Izzivi keramike

Keramika v konceptu 4. Mirsad Begić, Damijan Kracina, Iztok Maroh in Nataša Sedej.Lapidarij Galerije Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki.29. 5.–31. 7. 2009.

Kljub nihanjem na vsebinski ravni pa je celotna razstava vsekakor vredna ogleda; in če je njen namen prikazati sodobne rabe keramike, je tudi več kot zagotovo dosegla svoj cilj.

Zamišljena kot spremljevalni dogodek mednarodnega trienala keramike Unicum 09 – ta od sredine maja poteka po vsej Sloveniji, celoten program je dostopen na www.unicum.si – prinaša kostanjeviška razstava kiparske oziroma ambientalne nagovore treh umetnikov in umetnice, katerih skupna lastnost je ta, da pri svojem ustvarjanju posegajo h keramiki. Njeno uporabo seveda prepletajo še z drugimi izraznimi sredstvi, s čimer njeno arhaično snovnost vpenjajo v izrazito sodoben in svež vizualni ustroj. Majhne in razstavno kaj zahtevne prostore kostanjeviškega lapidarija tako naseljujejo zaključene postavitve, kjer se sodelujoči bolj ali manj posrečeno soočijo z danim ambientom kot tudi z izzivi likovne naracije.

Begić se v svoji značilni maniri predstavlja s tremi prostorsko ločenimi ambienti, kjer z uporabo peska in številnih elementov iz žgane gline pričara prizore iz nekakšne divje, zapuščene pradavnine, kjer je čutiti razkroj, razpadanje, celo smrt. Prav tako sugestivna, vsebinsko dodelana in čustveno močna je postavitev Nataše Sedej. Avtorica s svojo postavitvijo tematizira čustveno podobo neveste oziroma »pripoved o nezavednem, ki žensko prežema ob tem dejanju [poroke]«. Pretanjena uporaba predmetov, ki gledalca napeljujejo k simbolnim interpretacijam tega dejanja oziroma vloge, se ne izogne temačnejšim poudarkom; v krhkih figurah iz žice gre slutiti materializacijo strahov, medtem ko tudi keramični elementi, ponekje razbiti in raztreseni po tleh, napeljujejo k manj idiličnim pomenskim registrom. Interpretativno zahtevnejša oziroma, hm, vsebinsko ohlapnejša je Marohova postavitev; avtor je kombinacijo raznorodnih elementov, tako kovinskih in keramičnih kot svetlobnih, skušal povezati v koherentno celoto, pri čemer sicer premišljena in minimalistično čista umestitev v prostor ne uspe prikriti okornosti na vsebinski ravni. Sorodne pomisleke vzbuja tudi Kracina; čeprav njegovo duhovito »oživljanje« hrbtenjače nekakšne živali pogojno rečeno nosi določene aluzije na aktualnost, pa se zdi celota nekam preveč ilustrativna, enopomenska, bežna. Kljub nihanjem na vsebinski ravni je celotna razstava vsekakor vredna ogleda; in če je njen namen prikazati sodobne rabe keramike, je tudi več kot zagotovo dosegla svoj cilj.

Ocena: 4