Objavljamo še drugi del prispevka o športni infrastrukturi v novomeški občini.Prvi del si lahko preberetu tukaj.
Plavalni bazen v sanjah gospoda podžupana
Ena od večkrat izpostavljenih pomanjkljivosti mesta na področju športa je tudi odsotnost plavalnega bazena. Edini bazen, ki ga mesto premore, je v okviru osnovne šole Grm, ki je 25-metrski. Za silo služi plavalnemu izobraževanju najmlajših, česa več pa seveda ne more nuditi. Da so prizadevanja za ureditev plavalnega bazena na ničli, sploh ne čudi, ko pa podžupan Križman še par let nazaj ni vedel, da prostorski dokumenti omogočajo njegovo ureditev v območju športno-rekreacijskega parka Portoval. V intervjuju za časopis Dobro jutro je namreč dejal, da je bil razočaran, ko občinski svet z ureditvenim načrtom ni potrdil možnosti izgradnje bazena v Portovalu. To je seveda zmota. Občinski svet je namreč konec leta 2001 sprejel ureditveni načrt, z njim pa omogočil – celo tako rekoč naročil – nadaljnje aktivnosti odgovornih, da uredijo zunanji 50-metrski bazen z garderobami in s tribuno ter ob njem še prehodni in otroški bazen in celo prostor za sončenje, pod tribuno stadiona pa 25-metrski pokriti oz. zimski bazen. Ničesar od tega še danes nimamo, celo projektov ne. Za podžupanovo nevednost pa tudi ni spodobnega opravičila, saj je bil v onih letih sekretar na občini, odgovoren tudi za šport, direktor Agencije za šport, ne dosti kasneje pa še občinski svetnik, ko je navedeno izjavil, pa je bil celo podžupan, odgovoren tudi za področje športa. V vsaki od teh vlog bi moral zelo dobro, najbrž celo najbolje med vsemi v mestu poznati možnosti občine glede gradnje športne infrastrukture.
Sveti, vendar ne tudi športni Rok
Tako imenovani športno-rekreacijski center Sveti Rok, gre za območje na jugu mesta nad Regrčo vasjo, je še naslednja od ne le neuresničenih, ampak od mnogih skoraj pozabljena priložnost za razvoj športne infrastrukture. V zadnjih letih se reč ni premaknila na bolje niti za ped. Za ta center je sicer neki novomeški podjetnik v letih, ko se je na občinskem svetu načrt sprejemal, skoraj deset let je že odtlej, obljubljal ureditev športno-rekreacijskega kompleksa brez denarja občine, zato pa kar s pomočjo tujega naložbenika. Od ureditve smučarskih prog, balinišč, teniških igrišč, smučarskih skakalnic, 30-metrska in 70-metrska sta predvideni, novega objekta za šport v zaprtem prostoru ter denimo poligona za zabavo otrok ni ostalo drugega kot črke in črte na papirju. A vsaj načrt je ostal, ki bi ga lahko uresničevala občina ali pa zanj vsaj iskala novega naložbenika.
Propadajoči Velodrom Češča vas
Nekaj drugače, a prav tako brez bistvenih premikov, je tudi v Češči vasi z razvpitim velodromom. Doneče besede so izrekali kolesarski navdušenci sredi devetdesetih let, ko je na zahodnem robu mestnega zelenega pasu tudi bil zgrajen velodrom za potrebe svetovnega mladinskega prvenstva v kolesarstvu. Odtlej velodrom bolj ali manj le propada, navkljub kakim grobim načrtom in napovedim, da bo prišlo do realizacije tako imenovane tretje faze gradnje, torej do prekritja objekta in ureditve notranjih površin (atletska steza, igrišča). Z objektom sedaj sicer upravlja Kolesarski klub Adria Mobil, a od tega kakih obsežnih investicijskih del ne gre pričakovati. Tu naj bi bila po nekdanjih zamislih sicer urejena mestna večnamenska dvorana, ki bi skupaj s prostorom ob njej služila športu (kolesarstvo, atletika, tenis, košarka itd) s prostorom za okoli 4000 gledalcev na vzhodni in zahodni tribuni, pa seveda tudi sejemski dejavnosti, kulturnim ter podobnim prireditvam. O kompatibilnosti z letališkim in konjeniškim centrom v bližini ter o drugih razvojnih možnostih območja je zdaj povsem odveč, prepozno ali morda preuranjeno govoriti.
Usta, polna Drgančevja
In še eno bolj izpostavljeno območje imamo v mestu, kjer naj bi nekaj večjega pridobil tudi šport. V okviru univerzitetnega kampusa v Drgančevju, tudi to je že nekaj let le papirnati mastodont, je namreč predvidena ureditev telovadnice oziroma večnamenske dvorane za potrebe kampusa, ki pa bi bila brez dvoma v korist tudi mestu in njegovemu športu. No, tudi tu v zadnjih letih ni bil narejen resen korak naprej. Izrečenih je bilo sicer obilo besed, ki pa jim niso sledila pripadajoča dejanja. Dvorane tudi tam torej ni.
Skratka, bolj ali manj izoblikovanih priložnosti za ureditev novih športno-rekreacijskih objektov v Novem mestu in okolici je zelo veliko, morda za v populacijskem in ekonomskem smislu tako drobno mesto in regijo celo preveč. Toda četudi jih je obilo, praktično vse ostajajo neizrabljene. Tudi umestitev dolgoletnega športnega funkcionarja na mesto novomeškega podžupana ni prinesla nič novega, nič boljšega. Morda bi lahko celo rekli, da novomeški športni infrastrukturi ni šlo od uvedbe lokalne samouprave še nikoli tako slabo. V občinskem proračunu se za šport ne namenja kaj bolj obilnih sredstev, od države se jih ne zna pridobiti, še manj iz Evropske unije in zasebnega sektorja, načrtov se ne pripravlja na višjih ravneh …
In kako bi le bilo drugače kot pa slabo, ko pa občina celo rekreacijski park Loka, eno najbolj atraktivnih shajališč novomeške športne mladine, naj bo to sredi zime ali pa poleti, namenja raznim bebavim, totalno amaterskim cirkusom?
Ivan Grill, eden od sedanjih županovih koalicijskih partnerjev pri vodenju občine in Križmanov podžupanski kolega, je pred leti obljubljal, da bo s trdim in poštenim delom opravičil zaupanje volivcev. Na področju urejanja razmer za novomeški šport poštenosti najbrž ne manjka, trdega dela pa ni in ni na spregled. In o Novem mestu kot regijski prestolnici športa bo ob takem “delu” iz leta v