na njeni trasi pa še žanjejo koruzo in kosijo travo.

Na Smrečnikovi se prenova odseka do Šmihela še ni zgodila. Že leta in leta se vozniki posebej težko srečujejo na tesnem odseku pri nekdanjem mlinu. A avti vsaj imajo svoj prostor, pešci na tem delu Smrečnikove nimajo niti pločnika.