Kakšna knjiga? Facebook!
TweetTisti, ki imate enega, ste pač padli borci med naivnimi žrtvami zlobnih manipulatorskih »internetov«, tisti, ki imate dva, ste pretežno brez prijateljev in posledično brez življenja, tisti s tremi profili ali več pa ste grožnja zdravi eksistenci v svetovnem merilu, zato kar takoj zabrišite modem čez najvišje okno svojega prebivališča.
Vsakdo ima določeno zasebno interesno področje, svojevrstno zabavo, morda celo obsesijo, s pomočjo katere se dnevno odmika od realnosti v lasten, bolj varen svet. Ena najbolj primernih in skorajda univerzalnih reči za takšne »pobege« je knjiga in z njo pragozd neresničnih zgodb, junakov in idej, ki se skrivajo med platnicami. No, je bila knjiga. Že dolgo nazaj, ko je bil marsikdo vesel, če je takšno heretično reč, ki vsebuje pisano besedo, sploh dobil v roke, kaj šele, da jo je znal prebrati. Moja zgodba je dosti bolj moderna. Začne se nekje pred desetimi leti, ko sem se v osnovno šolo vozila s starim škripajočim avtobusom, na katerem nisi mogel niti zaspati, ker si z glavo preveč frekventno butal ob šipo. Potem sem ugotovila, da je tistih dvajset minut v eno in dvajset v drugo stran ravno dovolj časa, da kaj preberem. Najprej ves nebroj knjig o petih prijateljih, potem Vinetouje Karla Maya pa Doylove zgodbice o Sherlocku Holmesu in nato vse ostale plažne kriminalke na dosegu roke. Knjiga je bila dolgo moja najboljša prijateljica. Dobesedno. Vsi ostali so me namreč gledali kot kriminalca najhujše vrste, ker tako čuden, da bereš še na avtobusu in med hojo domov, pač ne moreš biti.
Nadaljevala sem v istem slogu, edina razlika je bila v knjigah, ki sem jih prebirala. Potem je prišel sodni dan in z njim internet v skoraj vsako vasico okoli Škocjana. Naša je bila sicer med zadnjimi, ker se za »tistih par bajt« nikomur ni ljubilo postavljati centrale, pa nič zato. Kmalu je vaško občestvo spoznalo, da brez internetov ni življenja, in postopoma smo vsi prišli na svoje. Moj sloves čudaka, ki še kar naprej prenaša naokoli vreče knjig, je tako pridobil nove razsežnosti. Knjiga je menda dobra samo za podkurit ali pa za lopnit tečnega sošolca po glavi. Tudi prav, sem si mislila, in se med rjovenjem in škripanjem stare kripe skušala koncentrirati na magične vrstice besed pred sabo.
Leta so minevala in osnovnošolski avtobus me je spustil iz svojega trebuha, ovinkasto cestico do osnovne šole pa sta nadomestila avtocesta v Novo mesto in širokopasovni internet. Knjige so se spremenile v odvratne šolske bukve, ki so dobre samo za vzbujanje slabe vesti, ko nedotaknjene ležijo povsod po sobi. Internet … internet pa je postal nujno potreben in nepogrešljiv. V šoli so nam rekli, da je to zdaj moderen in koristen učni pripomoček, da se da ogromno stvari preveriti, najti in naučiti s pomočjo interneta, pa še marsi-marsi-marsikaj. No, pa smo stvar preizkusili na lastni koži. Naučili smo se, kako se uredi profil na Glasuj zame, na Myspaceu, na Facebooku in na Netlogu, kako se piše bloge, kako se uporablja Messenger, Meebo in Twitter, kako se igra igrice in uploada filmčke na YouTube. Potem smo še silno uspešno obogatili našo »brezvezno« slovenščino z milijoni tujk in jih začeli uspešno uporabljati tudi v realnem življenju. LOL, WTF!? ROFL.
Nisem več brala, brala, brala knjig do polnoči, ampak sem sedela pred ekranom in klikala, klikala, klikala do dveh ponoči. Potem se je zgodilo, ne vem, ob kaki priložnosti, da sem spet hotela spraviti skupaj nekaj pametnih besed, in ko sem že desetič pobrisala neustrezno besedo iz pogovorne/internetne/tuje rabe, ne da bi se spomnila lepe slovenske ustreznice, me je postalo strahotno sram.
Tako, zdaj pa zares, dvignite roko tisti, ki imate kljub vsemu vsaj en internetni profil na katerem izmed prej omenjenih portalov. Tisti, ki imate enega, ste pač padli borci med naivnimi žrtvami zlobnih manipulatorskih »internetov«, tisti, ki imate dva, ste pretežno brez prijateljev in posledično brez življenja, tisti s tremi profili ali več pa ste grožnja zdravi eksistenci v svetovnem merilu, zato kar takoj zabrišite modem čez najvišje okno svojega prebivališča. Hvala. Ste kdaj sploh pomislili, kakšna je dejanska korist vseh teh internetnih slačilnic za identiteto in koliko ljudi s »seznama prijateljev« v resnici poznate? Koliko časa na dan zapravite za reševanje slaboumnih kvizov o najljubši hrani, glasbi in posteljnem položaju? Za klikanje in vohunjenje po tujih profilih in predvsem za voajersko ogledovanje tujih fotografij. Več slik, več gole kože, več prijateljev, več komentarjev, večja popularnost. Koga briga, če so »prijatelji« stari okrog štirideset let in živijo v Argentini, Rusiji ali na Tahitiju?
Vse, česar si mladi danes (še?) ne upajo v resničnem življenju, lahko že nekaj let prej počnejo prek interneta. Sliši se grdo, pa saj tako tudi je. Težko si je predstavljati, da med službo brskate po internetu in mimogrede na Myspaceu najdete sliko svoje hčere, nališpane in oblečene za večerni izhod, vi pa ste ji še včeraj zavili sendvič za v šolo in jo peljali na sladoled. Pa naj bo, recimo, da Facebook vseh teh kvalitet še ne premore, ker je preveč »realen«, če je to v virtualnem svetu sploh dovoljeno reči, medtem ko sta Glasuj zame in Simpatije kratko malo gojišče neumnosti in korito za več ali manj brezpredmetne izlive o narodnosti, spolnosti, glasbi ipd. Najboljši dodatek na poti v skrajnost so lestvice od 1 do 10, po katerih se uporabniki istega portala lahko med seboj ocenjujejo. In ne, ne vrednotijo se inteligenca, razgledanost ali socialne vrline.
Smo čedalje bolj virtualen narod, odvisni smo od modema, kablov in trdega diska, od nesrečnikov, ki delajo na centralah in jih polivamo z besedno gnojnico, ker se internet vedno sesuje v napačnem trenutku. Ampak to žal ni izgovor za petnajst različnih internetnih osebnosti enega človeka. Res ni problem klikniti gumbka YES, ko vas vprašajo, če ste že polnoletni. Otroci so danes večinoma bolje računalniško pismeni od svojih staršev in čeprav se trenutno zdi, da so meje v Sloveniji še začrtane, so zgledi iz tehnološko naprednejših držav drugačni. Pa pustimo statistiko in puberteto ob strani. Saj je ogromno tudi oseb, ki naj bi že dolgo odgovarjale za svoje početje, a uspešno nadaljujejo z napačnim razumevanjem rabe interneta. Nekaterim pač ni pomoči, vsaj dokler prisilna amputacija rok in odvzem računalnika nista legalna.
In jaz sem skoraj nehala brati knjige?
Škoda, da je moj osnovnošolski avtobus že odpeljal.
-
Kajtimir
-
Kajtimir
-
NAJ.NOREC.NA.SVOBODI
-
NAJ.NOREC.NA.SVOBODI
-
Katja
-
Katja
-
http://www.zupca.net strudelj
-
http://www.zupca.net strudelj
-
Katja
-
Katja
Preberite še
- Nova knjiga Nejca Gazvode
Sanjajo tisti, ki preveč spijo je naslov nove knjige oziroma drugega romana mladega novomeškega pisatelja Nejca Gazvode. Po zbirki kratkih...
- ParkeXtreme: Hudič kaka na kup …
Verjetno vsi poznate risanko A je to, v kateri se glavna junaka Pat in Mat lotita vseh nalog na najbolj...
- Barčiča po Krki kaka
Da, dobili smo tapravo mestno ladjico. In ne samo to, dobili smo tapravo mestno rečno pristanišče. In, ou je, dobili...